Out in the World - inside me

V svetu v katerem zivim, ima ljubezen prednost pred vsem. Ljubezen do vsakega in ne glede na vse.

Ena izmed nasih deklet, Rotha, je te dni precej bolna. Ze 10 dni se bori z visoko vrocino, nekje 40 stopinj. In nekako razloga za stanje ne poznamo. Sprva je pocivala doma, zadnjih nekaj dni pa v bolnisnici. To dejstvo pa je tudi mene popeljalo na neljub izlet v rusko bolnisnico, ki me je precej sokiral.  Ni mi vsec.

Med naborom, ki ga premore Phnom Penh, je ruska bolnisnica ena najboljsih (poleg nekaj prestiznih bolniscnic za tiste, ki so bolj premozni in si lahko privoscijo placilo stroskov za zahodnjaske pogoje). Javnih bolnisnic ni, vse so placljive, in vse zgrajene s tujim kapitalom. Ena noc v tej bolnisnici stane priblizno 10 dolarjev, kar si lokalni prebivalci, ob placi nekje 60 dolarajev na mesec, ne morejo privosciti. Ko je nujno pa napraskajo skupaj denar in si ga izposodijo. Vsak clan druzine je namrec vreden vec kot denar in dolgovi.

Bolnisnica na prvi pogled ne daje slabega vtisa. Sestoji iz nekaj stavb, ki delijo bolnisnico na razlicne oddelke, kamor je obiskovalec usmerjen s smerokazi. Torej precej domace. 

Rotha lezi na splosnem oddelku in z avtomobilom se lahko pripeljemo do njenih vrat. Balkoni so odprti in dostopni za vse (obiskovalce, ljudi, muhe in komarje, zal tudi prah, umazanijo in smeti, ki ostajajo po kotih kdo ve od kdaj in od koga). Iz bolnisnice so nas poklicali, da je temparatura padla, in da jo lahko pridemo iskat. Odpravim se s s. Ljudmilo, da ji delam druzbo. Nekako nisem bila pripravljena na sliko, ki sem jo videla.

Rotha lezi v sobi, na zadnji, tretji postelji. Soba je temacna in zatohla. Smrdi. Po tleh prah in smeti. Postelje imajo nekaksne plastificirane zimnice, kar smatran za dobro, saj zagotavlja vsaj minimum higiene, ko enkrat plastiko pobrises. Brez rjuh, brez pizam, brez hrane, brez vode in z neverjetno umazano in smrdeco kopalnico, kjer se kopicijo smeti, porabljeni robcki.

Soba je prepolna ljudi. Ob vsaki postelji so clani druzine, ki pomagajo obolelemu. Bolnisnicnega osebja je malo, in oskrbe za paciente prakticno ni. Pricakuje se, da pacient vedno pripelje vsaj se enega cloveka, ki skrbi zanj, medtem ko lezi v bolnisnici. Gre po hrano, ga hrani, gre po zdravila v lekarno (jap, vse je treba kupiti posebej - kar pac zdravnik naroci), mu pomaga na stranisce. Uradnih ur obiskov ni. Obcutek, da je ljudi v sobi prevec, me ni zapustil v uri, ki sem jo prezivela tam. Lepo je videti, da se cela druzina zbere ob bolniku, ampak vse to daje obcutek vecje nevarnosti okuzb, prenosa bolezni in popolne nezasebnosti bolnikov, ki skupaj lezijo v sobi.

Ni mi vsec, pa vseeno sem vesela, ko zagledam Rotho na infuziji. Sedi. Ob njej je ena izmed njenih prijateljic in takoj se pocutim bolje. Ni sama. Pravi, da pogresa mamo. Malo poklepetamo v kmerscini in ljudje na sosednji postelji nas precej zacudeno gledajo. Svetlolasi zahodnjaki s kmerscino. 

S. Ljudmila poklice zdravnika, placa, infuzijo odklopijo, spakiramo stvari in odidemo. Za sabo pustimo prazno posteljo, s saboj pa vzamemo neke cudne spomine, in zeljo, da potrebe po povratku ni.

Dodano isti dan zvecer. Rothi se je povrnila visoka temparatura. Toliko o zdravstveni oskrbi v Kambodzi. 

Poskusila sem poiskati nekaj slik, ker mi ni padlo na pamet, da bi za obisk bolnisnice potrebovala fotoaparat. Ne odrazajo resnicno videnega. Je pa morda za oci vas bralcev, tole dovolj. Morda je bolje, da hladen tus ni prevec leden!

Ujetost (pre)hitro razvijajoce se (velikokrat skoruptirane) elite v milni mehurcek kamboskega prestiza 

je (turisticna) iluzija resnicne podobe Kambodze in njenih Zgodb.

Cutim, da zivim, da je dan poln, da ogromno dobim. Vcasih sanjam, in odtavam v svet, ki mi je blizu v srcu, vendar Kambodza pocasi zavzema mene kot celoto.

Veliko stvari, ki so mi nekoc pomenile dom in blizino, je sedaj dalec. In sem jih nadomestila z novimi doma in blizu. 

Zaljubljena sem v  trenutek, ki mi je dan, in vcasih se sprasujem, kdo bom, in kako bom lahko zivela, ko se vrnem. Pa nekako zaupam ...

Cutim, da zivim, da je dan poln, da se ob koncu dneva izcrpano in izsuseno prepustim zvoku ventilatorja, ki s svojo mocjo komaj komaj omili vrocino, ki ne prinasa trdnega spanca.

Veliko noci pride za pretezkimi dnevi. In veliko dnevov pride za prekratkimi nocmi.

Don Bosko preventivna vzgojna metoda je sestavljena iz strih stebrov:

- sola (ker se ucimo),

- dvorisce (ker se druzimo, smo prijatelji in se IGRAMO),

- zupnija (ker je pomembna komponenta nasega dela tudi duhovnost) in

- dom (kjer je vsak sprejet, dobrodosel, ljubljen).

Vse to povezuje asistenca - BITI Z.

In prav to zivimo tukaj v nasem kampusu. Dekletom smo vec kot ucitelji, vec kot prijatelji, vec kot le duhovni asistent, in velikorat vec kot njihovi lastni starsi. Smo kombinacija vsega. Zato je nas cas z njimi precej vec kot le prezivet v ucilnici, umaknjen za kateder. 

Z njimi smo maksimalno, kolikor nam dopuscajo druge obveznosti in potreba cloveka, da se kdaj umakne od direndaja in tudi sam nekje prisede k svojemu izviru navdiha in energije.

Prostovoljke imamo svojo hisico v kampusu. Zadaj, malo umaknjeno od vsega direndaja, blizu vrta. Vsaka od nas ima svojo malo sobico s kopalnico. Mali domek, ki sem si ga ustvarila, mi je res vsec! :)

Na ure se pripravljamo v kabinetu. Vecinoma. Tu imam svoj racunalnik (pocasna stara kista), se en element, ki vztrajno sodeluje pri rasti moje potrpezljivosti. Tu je tudi nekaj knjig, slovar, kaksen plakat s katerim si pomagamo pri ucnih urah, barvice, za trenutke, ko jih potrebujemo ... Naceloma je kar nekaj opreme, s katero si lahko pomagamo, da ponazorimo in prenasamo znanje.

Ucilnica je podobna nasi. Kateder in mize za ucence, le da so tu mize vedno posamicne (tako kot v starih casih). Vcasih sedimo na tleh, saj ni dovolj ucilnic. In velikorat preobrnemo ucilnico in sedimo v krogu na stolih, na tleh ... Preprostost.

In popoldne kdaj pomagam pri vrtnarjenju, klepetam, se ucim njihovega plesa in celo potrpezljivo zlagam origami. 

In zvecer z njimi zaplesem v Don Bosko klubu na amerisko glasbo nesmiselno prevedeno v anglescino ali pa zaplesemo kaksenga od kamboskih plesov. Vcasih pa zgolj klepetamo. Zadnje case strikamo. No, jaz opazujem, kako strikajo. :)

... verjetno ni vsem, ki berete moje vrstice, razmisljanja, zapise, lahko predstavljiva slika, ki jo zivim tukaj.

Toliko stvari se dogaja, da jih je nemogoce ujeti v besede, pa vseeno bom sedaj poskusila odgovoriti se na nekaj vprasanj in dilem, ki prihajajo do mene ...

Zivim v kampusu (Don Bosco School), v katerem je poleg poklicnega izobrazevanja Home and Food managemet in studentskega doma (kjer delam jaz), tudi vrtec in osnovna sola. 

Moja dekleta, s katerimi prezivim vecji del svojega dneva, so stara med 16 in 25 let, in marsikatera izmed njih ni zakljucila 12 razreda osnovnega izobrazevanja (velikokrat nasa dekleta zgodaj koncajo solanje, da se odpravijo na delo in zasluzijo denar za prezivetje sebe ali druzine). Moja dekleta so v veliki vecini nastanjena kar pri nas, torej svoje dneve prezivijo tukaj, njihove druzine ali se veckrat sorodniki s katerimi so odrascale, so dalec, v provincah in nedostopnih vaseh. Avtobus je za ta dekleta (pre)drag.

Svoje proste minute rada prezivljam tudi v vrtcu in osnovni soli, vendar tja tezje zaidem zaradi svojega urnika. Je pa neverjetno veselje videti najmlajse, kako se podijo sem ter tja, hranijo, in kako, zlozeni na tleh, po kosilo nezno zaplujejo v svoje sanje. Ti otroci so vecinoma iz okolice, ali pa vsaj iz Phnom Penha. Z nami vse dneve ostaja le okoli 15, 20 osnovnosolskih otrok.

Spomnim se, kako je preden sem sla, nekdo gledal slike iz nase sole. Ah, vse so si podobne, le kako jih bos locila? Pa gre. Kljub temu, da imajo vse dolge crne lase (tako kot vse Azijke, razen redkih, ki se odlocijo za barvanje las - za ta svet to ne pomeni lepote, saj je telo se vedno smatrano za najlepse, ce je primerno pokrito in ce vanj ne posegamo), ima vsaka svoj obraz, oci, energijo, pristop. :) In gumico v laseh (ja, tukaj nosijo velike barvne gumice, rumene, roza, z velikimi malimi zivalmi, ali pa kar pentlje - zame se vedno zabavna slika, ki spominja na moje otrostvo).

Osnovne zakonitosti standarda lepote za nasa dekleta (zavedajte se, da so iz vasi in ne iz mesta!, kjer se zadnja leta stvari spreminjajo):

- dolgi lasje (torej do pasu) so lepi in predstavljajo pomemben del zunanjega izgleda

- britje je tabu, smatra se, da je zenska lepsa, ce ne posega na svoje telo na noben nacin

- vsec so jim blescice, pisane barve v laseh

- nikoli, res nikoli, ni primerno kazati kolen ali ramen - cetudi je res vroce (ena izmed deklet je priznala, da noce delati v strezbi, ker hoteli v mestih zahtevajo, da dekleta nosijo minike ali vsaj krila nad koleni - za turiste; za nasa dekleta to ni sprejemljivo)

- za pomembne slovesnosti, kot je poroka, nosijo poseben make up, ko svoj obraz pobarvajo na belo (obraz zahodnjaka) in se pretirano namazejo z barvami (joj, to moram dobiti kaksno sliko!)

- njihova slovesna oblacila so polna blescic in tancic in barv

- kitke, spenjanje las je nekaj kar obuzujejo in vedno so njihove frizure nekaj posebnega

- ne glede na vrocino, bodo nasa dekleta po soncu hodila v nogavicah in dolgih rokavih, saj si neskoncno zelijo ohranjati svetlejso polt in se bojijo, da bi jih sonce potemnilo.

Kavno zrno. In na prstancu vreznina spominov na BKK. Spela, Ziva, kako spomini ostanejo zarezani!!! :)

Ko vodovod se ni nasel poti do vasi ...  (by Irene)

 Avtocesta - glavna prometna povezava!

 Jugovzhodna Kambodza je predvsem ravninska pokrajina. V tem casu dolgocasno posusena. Veselim se podobe zelene Kambodze.

 A GIANT PERSON. V Sloveniji mala, tukaj OGROMNA. Ta slika me res nasmeji!!! :)