NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Prikaz objav z oznako Laos. Pokaži vse objave

Bancni racun

Aaaaa.
Danes sem po stirih mesecih in pol prvic pogledala na svoj bancni racun. Do sedaj sem zivela v prepricanju, da do njega nimam dostopa, tako da sem se ob vsakem bancnem dvigu sprasevala, ce mi se pripada kaksen dolar ali ne.
No, sedaj vem. Po eno urni bitki s tipkovnico in zaprasenimi predali mojega racunalniskega znanja sem uspela zagledati stevilke na svojem bancnem racunu.
In ja, ni idealno, ampak se vedno zadovoljivo. S pravo mero zapravljivosti bom prezivela naslednje tri mesece in uspela tudi skociti na Tajsko - edino preostalo drzavo stare Indokine.
Indija, Nepal, Myanmar in Filipini pa bodo, upam, pocakali na svojih trenutnih polozajih, dokler spet, morda, upam, nekoc ne zajadram v svet novega.
Uf. Se nekaj novega. 31. decembra sem v mestu Hanoi na posti oddala paket za svoje domace: spalno vreco, ki je nisem potrebovbala, dva magnetka, pravo macjo vietnamsko kavo in napravico za pripravo vietnamske kave. Paket je prispel danes. Obsodba, da je po stirih mesecih paket izgubljen, je bila krivicna. :-)
torek, april 30, 2013

Tisoc novih izzivov

Dnevi minevajo hitreje in neka sila v meni me je zbudila, da sem danes zgodnja. Dnevi na 4000 otokih so neverjetni. In vzbujajo potrebo po povratku. :-)

Danes zapuscam otok in se odpravljam v Phnom Penh. Pričakujejo me odprtih rok, in jaz se veselim njih. Malo me grize, ne vem tocno, kaj me caka. Odpravljam se odprta, brez posebnih pricakovanj, z veliko veselja in sedaj s se manj prtljage.

Kaj pa rabim drugega, ce darujem sebe?

Tisoc novih izzivov, pridem!
ponedeljek, januar 21, 2013

4000 otokov srece

Nasla.
4000 otokov, brez cest, vasice in mali bungalovcki, ki za 5 dolarjev pripadajo samo tebi.

Prekolesarila otok, spoznala nekaj vec Fincev, in se potopila v omamen razgled iz visece mreze na balkonu svojega bungalovcka. Pravljica.

Zadnjih nekaj dni Laosa bom prezivela tukaj. Pika.




četrtek, januar 17, 2013

Tha Khaek - mestece z duso


Ker je cesta med glavnim mestom in 4000 islands resnicno dolga, sem se odlocila, da jo nekako razpolovim. Izbrala sem Tha Khaek in ni mi zal, ceprav prvi vtis ni bil popoln. Avtobus iz glavnega mesta je bil VIP in po vseh bumpy voznjah nekako na obzalujem dodatnih dveh evrov investiranih v to potovanje. Pokrajina je pac drugace vidna ce sedis v zgornjem delu dvonadstropnega avtobusa in se odlocis za dnevno voznjo. Cesta veleslalomira skozi savano, kar je bil moj prvi resnicni stik s tem rastlinskim pasom po vseh na pamet naucenih stavkih iz geografskih ucbenikov. Vsecno.
Vasice, skozi katere smo se peljali pripovedujejo malo drugacno zgodbo kot severni del Laosa in temparature vztrajno narascajo. Glede na vse pogovore so tole moji zadnji veceri, ko si se nadenem majico z dolgimi rokavi, saj z vsakim kilometrom proti jugu prehajam v obmocje visjih temparatur.

Avtobusna postaja je tudi tukaj nekje 4 kilometre izven mesta, zato sem skupaj z Avstralcem, ki sem ga spoznala na avtobusu prisedla v natrpan tuk tuk, ki nasju je odpeljal v mesto. Avstralec, alpinist, ki dela na Kitajskem, je v Tha Khaek prisel za daljse obdobje, saj bo tu plezal skupaj z nekaj drugimi plezalci. Ker je bil njihov guesthouse precej izven mesta, sem se odlocila, da se razideva, ceprav se je njegova druzba zdela zabavna in so me povabili plezat. Tisti, ki ste me videli na visini, veste, da to ni ravno sport za mene! Tako se je zacela moja precej mukotrpna kalvarija za iskanjem poceni prenicisca. Poceni je polno ali odrocno, slaven Travel lodge je zaseden in glede na ljudi, ki sem jih srecevala na ulicah, precenjen. Tako sem po nekaj krogih po mestu in mini anketi med vsemi anglesko govorecimi, pristala v Inter guesthousu blizu centra, in za sobo s klimo, toplo vodo in vsecnopretrdo zimnico odstela 80.000 kip, kar je nekje 8 evrov.

Ko sem koncno odlozila nahrbtnik sem spoznala, da sem dan prezivela brez hrane, in se zato odpravila v Lonely Planet priporoceno restavracijo juho a la Asia. Brez pripomb.
Ker je moje telo potrebovalo se nekaj sladkega, sem vecer zelela zakljuciti z lokalno 'palacinko', ki to ni. Rotary v anglescini ima okus kot palacinka, pripravijo pa joz vlecenega testa na maslu, z jajcem, banano in navadno kondeziranim mlekom. Mimogrede, mislim, da postaja uradno, da sem zasvojena s kondeziranim mlekom. Idila mesteca se pokaze na glavnem trgu, ob nedelujoci fontani, kjer se zbirajo lokalci ob mali nocni trznici. Lucke na drugi strani reke Mekong pomenijo Tajsko, stevilni zvoki karaoke barov pa tipicen LPrebivalci se druzijo ob balinanju in pivu, dobri hrani, 'palacinkah' in sejkih. S Francozom Nikolasom, ki je sprva zelel le poskusiti lokalno hrano, sva vecer prezivela ob izmenjavi informacij o najinih poteh, saj potujeva v razlicne smeri.

Predpocitveni razmislek je bil namenjen notranji svobodi s pomocjo ene izmed knjizic, ki potuje z mano. Martincek na steni me ni vec zmotil.

Dan sem prezivela v sprehajanju po mestu, pozdravljanjem vseh z sabaidee, okusni hrani, sadnem sejku in ugotavljanju, da bi v tem mestecu lahko prezivela nekaj dni in se tudi izgubila v nacionalnih parkih, jezerih in jamah. Me pa moje delo vztrajno vlece na jug, kjer me caka nova, nepotovalna pustolovscina.
Nekje v dnevu me je zopet ujel Nikolas, NGOjevec, ki je na poti dva meseca in bo potoval se vsaj eno leto (Azija, Juzna Amerika). Podoben sektor in fair trade tema je ubila zadnjih nekaj ur cakanja na avtobus proti 4000 otokom. Bojda sproscujoca oaza bo moj zadnji oddih preden zapustim Laos, in se podam v Phnom Penh, novim izzivom naproti. Neverjetno, kako hitro mine mesec ...

Se pa z vsakim dnem povecuje stevilo minut, ki so namenjene razmisleku o delu, dekletih, moji anglescini, tremi, poucevanju. Potreba po uporabi slovenskega jezika se ni zamrla!

Vsec mi je tudi spodbuda Nikolasa, ki je z mano naredil intervju na temo srece in prihodnosti, kar je bila dodatna spodbuda za razmislek. Neverjetno, kako ti vsak clovek, ki ga srecad, odpre oci za kaksno temo, ali pa morda spoznas nekaj novega o svojem pogledu na svet.

Se vedno zaljubljena v Laos, umirjen nacin zivljenja, kulturo srecnih in neverjetne igre narave. Sabaidee!
četrtek, januar 17, 2013

World inside me



Srecala sem izjemne ljudi, videla neverjetne igre narave, veliko prehodila, ubrala nekaj poti brez smerokazov, se izgubila in najdla, pohajkovala po mestih, in jih sedaj odlocno zapustila. Mesta niso zame. Raje se izgubljam po brezpotjih tistih lokacij, kjer turistov prakticno ni.

Uf.
Out in the World - inside me. Dobesedno.

Potujem, odkrivam, spoznavam nove ljudi, kraje in najbolj pomembno cudesa narave, in s tem potujem, odkrivam in spoznavam sebe.

Berem. Razmisljam. Pogresam. Odvisno od druzbe. Do sedaj sem le eno noc prezivela sama. No, danes je minila druga noc.

Navdusena. Nad vsem, tudi nad priporoceno literaturo, ki, po pravilih nahrbtnikarjev, vedno roma naprej. Razen slovenskih knjig. Te ostajajo, saj jih tezko zamenjas. Nisem se srecala slovensko govorecega cloveka.

Razmisljam o zivljenju, ljubezni, prijateljih, druzini.
Ugotavljam razlike med tem, kaj mi je bilo druzbeno in vzgojno podtaknjeno kot 'moje' in 'srecna', in kaj predstavlja resnicen jaz. Ugotavljam, da clovek potrebujete takorekoc nic, in da vse kar nas obdaja zadostuje. Za prezivetje in rast. In da sem jaz tukaj, malo drugacen jaz, kot je jaz tam.

Spoznavam, kako lepo je v trenutkih umirjenosti, da ni potrebe, da sem ves cas obdana z ljudmi, da so neskoncne ure tisine ali mirnih pogovorov ok. Da sem najbolj srecna, ko se z lokalnimi otroci v vasi brez turistov, mecem po Mekong reki, se brez uporabe besed z otroci igram igre, ki se jih spomnim iz otrostva. Zakopavanje v pesek, metanje otrok v vodo, igre z rokami, ... In obuzujem izgubljanje v gozdovih, in vedno uberem pot, ki je manj shojena, ali je pac ni.

Vcasih pogresam slovenski jezik, ker se v anglescini nikakor ne morem izraziti tako, kot se lahko v domacem jeziku. Potem pisem ali najdem potrpezljiva usesa, katerim razlagam v slovenscini, glava, ki jih nosi pa kima in se smeji, saj pac ne more razumeti. Se pa potem pocutim bolje. :-)


Ne izkljucujem moznosti, da radikalno spremenim svoje zivljenje. Tudi lokacijo. Vseeno sem danes potrdila let, in bom v Sloveniji 5. avgusta.

Drugacna, enaka, bolj okrogla, umirjena, razdrazena, zmedena. Karsnakoli ze, upam da se vedno ponosna na svojo odlocitev, in bogatejsa za nova spoznanja.




četrtek, januar 17, 2013

(Socialno) podjetnistvo


Ceprav nekje 100 let za 'razvitimi' drzavami, je del azijske celine, ki sem ga spoznala, razvil stevilne, zame precej osupljive momemnte podjetnistva.

Nanizala jih bom nekaj; vedno znova obzalujem, da moj spomin nima avtomatskega zapisa na papir oziroma v digitalno obliko.

1. Druzinsko podjetnistvo
Ker sem tudi sama odrascala z eno nogo v ocetovi delavmici in pisarmi in stevilnih pogovorih o delu, nadurah, prodaji, se vec o delu, terenu, me je nota druzinskega podjetja na tej strani sveta najbolj presunila. Dejstvo, da tudi otroci delajo in pomagajo v druzinski restavraciji, trgovini ali popravljalnici motorjev, je verjento logicno in predstavjivo. Vendar gre tukaj se za precej vec. Samoiniciativnost in nekaksna sreca in ponos, da lahko pomagajo, je presentljiva! V restavracijah srecas otroke ob pomivanju posode, strezbi, igranju pod mizo, privabljanju gostov z nasmehom in, ne boste verjeli, tudi v kengurujcku sefa gostilne, ki ocetovsko in direktorsko vlogo vzame kot eno. V turististom namenjenim lokalih se pogosto zgodi, da otrok dobi neko mednarodno ime, in postane del tega okolja. Poleg otrok je v teh druznskih podjetjih se nekaj presenetljivega. So namrec eno z njihovim domom. Si lahko predstavljate? V guesthousih ali manjsijh hotelih, druzina najveckrat spi kar v avli na tleh, v viseci mrezi ali kaksni klopci. Morda zato, da ne zamudijo potencialnega gosta, vendar ob dejstvu, da je vecina sob v hotelu praznih, torej brez gostov, je to zame se vedno znova presentljivo.
V Vietnamu me je presenetilo dejstvo, da uporabljajo recepcijo hotela tudi kot garazo in seveda, logicno, kot jedilnico ali dnevno sobo. Bari z ,manjso ponudbo hrane,' navadno delujejo tako, da je obrok zate pripravljen v druzinski kuhinji. Tudi toalete so za goste iste kot za druzino. Ko sem prvic v nekem lokalu v Dalatu s svojo potrebo po toaleti iz kopalnice takorekoc sredi tusiranja pregnala eno izmed sefovih hcerk, se res nisem pocutila najbolje. Kasneje spoznas, da je to pac del njihovega zivljenja, in se jim ob vsej preprostosti, zdi to popolnoma logicno.

Tudi to, da druzini dnevno sobo predstavlja ena izmed miz v lokalu, kjer gledajo TV,  klepetajo in vecerjajo.


2. Socialno podjetnistvo. Predpostavka, da je v drzavah z vecjo socialno ogrozenostjo, vec socialnega podjetnistva, se je na tem koncu sveta potrdila. Ideje kar plesejo okoli mene in ne morem, da ne bi omenila nekaj najbolj ocitnih. O restvaraciji v Milanu, kjer kot natakarji delajo izkljucno slepi, sem ze govorila. Obiskovalci te vedno napolnjene restavracije, dozivijo poleg odlicnega obroka tudi resnicen obcutek slepote, saj je njihov obrok postrezen v popolni temi, s pomocjo sslepih, ki se tam pac dobro znajdejo. V mestecu Hue pa sem se navdusila nad podobmo, pa vendar drugacno idejo. V restavraciji s preprosto vietnamsko hrano, je delo dobilo okoli 10 nemih in gluhih mladih, ki svoje delo opravljajo vec kot izvrstno. Zame kot turistko, ki tako ali tako ne zmore vec kot 10 besednih zvez vietnamskem jeziku, postrezba tako ni pomenila velike razlike, ker sem ze v osnovi vajena pantomime, risanje in kazanja na menije! Je pa tole ideja, ki je vredna uresnicevanja tudi drugod.

Presentila me je tudi iznajdljivost, kako skombinirati proizvodnjo cesarkoli ze (svila, bonboni, rizeve ploscice, rizevi gobelini) in turizma. Resni proizvodni obrati ponujajo namrec brezplacne vodene oglede postopkov, kjer se lahko velikorat pridruzis k delu tudi sam. Podobno zadevo sem srecala na eni izmed ulic Laosa, kjer so v nekem baru vsi: lokalci in turidti, pakirali v bambusove liste neke vrsto rizoto, torej malico za nekatere otroke ene izmed sol. Brez placila, v zameno za druzenje in kavo. Prisedes k eni izmed miz, eden izmed domacinov, ti pokaze kako, in akcija. Mini tecaj kuhanja hkrati z dobrim delom in kavo na prijetni ulici. Kulsko, a ne?

sreda, januar 16, 2013

Utrip glavnega mesta in razmislek o jugu

Vientiane.
V glavno mesto prispela brez zapletov na poti. Vav. Presenetljivo, ampak kar malo dolgocasno. Je pa na poti prislo do izjemne razlike v naravi. Izpod hribov, skal in dzungle, je pokrajina postala ravnina, kjer se ovinki cest spremenijo v cesto, ki ji v daljavi premice ne vidis konca. Temparatute zraka narascajo in zopet sem se znasla v oblekci. Ocitno vsa nakupljena topla oblacila potujejo na dno nahrbtnika.

Iskanje prenocisca v glavnem mestu je malo bolj naporno, saj je vecina poceni prenocisc polnih. Nasla posteljo za 3 evre v skupinskih sobah, ni slabo, vendar ni luksuz. Po tem, ko sem se ustalila, sem na prvem potepu zagledala Mikea in Dana, moja sopotnika iz jungle in jih s poskusom zaigranega ropa rahlo prestrasila. Dan smo preziveli skupaj, z odkrivanjem mesta in kosilom. Vmes sem skocila na svojo prvo azijsko masazo, po priporocilu Lonelya, in bila navdusena. V zameno za 5 evrov sem dobila najboljso masazo v zivljenju, malo boleco, ampak vseeno top. Maserka, drobno dekle pri 20-ih, me je dodobra premetala, mi zvijala telo in pritiskala na prava mesta. Po eni uri sem se pocutila res odlicno.

Glavno mesto je se eno mesto, ki je sicer presentljivo kompaktno. Navsezadnje je stevilo prebivalcev enako kot v Ljubljani. Kot prestolnica pa me je presenetila s cistoco in kar nekaj ogromnimi vladnimi objekti. Prvic po kaksnih treh tednih sem srecala ljudi v oblekah in kravatah, in obcutek je ... Cuden.

Vecerjo sem nasla na nocni trznici s ponudbo pripravljene hrane, potem pa odsanjala svoje sanje. Danes se odpravljam na 6 urno pot do mesteca Tha Khaek, ki je nekje na pol poti do meje s Kambodzo.

Glede na predviden plan, bom Laos zapustila okoli 20. Predvidevam, da bi to moralo biti ok, saj zaenkrat ugotavljam, da je sever Laosa presezek mojega potovanja, in da pocasi potrebujem nekaj dni, da zadiham.

Dejansko se na nek nacin zelo zelo veselim, da se po burni aktivnosti zadnjih stirinajstih dni, ustalim na enem mestu in pricnem z delom.
Ceprav je izjemno spoznavati kulturo in ljudi skozi potovanje, sem prepricana, da bom s prostovoljnim delom v Kambodži, ko bom v vsakodnevnem stiku z mladimi in lokalnimi prebivalci (zaenkrat se ogromno casa zadrzujem tudi z drugimi nahrbtnikarji), azijski svet spoznala se drugace.
torek, januar 15, 2013

Ujeta v otrosko igro Laosa


V zadnjih dneh sem dozivela nekaj neverjetnih trenutkov umirjene srece. Ali je zato zasluzna sproscenost, ki pride po dolocenem casu potovanja, dobra druzba, narava, ljudje, kultura srecnih, kulinarika ali kaj drugega, ne vem. Ure ob reki Mekong v eni preprosti vasici, so v meni pustile poseben pecat.

Po dopoldanskem divjem trekingu (kar pomeni, da imam sedaj noge in roke jasno oznacene z razlicnimi rastlinami s katerimi sem se poblize spoznala med samim plezanjem na hrib, ki smo se ga odlocili osvojiti), smo se odlocili, da speremo pot in prah v osvezujoci vodi. Reka Mekong je v susni dobi vsaj 10 metrov nizja kot v dezevni, kar pomeni, da je za nas ustvarila pescene sipine toplega in zlato svetlikajocega se peska na obali. Med iskanjem poti do teh plaz se nam je pridruzila gruca lokalnih fanticev, nekje med 5 in 14 let, ki so nam pokazali pravo pot do plaze in igre, ki se jih nacelom igrajo sami. Taksne sproscenosti ze dolgo nisem dozivela. Najprej smo skakali s skal - ne v vodo, ampak na mehke pescene sipine, potem smo se metali po vodi, se potapljali, spet metali frizbi, koncali pa z igrami na plazi. Vrtiljak me je dokoncno utrudil. Ker cas v sprošcemi igri mine mneverjetno hitro, smo bili ob igri delezni nevetnega soncnga zahoda, ko je sonce svoj odsev odlocno potapljalo v reko, ki mocno zaznamuje zivljenje tega dela Azije.






Vecer smo zakljucili v tajski restavraciji, kjer je Mike, poznavalec tajske kulinarike, za nas narocil preobilno, a odlicnopreobilno vecerjo. Tako smo vsaj malo poskusili vstopiti v dezelo na drugi strani reke.





Speed boat, pogajanja, srecanje z lokalno turisticno policijo in koncno, opevani Luang Prabang. Ne mores se mu izogniti in zagotovo drzi, da v tem mestecu vsak najde nekaj zase. Turisticno meste, ki ima nek car, vendar dejansko ni nic posebnega (morda se zaljubis, ce imas rad templje, reke in turistom namenjene ulice, lepe hotele in stevilne male trgovinice in bare), mene pa je navdusila predvsem ulica nocne trznice s ponudbo hrane. Spet sem se vrgla v pokusanje nepoznanih jedi, nepoznanih sadezev in tokrat tudi sladic. Vegi all you can eat za 1 evro.

Naslednji dan smo se zapodili na tuk tuk - meni res ljubo prevozno sredstvo - in se odpravili na krajsi treking v okolico Kuang si slapov, in potem kopanje nad in pod enega lepsih slapov, ki sem jih kdaj videla. Skakanje v kaskade vode ima pac svoje care.

Vang Vieng, destinacija, izbrana kot naslednja, je najprej zahtevala naporno voznjo z avtobusom. Obljubljenih 5 ur, se je zavleklo na 8. Ne razumem zakaj, saj sem voznika poimenovala nori voznik. Cez ovinke severnejsega dela Laosa, ki vodijo cez hribe in doline, namrec ni opazil stevilnih lukenj na cestu, nasproti vozecih se avtobusov in tovornjakov (Laos premore res nizko stevilo avtomobilov), slabe ceste in se slabsega avtobusa. Natrpan avtobus, na katerem so domacini celo stali. Poskusi spanja so se vedno znova obracaili v grozljive momente valovanja avtobusa, skorajsnje dusenje v oblakih prah, ki se je valil skozi odprta vrata avtobusa, in poskusi prepricevanja, da je tudi to del spoznavanja Laosa. V Vang Vieng, nekdaj predvsem zurersko deatinacijo, sem prispela ob pol treh zjutraj, kar je pomenilo naporno iskanje prenocisca. Ceprav tuk tuk do centra mesta, zaradi njegove blizine, ni bil nujen, je voznik zasluzen, da je druzina, ki je spala v trgovinici pred guesthouse, vstala in nam pomagala do sob. 2,5 evra sicer ni veliko za sobo, je pa soba zato ze zasedena: z mravljami. Zahtevnost popotnika se ob treh zjutraj spusti na negativo, zato sem to noc z lahkoto zaspala na zimnici, kjer cutis vsak feder in z mravljami. Je pa bilo jasno, da bom naslednje jutro zamenjala prenocisce, kar se je izkazalo za izredno nezahtevno nalogo. Ker mestece ne obisce vec toliko turistov kot nekoc, je to prenasiceno z nocitvenimi kapacitetami, cene pa so temu primerno nizke. Naslednjo noc sem prezivela v precej bolj luksuzni sobi za isto ceno.
Vang Vieng je se vedno precej napolnjen z mladimi, ki iscejo odklop na reki in v stevilnih lokalih v mestu in travnikih ob reki. Lokali vecinoma vrtijo prevec glasno glasbo in ponujajo udobne 'danbrezdabikajpocel' lezalnike. So pa vecinoma prazni. Noc vecino ljudi zapelje ven iz mesta, saj se v njem lokali zaprejo ob 23h, na zurerske travnike, kjer zakoni ocitno ne veljajo.


Sama sem se podala na kajak ekskurzijo. Nenacrtovano. Ob iskanju zajtrka, me je prepricala skupina na tuk tuku, ki je ze bila na poti na izhodisce. Spustila zajtrk, pograbila kopalke, sla. Prvic kajakirala v reki in bilo je orto zabavno. Poskusila sem tudi tubing, in sicer ob ogledu podzemne jame, ki jo je skopala reka. Kako to izgleda? V ledeno mrzlo reko in jamo se podas na velikem slaufu: mrazu se ne mores izogniti, za lazji ogled temne reke in nekaj kapnikov, dobis naglavno lucko. Potem malo cofotas, vecinoma pa se po gladini reke pomikas tako, da se potegnes naprej vrvjo, ki je navezana po sredini jame. Jama sama ni impresivna, strop je nizek, osvetljave razen naglavnih luck ni. Je pa zaradi samega nacina ogleda, adrenalina, ko si globoko v temi jame lebdec na gladini reke, tole bila posebna dogodivscina.

Kajak voznja me je navdusila, tega se bom se lotila, tudi druzba s katero smo se metali po vodi in za odbojkarsko zogo je bila super. Tako smo vecer skupaj zakljucili v Irish pubu s pridihom evropske hrane (dragi pire krompir, nisem vedela, da sem te tako zelo pogresala) v druzbi dveh Svedov, Nizozemca (ostanek prejsnje skupine) in malezijsko-avstralsko-anglesko-nemsko-slovenskega para.

Naprej na jug. Vientiene.

Slike in anglesko besedicenje:http://straying-astray.tumblr.com
nedelja, januar 13, 2013

Kopanje pod slapom

Luang Prabang, turisticno mestece s francoskim pridihom, ki navdusi predvsem z izjemno kulinaricno ponudbo nocne trznice.


Naporen vecer  je v zgodnjem jutru popravil izlet v okolico, do izjemnih, turkizno obarvanih slapov Khuang Si, kjer sem prvic v letu 2013 skocila v vodo: turkizno reko, pod slapovi, v objemu divjih gozdov. Kaksna ura hoje okoli slapa, nad slap in pod slap in tuk tuk ekskurzija. Popoln zakljucek 24 ur v Luang Prabangu z odlicno kavo!



Naslednja destinacija: Vang Vieng.
sobota, januar 12, 2013

Kultura srecnih


S silvestrovanjem z druzino, v eni izmed vasic v okolici Sape, ki poleg rizevih polj, blatnih 'cest', svoje lastne, presentljivo idilicne srece in seveda turistov, ni nikoli srecala 'napredka sodobne druzbe', sem vstopila v tisti del potovanja, ki sem ga, ocitno, ves cas iskala.

Sapo, in s tem tudi Vietnam, sem zapustila v razpadajocem mini busu (nabito poln: ljudje, prtljaga, tovor, izvboz, prasici), ki je preko prelazov in prasnih cest, ki to dejansko niso (vsaj ne po nasih merilih, vendar so na poti, da to postanejo), s skupino mladih, s katerimi sem prezivela zadnjih sedem dni. Z nekaterimi delim tudi zrak trenutnega prevoznega sredstva, ko se premikamo proti jugu, Huay Xai. Avstrijka in Francoz, Kalifornijec, Nizozemec in Avstralec je del skupine, ki je po izgubljanju in spoznavanju druge kulture, imenovala jo bom kultura srecnih, ostala skupaj, s podobnimi zeljami in plani.



Skoraj takoj po prestopu meje z Vietnamom, mi je postalo jasno, da je Laos drzava, ki sem jo potrebovala. Tu se je cas ustavil nekje 100 let nazaj, in vecino casa se zdi, da se ljudem tukaj nikakor ne mudi naprej. Cas tece pocasneje, kultura srecnih pa tako postane bolj ocitna. Ko srecas skupino otrok, ti z veseljem mahajo, in se ti smejijo s preprostim 'sabadi' na njihovih ustnicah. Cene za turiste so v visini cene za domacine. Naporni poskusi nizanja cene tukaj odpadejo. Drzava je ogromna, 236.000 sq km, z samo 6,1 milijona prebivalci. Nezanimiva za kapital. In zato toliko bolj zanimiva za turiste, ki se znajdemo v njej. Precej manj nas je in precej bolj sprejeti smo kot v Vietnamu.

Kultura srecnih je najbolj izrazita v vasicah, ki se jih je neprevozna cesta dotaknila pred nekaj leti in kjer je elektrika se vedno cudo, brez katerega se brez problema prezivi. Nasmehi so pristni in vrata vedno odprta, da prisedes h kosilu, kavi ali rizevemu zganju. Vedno sprejet z nasmehom! Igre otrok so preproste in akcijske, ceprav ne govorimo skupnega jezika, nam je uspelo! Skriti se za nekaj, kar bi lahko bil svinjak (pa to ni, ker se zivali prosto sprehajajo po vasi), igrati igre z rokami, plavati v reki in se uciti metati frizbi.
Noe, smejoci fant, ki je pred nami odpiral junglo je zasluzen, da sko se vecino casa smejali - iz srca, cetudi ni slo vse po planu. Ljudje iz tega okolja so res neverjetni in zgodbe, ki jih pise zivljenje na robu prezivetja v revni drzavi kot je Laos, se bolj! Ziv dokaz kulture srecnih.

V mestih podobno. Se jim na veliko izogibam. Trenutno v mali vasici  Pak Beng ob reki Mekong, kjer sem pristala po razburljivi voznji s hitrim colnom. Neudobno, ampak res adrenalinsko in hitro. Uzivam. V vsem, kar ni samo mesto, v trenutkih s super ljudmi in razpravljanjih z domacini. Koliko razlik in koliko ugotovitev, da smo si ne glede na razvojne razlike, kulturne, geografske, ljudje po vsem svetu enaki. Prepoznavam karakterje in odzive ljudi in se smejim podobnostim in obcutkom srece, ko koga izmed vas, ki to berete prepoznam v ljudeh tukaj.






sreda, januar 09, 2013

Zaljubljena v in dzunglo

Stiri dni v dzungli. Nam Tha National park:
- Tri vasice etnicnih manjsin.
- 75 prehojenih kilometrov gor in dol.
- Spanje v divjini. In the middle of nowhere. Hrana: kar najdes v okolici.
- 4 dni brez elektrike, brez tople vode in prhe ( kopanje v rekah je zakon), brez da bi srecali druge zahodnjake.
- Najbolj prijazni in nasmejami ljudje.
- V skupini 8 mladih nahrbtnikarjev: fun!!!
- Najboljsi lokalni vodic, kar bi ga lahko nasli.
- Spanje na bananih listih Ob potoku v dzungli pod drevesi, bananami in neverjetno svetlimi zvezdami, ki se svetlikajo med listjem).
- Mednarodni vecer, including slovensko himno.
- Cudoviti soncni zahodi.
- Presvicani up, up, up. Lahki down, down, down.
- Vadba activitya z lokalnimi prebivalci, zame najbolj navdihujoci: otroci.
- Preizkus: kako preziveti stiri dni z rolico papirja in prehladom.
- Rice whisky z domacini.
- Ugotovitev, da so se vasi brez elektrike in so ljudje srecni in hvalezni (vecvinoma samo za nasmeh).
- Nocni ribolov v dzungli.
- Skupinsko kuhanje (in nabiranje hrane) lokalnih jedi.
- Taborni ogenj.
- Veceri ob svecah in ne svetlobi elektronskih naprav.
- Sticky (steamy) rice.
- In se in se in se ...




























Podrobni zapis o dogajanju, je ustvaril prijatelj Mike. Naslov blog zapisa je Four Days in the Jungle. Priporocam: http://straying-astray.tumblr.com/page/3


torek, januar 08, 2013

Silvestrovanje z domacini in preskok v Laos

Sapa. Silvestrovanje.




+

670 km.
Lao Cai - Sapa - Dien Bien Phu - Oudomxay.
Start: 5.30, 2. 1. 2013
Cilj dosezen: 17.30, 3. 1. 2013




četrtek, januar 03, 2013

Popikana

Funkcioniranje ljudi na uradniških okencih je zgolj in samo robotsko. K sreči se s temi roboti ne srečujem pogosto, v pripravi na odpravo pa se skorajda vsak dan učim "robotščine". Današnja "debata" mi je vseeno prinesla potrdilo, da imam osnovno zdravstveno zavarovanje. In zavedanje, da mojo zdravstveno kartico uporabljajo kozorogi na Bovškem gamsovcu.

Pikice omenjene v naslovu se navezujejo na naslednjo kljukico na mojem "to do" seznamu. A, B in tifus se me bodo verjetno vsaj nekaj časa izogibali. Jaz pa se bom ta zadnji mesec tukaj izogibala preživljanju časa v lokalih, plačevanju bencina in kupovanja manj potrebnih stvari. Šparam. 

Vedno znova me preseneča, kdo vse me podpira in spremlja v tem mojem odhajanju. Danes največji entuziast je bil zdravnik, ki mi je poleg kupa informacij o tem, kam grem, jasno naročil, da pričakuje moje potopisno predavanje v specifični ljubljanski knjižnici. Kul. "Od kod pa vam ta ideja?" "Vidim, da ste novinarka in beseda vam več kot očitno teče." Očitno sem spet bila na mestu, kjer se to manj pričakuje, preveč čvekava.

Skozi prostovoljno delo tukaj (znamenje!), prav v centru Ljubljane, se učim, kaj pomenijo razlike med kulturami, in o tem, kako nanje reagiram sama. Dobra popotnica za misijo na katero se odpravljam. Petlet predavanj in pogovorov in branja nadgrajujem z izkušnjo. Kul, ker ravno obratno poteka moja služba. Učenje skozi izkušnjo (in napako), potem pa vmes, ko uspeš, prebereš še nekaj teorije ali pa buzeriraš prijatelje, ljudi na praksi, prostovoljce in morda še koga, da ti predstavi še teorijo. Ta me včasih spravi v slabo voljo. Precej sem namreč zaverovana v to, da delam ok, in da imam dobro razvit občutek po katerem ravnam. In včasih je težko iskati ravnovesje med tem v kar sem se sama naučila, da je pravilo dela, in med tem, kar piše v knjigah, ki jih berejo na faksih. 

Služba teče, čas tam še vedno mineva prehitro. Za zadnjo rundo dni bi resnično bila vesela, če se dnevi podaljšajo. Ali pa samo Franci začne izpolnjevati obljubljeno, in dela še za mene! Smešno je, da verjetno še nikoli do sedaj nisem imela za en mesec postavljenih tako SMART ciljev. Točno vem, kaj je končna slika na delovnem mestu 15. decembra. 


Nekje med včeraj in danes sem si priklikala posteljo za prve štiri noči. Načrtovanje tega dela poti (1,5 odstotka) mi je dalo jasen znak, da se bom morala še precej prilagoditi sliki, ki sem si jo ustvarila o sebi na tem potovanju. Malo manj načrtovanja in evalvacije in malo več akcije!







torek, november 20, 2012