NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Lasje

Ko kot otrok nimas igrac, se igras s tistim, kar imas.
Prirejen prevod odgovora na vprasanje: Zakaj vsa dekleta znate spletati noro lepe kitke in z lasmi ustvarjati tisoc in eno umetnino?

Na mojih laseh in na moji glavi mi sicer ni tako zelo vsec, se pa pocasi spreminjam v lokalca. :)


Same, same but different! :)




Takole se igramo frizerja. Po dveh mesecih sem potrebovala strizenje konic. Hvala Irene. :)

petek, marec 08, 2013

Zakaj vsa dekleta in otroci vedno sedijo na tleh?

Zakaj zahodnjaki vedno in povsod zelimo sesti na stol? Mar ni bolj naravno in nespremenjeno s strani cloveka, da preprosto sede na tla?

Takole sedijo nasa dekleta, tudi sama se privajam tega polozaja. Tako kot one poskusajo sedeti po tursko, pa jim to ni dovolj naravno. Moji gleznji pa se pocasi utrjujejo.

Neskoncno dolgi, lepi, negovani crni lasje so del zenskosti. Vav.

Gumice. Nekaj kar je nerazumljivo zahodnjaku. Vecja kot je, bolj pisana kot je, bolj je kul. Tako kot pri nas nekje 20 let nazaj. 

Na tleh sedimo, ce se le da. Tudi ko se ucimo.
Tudi ko smo na slovesni prireditvi.
Tudi na odmoru po kosilu raje sedemo na tla, kot na klopco v blizini.
Pa v cerkvi. Nobenih stolov, preprosto zlozim svoje noge in sem tam. Med molitvijo, obredom, sveto maso, ne vstajamo. Roke so tiste, ki slavijo. In glava. In srce.
četrtek, marec 07, 2013

Hrana, ki jo pogresam

Cokolino.


Testenine s tuno, kislo smetano, koruzo in majonezo. Made by Alja and company.


Segedin golaz.


Babicino pecenko in mlince.


Kavo. Pravo tursko. Brez sladkorja in mleka. Z dodatkom hladne vode.


Burek. Mesni. In Kristjanov - katerikoli pac ze! In Paulinin, kadar je dosti file in kisla smetana! :)


Cevapcici.


Vem, komaj 3 mesece me ni ...

sreda, marec 06, 2013

Obisk lokalne bolnisnice

''Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?'' (Mt 15, 4)


V svetu v katerem zivim, ima ljubezen prednost pred vsem. Ljubezen do vsakega in ne glede na vse.

Ena izmed nasih deklet, Rotha, je te dni precej bolna. Ze 10 dni se bori z visoko vrocino, nekje 40 stopinj. In nekako razloga za stanje ne poznamo. Sprva je pocivala doma, zadnjih nekaj dni pa v bolnisnici. To dejstvo pa je tudi mene popeljalo na neljub izlet v rusko bolnisnico, ki me je precej sokiral.  Ni mi vsec.

Med naborom, ki ga premore Phnom Penh, je ruska bolnisnica ena najboljsih (poleg nekaj prestiznih bolniscnic za tiste, ki so bolj premozni in si lahko privoscijo placilo stroskov za zahodnjaske pogoje). Javnih bolnisnic ni, vse so placljive, in vse zgrajene s tujim kapitalom. Ena noc v tej bolnisnici stane priblizno 10 dolarjev, kar si lokalni prebivalci, ob placi nekje 60 dolarajev na mesec, ne morejo privosciti. Ko je nujno pa napraskajo skupaj denar in si ga izposodijo. Vsak clan druzine je namrec vreden vec kot denar in dolgovi.

Bolnisnica na prvi pogled ne daje slabega vtisa. Sestoji iz nekaj stavb, ki delijo bolnisnico na razlicne oddelke, kamor je obiskovalec usmerjen s smerokazi. Torej precej domace. 

Rotha lezi na splosnem oddelku in z avtomobilom se lahko pripeljemo do njenih vrat. Balkoni so odprti in dostopni za vse (obiskovalce, ljudi, muhe in komarje, zal tudi prah, umazanijo in smeti, ki ostajajo po kotih kdo ve od kdaj in od koga). Iz bolnisnice so nas poklicali, da je temparatura padla, in da jo lahko pridemo iskat. Odpravim se s s. Ljudmilo, da ji delam druzbo. Nekako nisem bila pripravljena na sliko, ki sem jo videla.
Rotha lezi v sobi, na zadnji, tretji postelji. Soba je temacna in zatohla. Smrdi. Po tleh prah in smeti. Postelje imajo nekaksne plastificirane zimnice, kar smatran za dobro, saj zagotavlja vsaj minimum higiene, ko enkrat plastiko pobrises. Brez rjuh, brez pizam, brez hrane, brez vode in z neverjetno umazano in smrdeco kopalnico, kjer se kopicijo smeti, porabljeni robcki.

Soba je prepolna ljudi. Ob vsaki postelji so clani druzine, ki pomagajo obolelemu. Bolnisnicnega osebja je malo, in oskrbe za paciente prakticno ni. Pricakuje se, da pacient vedno pripelje vsaj se enega cloveka, ki skrbi zanj, medtem ko lezi v bolnisnici. Gre po hrano, ga hrani, gre po zdravila v lekarno (jap, vse je treba kupiti posebej - kar pac zdravnik naroci), mu pomaga na stranisce. Uradnih ur obiskov ni. Obcutek, da je ljudi v sobi prevec, me ni zapustil v uri, ki sem jo prezivela tam. Lepo je videti, da se cela druzina zbere ob bolniku, ampak vse to daje obcutek vecje nevarnosti okuzb, prenosa bolezni in popolne nezasebnosti bolnikov, ki skupaj lezijo v sobi.

Ni mi vsec, pa vseeno sem vesela, ko zagledam Rotho na infuziji. Sedi. Ob njej je ena izmed njenih prijateljic in takoj se pocutim bolje. Ni sama. Pravi, da pogresa mamo. Malo poklepetamo v kmerscini in ljudje na sosednji postelji nas precej zacudeno gledajo. Svetlolasi zahodnjaki s kmerscino. 
S. Ljudmila poklice zdravnika, placa, infuzijo odklopijo, spakiramo stvari in odidemo. Za sabo pustimo prazno posteljo, s saboj pa vzamemo neke cudne spomine, in zeljo, da potrebe po povratku ni.

Dodano isti dan zvecer. Rothi se je povrnila visoka temparatura. Toliko o zdravstveni oskrbi v Kambodzi. 

Poskusila sem poiskati nekaj slik, ker mi ni padlo na pamet, da bi za obisk bolnisnice potrebovala fotoaparat. Ne odrazajo resnicno videnega. Je pa morda za oci vas bralcev, tole dovolj. Morda je bolje, da hladen tus ni prevec leden!




sreda, marec 06, 2013

Phnom Penh under construction


Phnom Penh je eno izmed najhitreje razvijajocih se mest v Aziji. Ocena laika bi rekla, da je to dejstvo povezano s poceni delovno silo in mikavnostjo kamboskega trga za tuji kapital, ki vztrajno in redno najde kanale do kamboske prestolnice. Da se Kambodza razvija centralizirano je vec kot ocitno, ko enkrat malo odplujes izven mesta.

Zal pa ves ta denar, ki pritaka, vcasih na cudne nacine spreminja mesto. Ko se gradijo ceste, se te pac gradijo tam, kjer se nekomu zdi, da je najbolj smotrno. Ce trasa poteka preko zaselka, bodo tega neko navadno dopoldne, ko je vecina na delu, preprosto zajel ogenj. Seveda je za pozar kriva slaba elektricna napeljava, kurjenje na neprimernih mestih. In pozar prezene stanovalce na razlicne konce mesta k sorodnikom, kmalu zatem pa se cesta nadaljuje cez prostor, kjer so nekoc stale hiske (no, v nasi percepciji, barake).

Zgodbe ljudi, ki so tako ostali brez vsega so grozne in bolece. Ze tako brez imetja ljudje ostajajo se brez tistega malega kar imajo.
Je pa res, da Phnom Penh potrebuje izboljsave v infrastrukturi, se pomembneje pa je, da ceste povezejo glavna mesta Kambodze. Brez infrastrukture se bo tezko kaj premaknilo na nacionalnem nivoju.

Ob vsem tem pritoku denarja s strani Kitajske, Japonske, Koreje in Singapurja, pa me osebno najbolj skrbi, kam bo izginilo lokalno?
Je se kje prostor v Kambodzi, kjer bo moc najti njihovo pisavo, ali bo res vse nadomestila anglescina? Dolar ze prevlada nad lokalno valuto (riel). Razumem, da z globalizacijo lokalno izgublja na pomenu, vendar ne sme izginiti.

sreda, marec 06, 2013

What volunteers do

Vikend, ki mineva je bil rahlo prostovoljsko odbit. Nekako smo v tem vikendu uspele postati zelo zahodnjaske in za tri zaporedne vecere postale Phnom Penh turistke.
V nasi verziji to pomeni:
- petkov vecer na nevladniski ulici, raziskovanje delovanja in ponudbe (trgovinice in bari, restavracije, saloni vodeni s strani nevladnih organizacij, ki zaposlujejo katere izmed ranljivih skupin)
- koncert v zivo v Irish SPORTS baru na glavni promenadi ob reki
Marie, Irene in Tadeja.
- vrtnarjenje z dekleti in zacetek izgradnje novih vrtov (vkljucujoc poskodbo na roki) - iskreno, lajkam tole!!!
Posledica vrtnarjenja oziroma prenasanja betonskih stebrov, ki bodo sluzili kot omejitev za odnasanje zemlje v dezevni dobi. Prvi pravi mini vrticki nasih deklet. Nekako ponosna. Dekletom pa je tole zabavno. Jah, kombinacija navdusenosti nad tem, da pomagam in prepricanjem, da ni ravno primerno. Saj sem uciteljica! Ampak se ne dam, to je to, zakaj sem tu. Da sem z njimi v vsem!
 - praznovanje rojstnega dneva ameriske prijateljice Kathlyn v jam baru s prijetno atmosfero, vendar totalno posh druzbo, kar unici potencial dobrega jama in ga nadomesti s I am good and rich and I am wearing designer clothes. Kar pa je nas vecer maredilo le se bolk zanimiv! In ja, Kathlyn je bila vesela preprostega prostovoljskega origami darila!
I've been giving you the best moments of my thoughts! #jam #phnompenh

- vracanje domov za 3 dolarje in napitnino (be careful madame na temacni ulici v kombinaciji z enim prisparanim dolarjem): stirje ljudje, od tega dve Evropejki na m o t o r j u, no, mopedu. Izkusnja fizicne blizine, neverjetne adrenalina, krca v roki in srece, da smo prezivele, me je prepricala za napitnino in, da smo me tri, postale res dobre prijateljice, vsaj v smislu zaupanja druga drugi in zavedanja, da nihce ne more razumeti, kaj nam dogaja ob nasi izkusnji
- jutranjo odpravo na trznico z nasimi dekleti; tokrat sem jaz na prtljaznik nalozila Borey in noro dozivetje lokalnega marketa me je spet prevzelo
- top dogodek vikenda je gotovo spremljanje nasih deklet do hotela, kjer so bile VSE (se ena potrditev, da nasa sola zagotavlja dobra dekleta) povabljene za strezbo na ogromni poroki; oblecene v hotelske uniforme, z mejkapom na obrazu, rahlo nervozne, sso v meni vzbudile obcutek ponosa in pripadnosti - se posebej po vsem objemanju, stiskanju rok in prosnjah za molitev. Hotel Sofitel je eden izmed dveh najbolj luksuznih hotelov v Phnom Penhu in to noc je gostil poroko s 1300 povabljenimi gosti. Kot uciteljice odlicnega osebja smo bile delezne celo ogleda prostorov poroke in, ceprav kambosko nacickani, so dajali vtis prestiza. Dekleta so po povratku komaj gledala, v rokah nosila cevlje, zuljave noge pa so dokazovale neutrjenost in se bolj neprimerno obutev. Vseeno so naslednji dan porocale o kupu pozitivnih utrinkov in njihovo navdusenostjo nad prestizom in opazovanjem nesmislov luksuza (na primer velik kroznik in nic hrane gor!)
Kamboska Alja.

Cevlji. Cevlji nasih babic, nekateri res smesni za moje oci. Zal zelo zelo neudobni!

Happy and proud. Nasa dekleta v uniformah hotela Sofitel - enega izmed dveh najbolj luksuznih hotelov v Phnom Penhu, ki precej sodeluje z naso solo.
- popoldan sem zakljucila na pijaci z drugo Slovenko v Phnom Pemhu, in prav veselim se nadaljnjih klepetov v slovenskem jeziku
Kamboska jaz.
- vecer pa me je osrecil s Skype momemti in kratkim klepetom z Alenko. Vse najboljse, setrica!

Lovin' it!


ponedeljek, marec 04, 2013

Hcere Kambodze

Nevladne organizacije imajo v Kambodzi posebno mesto. Brez da bi naprezal oci, jih opazis okoli sebe. Kambodza jih je sprejela nekje 3000, vecinoma so tuje in rastejo s pomocjo tujega kapitala. Kambodza se s to stevilko uvrsca na drugo mesto glede na stevilo nevladnih organizacij, takoj za Ruando.

Zanimivi so koncepti nevladnih organizacij, ki sem jih srecala in spoznala do sedaj. Velikokrat gre dejansko za preplet nepovratnega vlaganja v razvoj (cloveskih virov, okolja, ideje) in klasicnega socialnega podjetnistva, ki ga poznamo v Evropi (in posameznih zametkov v Sloveniji).

Z mocnimi temelji same ideje se nevladne organizacije v Kambodzi dejansko odpravljajo na trg. Ulica poleg naiconalnega muzeja je tako neke vrste nevladniska ulica s stevilnimi trgovinicami, masaznimi saloni, bari in restvaracijami, ki govorijo zgodbe kamboskih ljudi.

Vceraj sem zasla k Doughters of Cambodia (poskus prevoda v naslovu).
Zgodba iz ozadja: z nevladniskim projektom pomagajo dekletom iz ulice, ki se ukvarjajo s prostitucijo, do pridobitve poklicne izobrazbe, stanovanja in primerne sluzbe. No, pravzaprav bi morala biti sluzba na prvem mestu. NVO se namrec zaveda, da dekleta ne morejo brez vira prezivetja, zato je prvi korak k drugacnemu zivljenju zaposlitev na drugem delovnem mestu. Ce ne gre drugace, jih vecina zacne z delom v nevladni organizaciji - v enem izmed njihovih enot.

Unikatnost projekta je, da je ta odprt za vse (iz brodelov in lokalov dekleta do njih pridejo sama - z zeljo, da nekaj spremenijo). Projekt temelji na veliki samostojnosti vkljucenih deklet, zato je povratek v prostitucijo procentualno relativno nizek (15 odstotkov). Precej se jih zaposli v njihovih delovnih obratih (rocna dela, lokal, kuhinja, spa). V casu, ko sem jih obiskala, jih je v mini stavbi delalo okoli 10. Mlada dekleta, vsaka s svojo zgodbo in nasmehom na obrazu.

V spodnjem nadstropju najdemo trgovinico z rocno izdelami ''spominki in prahnabiralci'', v ozadju manjsi salon za pedikuro in manikuro in masazo, v zgornjem nadstropju pa kavarna / restavracija.

Spletna stran z njihovimi zgodbami in se vec vsebine: http://daughtersofcambodia.org/
Izdelki. Eni manj, eni bolj uporabni. Vsi pa precej dragi z zapisanim zagotovilom, da gre denar v prave roke. Fairtrade. Zal se je v zadnjih letih pojavilo tudi precej NVO-jev s sumljivim tokom denarja. Nasvet: preden kupis pregresno drage izdelke se prepricaj, komu gre visoka marza.

Trgovinica z rocnimi deli. Temelji na lokalnem in naravnih materialih. Simpaticno.

Kavarna / slascicarna / restavracija.


sobota, marec 02, 2013

Phnom Penh shines


Sem ze omenila (ja, vem, ne samo enkrat), da mi Phnom Penh ni nekaj vsec. Tako kot ni vecini turistov, ki jih srecam. Pa vseeno so trenutki in podobe, ki so ti vsec. Ceprav je turisticni predel Phnom Penha precej ... nezanimiv, evropski in drag, vcasih ponudi pogled, ki te ustavi za trenutek, da ga ovekovecis.

Ujetost (pre)hitro razvijajoce se (velikokrat skoruptirane) elite v milni mehurcek kamboskega prestiza 
je (turisticna) iluzija resnicne podobe Kambodze in njenih Zgodb.

sobota, marec 02, 2013

Corruption in Slovenia? No!

Ko dalec stran od doma beres novice o slovenski notranji politiki.
Novinarsko precej ok clanek, presenetljivo poglobljen in natancen. Me prav zanima, koliko Slovencev je trenutno v Kambodzi, da smo si zasluzili toliko prostora. Sicer pa je Cambodian daily postal moj glavni vir mednarodnih in lokalnih novic. Za slovenske novice se vedno zaidem na Delo, Dnevnik in obcasno Zurnal, Siol in 24ur.


sobota, marec 02, 2013

Slovenija, obljubljena dezela

Nocne novice so prispele v Kambodzo nekje ob 6h zjutraj. Torej se je zgodilo. Tisto, kar se je po nekaj mesecih agonije pricakovalo. Vlada padla in pricnejo se lahko nove bitke in poskusi.
Iz Kambodze zelim predvsem veliko mero naklonjenosti smeri vetra.

In tako se mi je zopet potrdilo spoznanje tukaj. Na prvi pogled je Slovenija obljubljena dezela. Vsaj za nasa dekleta. V tej drzavi si lahko privoscimo letalsko karto za Azijo! In tablicni racunalnik! In fotoaparat! In cevlje, ki niso samo japonke, ampak so zaprti! In avtobusno karto za vikend na obali! In spanje v hostlih za 3 dolarje na NOC!!!

''I want go with teacha Sloveni. I volunteer housekeeping your house!" sem slisala od Chan, ene izmed mojih drugosolk.
Smejale smo se vse. Vedo, da zelja ni realna, ampak tezko vedo zakaj.
In njihovo srce (in telo in razum) ne bi preneslo nase kulture, navad, razvoja, nesprejemanja, diskriminacije, socialnih razlik, vremena in predvsem, za  njih resnicno pomembno, oddaljenosti od doma. Ce jaz najdem dom s preprostimi kliki na racunalniku, bi one svojemu domu rekle zbogom za vedno.

Obljubljena dezela? Slovenija? Ja, narava, domacnost, kulinarika, gore, jezera, reke, prijatelji. Ampak obljubljeno dezelo kruha je ocitno trenutno treba iskati nekje drugje na zemljevidu.

Novice mojih prijateljev in informacije, ki prihajajo iz Slovenije, so ociten dokaz, da je obljubljena dezela nekje drugje kot na nasih 20.000 kvadratnih kilometrih.

Chan mi je spletla tale vencek. In vsekakor je darilo vredno ovekovecenja! :) Hvala!

četrtek, februar 28, 2013

(Pre)blizu


Cutim, da zivim, da je dan poln, da ogromno dobim. Vcasih sanjam, in odtavam v svet, ki mi je blizu v srcu, vendar Kambodza pocasi zavzema mene kot celoto.

Veliko stvari, ki so mi nekoc pomenile dom in blizino, je sedaj dalec. In sem jih nadomestila z novimi doma in blizu. 

Zaljubljena sem v  trenutek, ki mi je dan, in vcasih se sprasujem, kdo bom, in kako bom lahko zivela, ko se vrnem. Pa nekako zaupam ...

Cutim, da zivim, da je dan poln, da se ob koncu dneva izcrpano in izsuseno prepustim zvoku ventilatorja, ki s svojo mocjo komaj komaj omili vrocino, ki ne prinasa trdnega spanca.

Veliko noci pride za pretezkimi dnevi. In veliko dnevov pride za prekratkimi nocmi.


četrtek, februar 28, 2013

In their eyes


It takes a moment to fall in love with life.


Nerodnost in srecno poziranje.
Kdo bo blize? In kdo opazi fotoaparat? Naporen boj.
Welcome!
Tukaj ne sedimo ''po tursko''. Ne majhni in ne veliki!
Simplicity.
Ko zapoje in zaploska tisoc mladih in se mlajsih ...
Preprostost tradicije daril.
Talika, tale ima pa nekaj tebe v sebi!
Kaj pa tebi govorijo njegove oci?
Jaz, jaz, jaz! Participacija.
s. Ljudmila Anzic pozdravlja novo misijonarko.
Ujeti trenutki navdusenja nad novim!
















Fotografije posnete ob sprejemu dveh novih misijonark s. Marisol in s. Mine iz Argenitne in Koreje (27. februar 2013).
sreda, februar 27, 2013

Slovenska kuhinja v Kambodzi

Danes je praznik. Budisticni. In nasa dekleta so se doma, praznujejo.
Tako sem se sama podala v kuhinjo, na lov za slovensko kulinariko.

Zopet trenutek vzajemnosti. Paulen, nasa kuharica (bivsa ucenka nase sole), me je ucila pripravljati kmersko hrano, jaz pa sem socasno pripravila jabolcni strudelj in prezganko.

Glede na to, da sem prvic v zivljenju popolnoma sama pripravila testo za strudelj, se mi zdi, da je kar dobro uspel. Kako hecno, vsa leta sem strudelj pripravljala s kupljenim testom, potem pa v Kambodzi ugotovis, kako je veliko bolj zabavno zamesiti vleceno testo, in ga potem igrivo raztegovati po pultu. :)

Dokaz.


Prezganka. Jah, ok. Zaradi strahu, da bo prevec prezgana, sem morda malo prehitro zalila z vodo in ni imela popolnega okusa perzganke. Je pa bila slovenska. :)

Se ucimo. Vseeno smo pojedli vse kar je bilo slovenskega.
ponedeljek, februar 25, 2013

Uciteljica izven razreda


Don Bosko preventivna vzgojna metoda je sestavljena iz strih stebrov:
- sola (ker se ucimo),
- dvorisce (ker se druzimo, smo prijatelji in se IGRAMO),
- zupnija (ker je pomembna komponenta nasega dela tudi duhovnost) in
- dom (kjer je vsak sprejet, dobrodosel, ljubljen).

Vse to povezuje asistenca - BITI Z.

In prav to zivimo tukaj v nasem kampusu. Dekletom smo vec kot ucitelji, vec kot prijatelji, vec kot le duhovni asistent, in velikorat vec kot njihovi lastni starsi. Smo kombinacija vsega. Zato je nas cas z njimi precej vec kot le prezivet v ucilnici, umaknjen za kateder. 
Z njimi smo maksimalno, kolikor nam dopuscajo druge obveznosti in potreba cloveka, da se kdaj umakne od direndaja in tudi sam nekje prisede k svojemu izviru navdiha in energije.

Prostovoljke imamo svojo hisico v kampusu. Zadaj, malo umaknjeno od vsega direndaja, blizu vrta. Vsaka od nas ima svojo malo sobico s kopalnico. Mali domek, ki sem si ga ustvarila, mi je res vsec! :)

Na ure se pripravljamo v kabinetu. Vecinoma. Tu imam svoj racunalnik (pocasna stara kista), se en element, ki vztrajno sodeluje pri rasti moje potrpezljivosti. Tu je tudi nekaj knjig, slovar, kaksen plakat s katerim si pomagamo pri ucnih urah, barvice, za trenutke, ko jih potrebujemo ... Naceloma je kar nekaj opreme, s katero si lahko pomagamo, da ponazorimo in prenasamo znanje.

Ucilnica je podobna nasi. Kateder in mize za ucence, le da so tu mize vedno posamicne (tako kot v starih casih). Vcasih sedimo na tleh, saj ni dovolj ucilnic. In velikorat preobrnemo ucilnico in sedimo v krogu na stolih, na tleh ... Preprostost.

In popoldne kdaj pomagam pri vrtnarjenju, klepetam, se ucim njihovega plesa in celo potrpezljivo zlagam origami. 

In zvecer z njimi zaplesem v Don Bosko klubu na amerisko glasbo nesmiselno prevedeno v anglescino ali pa zaplesemo kaksenga od kamboskih plesov. Vcasih pa zgolj klepetamo. Zadnje case strikamo. No, jaz opazujem, kako strikajo. :)



ponedeljek, februar 25, 2013

Prosnja za molitev

Imam prosnjo. No, kamboska dekleta imajo prosnjo.

''Po koncanem sedmem razredu zelimo nadaljevati solanje v kampusu.''
To trenutno ni mogoce zaradi prostorske stiske, ki ne dovoljuje, da bi sola sprejela 12 razredov.

Vsake novice o tem, da bo to mogoce ze letos jeseni, jih pripravijo do glasnih vzklikov in veselja.

K veliki sreci je sola pridobila investitorje iz Singapurja, ki bodo pomagali njihovo idejo uresniciti.
Zal pa se zatika pri zbiranju vseh dovoljenj in potrdil.

Ce najdes minuto, dve ali tri, ki jih lahko posvetis molitvi, meditaciji ali misli na nasa dekleta, bos morda vse do jeseni in se naprej, pripomogel k stevilnim nasmehom na obrazih!

HVALA!




ponedeljek, februar 25, 2013

Kaj je lepo za nasa dekleta?


... verjetno ni vsem, ki berete moje vrstice, razmisljanja, zapise, lahko predstavljiva slika, ki jo zivim tukaj.

Toliko stvari se dogaja, da jih je nemogoce ujeti v besede, pa vseeno bom sedaj poskusila odgovoriti se na nekaj vprasanj in dilem, ki prihajajo do mene ...

Zivim v kampusu (Don Bosco School), v katerem je poleg poklicnega izobrazevanja Home and Food managemet in studentskega doma (kjer delam jaz), tudi vrtec in osnovna sola. 
Moja dekleta, s katerimi prezivim vecji del svojega dneva, so stara med 16 in 25 let, in marsikatera izmed njih ni zakljucila 12 razreda osnovnega izobrazevanja (velikokrat nasa dekleta zgodaj koncajo solanje, da se odpravijo na delo in zasluzijo denar za prezivetje sebe ali druzine). Moja dekleta so v veliki vecini nastanjena kar pri nas, torej svoje dneve prezivijo tukaj, njihove druzine ali se veckrat sorodniki s katerimi so odrascale, so dalec, v provincah in nedostopnih vaseh. Avtobus je za ta dekleta (pre)drag.

Svoje proste minute rada prezivljam tudi v vrtcu in osnovni soli, vendar tja tezje zaidem zaradi svojega urnika. Je pa neverjetno veselje videti najmlajse, kako se podijo sem ter tja, hranijo, in kako, zlozeni na tleh, po kosilo nezno zaplujejo v svoje sanje. Ti otroci so vecinoma iz okolice, ali pa vsaj iz Phnom Penha. Z nami vse dneve ostaja le okoli 15, 20 osnovnosolskih otrok.

Spomnim se, kako je preden sem sla, nekdo gledal slike iz nase sole. Ah, vse so si podobne, le kako jih bos locila? Pa gre. Kljub temu, da imajo vse dolge crne lase (tako kot vse Azijke, razen redkih, ki se odlocijo za barvanje las - za ta svet to ne pomeni lepote, saj je telo se vedno smatrano za najlepse, ce je primerno pokrito in ce vanj ne posegamo), ima vsaka svoj obraz, oci, energijo, pristop. :) In gumico v laseh (ja, tukaj nosijo velike barvne gumice, rumene, roza, z velikimi malimi zivalmi, ali pa kar pentlje - zame se vedno zabavna slika, ki spominja na moje otrostvo).

Osnovne zakonitosti standarda lepote za nasa dekleta (zavedajte se, da so iz vasi in ne iz mesta!, kjer se zadnja leta stvari spreminjajo):
- dolgi lasje (torej do pasu) so lepi in predstavljajo pomemben del zunanjega izgleda
- britje je tabu, smatra se, da je zenska lepsa, ce ne posega na svoje telo na noben nacin
- vsec so jim blescice, pisane barve v laseh
- nikoli, res nikoli, ni primerno kazati kolen ali ramen - cetudi je res vroce (ena izmed deklet je priznala, da noce delati v strezbi, ker hoteli v mestih zahtevajo, da dekleta nosijo minike ali vsaj krila nad koleni - za turiste; za nasa dekleta to ni sprejemljivo)
- za pomembne slovesnosti, kot je poroka, nosijo poseben make up, ko svoj obraz pobarvajo na belo (obraz zahodnjaka) in se pretirano namazejo z barvami (joj, to moram dobiti kaksno sliko!)
- njihova slovesna oblacila so polna blescic in tancic in barv
- kitke, spenjanje las je nekaj kar obuzujejo in vedno so njihove frizure nekaj posebnega
- ne glede na vrocino, bodo nasa dekleta po soncu hodila v nogavicah in dolgih rokavih, saj si neskoncno zelijo ohranjati svetlejso polt in se bojijo, da bi jih sonce potemnilo.



ponedeljek, februar 25, 2013

Javljanje iz ucilnice






Ko sem po preprosti uri odkrivanja mesta skozi njihove podobe banke, poste, muzeja, trznice, ... preprosto ozivela!
Danes jih pa res imam rada, ful! :)
petek, februar 22, 2013

What I learnt today!

Ok.
Za mano je en zanimiv dan poln razlicnih dogodkov.
Zbudila sem se nekaj bolna in rahlo nezaakcijo. To se zgodi bolj redko, ampak se je. In nekako tako so se pocutila tudi moja dekleta in druge prostovoljke. Ure so potekale malo manj glasno in vihravo kot ponavadi. :( Ocitno je nekaj v zraku. Cudno vreme imamo (bojda), precej vetrovno, kar za tole obdobje ni ravno znacilno.

Preplula sem skozi urnik z dekleti. Puncam iz prvega letnika sem vrnila teste, in moram reci, da so presegle moja pricakovanja. Vcasih taksne male zmage, ko vidis, da si dejansko dosegel napredek, za neverjeten odstotek dvignejo tvojo voljo.

Nekje vmes me je ujela Anja Hlaca Ferjancic iz Vala 202, in skupaj sva odpluli v teme Kambodze, Phnom Penha, zivljenja tukaj. Dotaknile sva se politicne in ekonomske situacije tukaj in uspela sem v svoji, zdaj ze precej polomljeni slovenscini, nakazati nekaj kljucnih znacilnosti kulture in zivljenja v Kambodzi in njeni prestolnici. Lajkam pogovor in lajkam dejstvo, da sem bila resnicno presenecena, koliko ljudi spremlja oddajo Globalno vas. Nisem napovedovala dogodka pa me je vseeno kar nekaj ljudi slisalo. :) Hvala za spremljanje!
Nelajkam upada svoje sposobnosti izrazanja v maternem jeziku (in ravno danes je mednarodni dan materinscine). Morda se bom morala, preden se vrnem domov, poglobilti v studij slovenskega jezika! :(

Pogovor me je povlekel v debate in raziskovanje. Hocem se vec, in se bolj globoko razumeti filozofijo in kulturo ljudi tukaj. In seveda karseda preseci zahodnjaski pogled in odloziti ocala Evropejca.

Drugi highlight danasnjega dneva pa predstavlja ucenje kmerskega plesa s kokusovimi lupinami (coconut dance). Nasa dekleta obvladajo in imajo prav posebno skupino za vajo in nastope.
Koliko obvladam jaz? Hm, bolj nic kot kaj, ampak je zabavno. Punce uzivajo, ko jim prides nasproti in pokazes pristen interes za ucenje. In v vlogi uciteljice se ... hja, znajdejo. Imajo pa precej visoka pricakovanja glede pomnenja gibov in plesnih korakov. Tako da me caka nekaj vaje in morda celo osvojim kaksen del tega plesa, ki je pomemben del kamboske kulture. Tako je to ze drugi ples, ki se ga ucim (enega ze skoraj obvladam - tistega ki precej spominja na bosanski / srbski kolo). :)

In znova se je potrdilo, kako zelo se vsak dan ucim. Jaz. In upam, da tudi dekleta. :)
četrtek, februar 21, 2013

Tadeja se spreminja

1) Tadejino telo se je navadilo na pike komarjev.
Nekje v glavi imam spomin, da izboklinica (posledica komarjevega pika) ostane vidna na kozi vsaj kaksen dan. Moje telo je sicer za pike komarjev izredno zanimivo, vendar pa izboklinica po novem izgine v nekaj urah. Se vedno jih nisem vesela, se pa clovek kar malo navadi nanje.

2) Zmanjsana poraba WC papirja.
Jap. Morda se slisi zabavno. Nimam ravno neke filozofkse razlage za tole, ampak se je preprosto zgodilo. Morda zavedanje, da je se tukaj vse zmanjsa (cene, vsota v denarnici, luksuzne dobrine ...).

3) Spremenjen spalni polozaj.
Navadno spim na boku s pokrcenimi nogami. Ugotavljam, da je to polozaj, v katerem je malo bolj toplo. Ker pocasi prihaja najbolj vroci del leta, moje telo ze isce bolj ''hladne'' polozaje. Zaenkrat vztrajam na trebuhu. 

4) Povecana kolicina popite vode.
Na dan popijem minimalno 2,5 litra vode. Navadno nekje okoli 3,5. Ne gre drugace. Skoraj se ne premaknem po kampusu brez steklenice vode v rokah. Ko nuja postane navada.

5) Pralni prasek v sobi.
Ah. Luksuz pralnega stroja v Kambodzi odpade. Oblacila peremo na roke. Uniformo, majice, hlace ... Vcasih tudi kaksen bolj ali manj pomemben listek, ki je bil v kaksnem zepu. Ne vem, kako je prati na roke doma, ampak tukaj je res vroce, in pranje perila je neka cudna kombinacija: naporno, torej se potis in zabavno, ker se igras z vodo.

6) Tusiranje s ''hladno'' vodo.
Jah, v sobi nimamo toplovoda ali karkoli pac ze, da bi iz pipe pritekla topla voda kar tako. Ce zelis toplo vodo, vklopis nekaksen elektricni grelnik, skozi katerega gre voda iz pipe in medtem ko potuje, postane topla.
No, kakorkoli ze. Tega ne rabim. Navadno si samo zelim, da se voda v ceveh do mene ne bi tako mocno segrela, ker nekako tusiranje ni vedno ohladitev. :)

7) Moda v kampusu se je spremenila.
No, moja kamboska kolekcija oblacil predstavlja nekaj majic in nekaj hlac. Vse kar se da ohlapno, da diha in da zmanjsam kolicino potenja. Moda? Hja, prostovoljke tukaj imamo svojo modo. Kar je staro, kar je reklamno, kar je simpl simpl simpl, je najboljse. Vecno dnevov nosim reklamne (brezplacne majice), ki jih za del dneva zamenjam za uniformo. Clovek se hitro navadi preprostosti zivljenja brez kompliciranja ob omari, karsnihkoli licil, frizura pa je pac nepomembna. Nekaj kar ti pac omogoca lagodno gibanje in izogibanje znoju! :)

8) Povecana kolicina zauzitega sadja.
Odkar sem tukaj jem sadje. In to veliko veliko vec kot doma. No izbira je precej pestrejsa kot le jabolka. Pa tudi okusno je, sladko, zanimivo in odlicno za kaksno lacno jutro ali popoldne v postnem casu, ko si dovolim le sadje in ne drugih prigrizkov.

9) Povecana kolicina ur z nasmehom.
Vsak dan se smejim. Veliko. Ko srecam dekleta, ko se druzim s prostovoljkami, ko klepetam z domacimi. Nasmeh. :)

10) Izjemno zmanjsana kolicina popite kave.
Morda se se spomnis, da sem v svojih delovnih casih popila najmanj 3 kave na dan (najveckrat 4, 5), in da je bil moj maksimum, pri katerem sem se zacela tresti sedem. No, sedaj se je to drasticno spremenilo. Malo zato, ker imamo v kampusu le instant kavo in instant kapucino, malo pa zato, ker je okolje in kultura kave tukaj cisto drugacna. Nekako se clovek kar potopi v ta svet. Tako sedaj spijem navadno eno kavo na dan. Ce jo pijem popoldne, potem je gotovo ledena. :)


Kavno zrno. In na prstancu vreznina spominov na BKK. Spela, Ziva, kako spomini ostanejo zarezani!!! :)
sreda, februar 20, 2013

Utrinki velikana

Colorful life! 
Ko vodovod se ni nasel poti do vasi ...  (by Irene)
 Avtocesta - glavna prometna povezava!
 Jugovzhodna Kambodza je predvsem ravninska pokrajina. V tem casu dolgocasno posusena. Veselim se podobe zelene Kambodze.
 A GIANT PERSON. V Sloveniji mala, tukaj OGROMNA. Ta slika me res nasmeji!!! :)

torek, februar 19, 2013