Out in the World - inside me

Kamboski otroci zbirajo plastenke in plocevinke, prodajajo zapestnice na ulici ali brskajo po smetnjakih. Tajski palijo le na denar.

Priti na Tajsko in ne podleci skusnjavi tajske masaze je nemogoce. In steje kot greh. 5 evrov.

Na Tajskem z lahkoto prezivis s 6 evri na dan: za lastno sobo in hrano. Seveda brez premikanja po drzavici. Od tega je soba 5 evrov.

Kamboska kulinarika mi je zelo pri srcu, se pa Tajci malo raje igrajo. Z okusi in estetiko. Hrana ima svoje care!!! #potrditevspletnihvirov

Trajnostni razvoj ni ravno nekaj, o cemer bi tukaj kadarkoli razmisljali. Za pobeg v pravo tajsko zivljenje je nujno vloziti veliko truda in iznajdljivosti. Vse za turiste in vse po posebni ceni le zate. Mesta so tako prakticno turisticni kompleksi, plaze male turisticne trznice izdelkov za enkratno (morda celo nickratno) uporabo.

Tajci so bolj prijazni in odprti in cvekavi. Velikokrat v zameno za prijaznost dobijo kaksen baht vec. Vendar je neprecenljivo ko te kozmeticarka po opravljeni storitvi od nekega cudnega veselja kar objame.

Tajska je azijski center proizvodnje hrane - ima odlicne klimatske pogoje in je odprta za izvoz. Cena te ugotovitve so neskoncna polja monokulturnega kmetijstva in izginjanje prvotne vegetacije.

V Kambodzi je lahko biti vegeterijanec. Na Tajskem se lazje.

Meditacija in lenobno polezavanje. Sadni napitki in crne kave. Masaze, zobozdravniki in kozmeticarke. Odkritje joge. Razvojni in custveni sok po Kambodzi. Templji, monki in trznice. Trajnostni razvoj. Lekarniski podvigi. Turkizno morje in zelena severa. Kljucne besede moje Tajske.

Nic ne premaga moje Kambodze. Ceprav je zivljenje tukaj za zahodnjaka ugodnejse kot pri sosedih.

Sukothai je presenetil predvsem s svojo malo manj turisticno hektiko. Ujela sem se v dneve pohajkovanja med templji ostankov kmerskega imperija  in premagovanja kolesarskih kilometrov. Telo opozarja na mlahavost misic, ki so ponoven opomnik, da se naslednji teden zagrizem v tekaske cevlje. Vsekakor bo po osmih mesecih japonk in tevik to verjetno sok za moja stopala, navajena svobode, ampak trma / vztrajnost / odlocenost so se mi v zadnjih mesecih pokazale kot moje kljucne vrline.

Vmes sem se uspela pojaviti na tajski verziji vaske veselice, ki je za oci zahodnjaka nenavaden sov nasemljenih v premajhna oblacila in plesocih vseh, brez alkohola! Sploh. In imeli smo se cisto dobro. Sprasujem se, kako bom moje nealkoholno leto zaznamovalo slovensko odvisnost od njega. Verjetno precej spece.

Na severu sem se malo umirila in antibiotiki so odplaknili infekcijo na ocesu. Ena nocna voznja z busom, ki so jo zaznamovali gnojni izcedki, je bila zadosti, da sedaj raje recem vroce je, kot da se nastavljam klimatskim napravam in ventilatorjem. Je pa res da vrocino spira tudi dez, ki me opere vsakih nekaj ur. Mimogrede, tole blatno vreme je iz mene naredilo wellness zurerko in nic kaj zagrizeno sprehajalko po dzunglastih gozdovih. Morda kdaj drugic, morda pa le se po nasih gozdovih, ki so, vsaj zame, precej bolj prijetna. Morda pa me oca nauci upravljanja z motorko. :-)

Nekje med sadnimi napitki in kolesarskimi podvigi sem srecala socialno delavsko nevladnico, ki me je mocno opomnila, da je cas za stourno kavo z Natalijo. Drzim pesti, da preokupirana aktivistka najde cas zame! :-)

Chiang Mai je v mojo lenobnost navlekel nove note. Meditacija mi je poznana, veliko sem studirala o tem, in se je ucila na svoj nacin. Zadnjih sest mesecev, v kapeli ujeti v prah kamboskih dvorisc. Sedaj sem oblekla bela oblacila in se na meditacijskih 'duhovnih vajah' vrgla v tehnike budisticnih mislecov. Ne recem, da sem naduspesna, vsekakor pa bodo tehnike se uporabljane. Stoje, sede, leze in v hoji, vse je lahko meditacija. Uporabljena bo tudi joga, ki je sprozila preblisk skusnjave, da se je lotim. Pomesana med dvajsetinnekaj pridruzenih norcev sem vstajala ob gongu in meditirala na ukaz. Vse v belih oblacilih in vegeterijanski kulinariki ujeti v zeleno brezhibnosti.

Zopet se po mestu sprehajam z Zavedanjem (de Mello) in tokrat ga berem drugace. Lepo se poklopi z razmisljanjem ljudi, ki so ustvarjali moj vsakdan zadnjih osem mesecev. Vmes skocim na neverjetno tajsko masazo in tajsko kavo. Pregresim pravilo kave brez mleka in se znova vprasam, zakaj tako. Buca. Ce sem ze spoznala, da ne maram kave z mlekom, zakaj se potem vracam k njej???

Zobozdravnik je bil kar prenavdusen nad mojimi zobmi, in taksno navdusenje me bolj vlece v obisk se kaksne ordinacije, kot pa ploskanje sami sebi. 12 evrov me je stalo ciscenje zob in poslusanje hvalospeva o pravilnem ciscenju in pravilni razporeditvi mojih zob v ustni votlini. No, vsekakor sem se nalezla dolocene mere obsesije v casu svojih pisarij za Medicino danes, vendar je bilo slisano zame predvsem pretiravanje.

Se dve noci udobja in se ujamem v splet letalsikih dogodivscin. Sobotnih 12 ur potovanja do Bangkoka, spanje na letaliscu, jutranji let v Saigon. 12 ur ubijanja casa na letaliscu in vecerni let v Dubaj. 10 ur spanja v Dubaju in potem jutranji let v Benetke. Vse zato, da bom na ponedeljkovo popoldne lahko stisnila k sebi tiste, ki jih najbolj pogresam, in ki so resnicno edini, ki so ostali z mano v prav vsakem trenutku mojega azijskega boja. Cudno, kako se stevilka manjsa, intenzivnost pa veca. Paradoks odnosov. :-)

Se vedno vztrajam, da se pes pride dalec. In se dlje. Morda ne na zeleni vrtoglavi hrib, povsod drugod pa.

Caka me se ena trznica, se eno razvajanje, se eno prepakiravanje. 66 ur Tajske. Ce bi imela neomejeno denarja, bi kupila dodatne kilograme za vso navlako, ki mami oci, da jo odnesem s seboj. Vesela sem, da nizkocenovniki poznajo omejitve. In prav tako moj budget.

Slik se ni in jih se nekaj casa ne bo. Se vedno je fotoaparat predvsem v napoto v razpadajoci torbici.

Morda pa tole potovanje, ceprav ga se vedno ne maram, ni bil tako slab nenacrtovan vdor med Kambodzo in Slovenijo. Popkovina, s katero sem kot otrok povezana s kamboskim virom zivljenja in energije, pocasi izgublja na pomenu. Ze cutim roke, ki me klicejo v nek svet, kjer sem prav tako dobrodosla.

Rojstva. Novo zivljenje.
Mocan razlog, zakaj se mi mudi domov.

Tajska je obupna. Nikoli nisem zelela sem - iz slabo utemeljenega in plehkega razloga, ker gredo vsi. Pa sem zaradi blizine, cenovne ugodnosti in poskusa preseganja osebno postavljenih standardov 'biti drugacen in boljsi' sedaj tukaj.

In sedaj tukaj je obupen, ker so tukaj vsi. Vsi. 20 letniki, ki se opijanjajo do onemoglosti in si potem tetovirajo vso cudo sveta na svoja telesa in slinasti skorajda upokojenci, ki iscejo priznanje in potrditve v nizkih cenah tajskih deklet. Prostor za Hangover, vsekakor. Prostor za dekle, ki je ravnokar stopilo iz kamboske sole zivljenja in zivela tam, kjer je roka, srce in uho vec kot denar, pa ni.

Sem na poti na sever, po The Beach sem na nekaj vec kot 24 urnem avtobusnem popotovanju na sever, ki je bil presekan zgolj z bankoskim trmarjenjem in skrtarjenjem (omenjeno je rezultiralo v dveurnem mestnem trekingu z desetimikilogrami opreme v lovu za skylinom in poceni avtobusnimi kartami - slovenska predstava o mestih, ki so obvladljiva na nogah!!!). Uspela sem, precej presvicana in prepricana, da tovrstni podvigi v osem milijonskih metih in brez pravega zemljevida, v nadalje ne bodo na meniju!

The Beach je sanjska plaza zgolj se v preblisku podobe, kako je bilo, ko jo je nekdo odkril. In v nekaj momentih, ko jo zagledas izza skalnatih ploskev, v katere se zabija morje. Celotni Phi Phi otocje so namrec preplazili sadovi nenadzorovanega turisticnega razvoja. Po cudni sreci je morje se turkizno in na manjsem otocku prepovedano prenocevanje. Vse ostalo je nabito s super akcijami, ki to niso, preglasno glasbo in pobruhanimi ulicami, ki spominjajo na ... Ne najdem primerjave. Vse na Hrvaski obali je milo, zelo milo v primerjavi z videnim.

Vneto oko je preprecilo skok v morje, spanje in pametno prehranjevanje. Kot otrok sem se zjokala lekarnarju in medicinski sestri, ki je za pregled pri zdravniku zelela vec, kot sem bila pripravljena placati. Tako sem odigrala pametnega pacienta v lekarni, in si tako po azijsko kupila antibiotike. Danes je ze bolje, na nocnem avtobusu se je izcedilo kar nekaj gnoja in racunam, da bodo ostanki bolezni v nekaj dneh cisto izginili.

Pocasi se oglasajo tudi tisti glasovi, ki jih prej skoraj osem mesecev nisem slisala. V meni in na medmrezju. Cudni so ti obcutki.

Zadnjih 9 dni.

...

Sever je bolj moj. Zelen, rizev, prijeten. Z ustrezno frekvenco pogostosti belih fotografov. Sukothai je postregel z neverjetno okusno nocno trznico in azijsko verzijo gasilske veselice. Vsec mi je, da mi je vsec.