Out in the World - inside me

Aaaaa.
Danes sem po stirih mesecih in pol prvic pogledala na svoj bancni racun. Do sedaj sem zivela v prepricanju, da do njega nimam dostopa, tako da sem se ob vsakem bancnem dvigu sprasevala, ce mi se pripada kaksen dolar ali ne.
No, sedaj vem. Po eno urni bitki s tipkovnico in zaprasenimi predali mojega racunalniskega znanja sem uspela zagledati stevilke na svojem bancnem racunu.

In ja, ni idealno, ampak se vedno zadovoljivo. S pravo mero zapravljivosti bom prezivela naslednje tri mesece in uspela tudi skociti na Tajsko - edino preostalo drzavo stare Indokine.

Indija, Nepal, Myanmar in Filipini pa bodo, upam, pocakali na svojih trenutnih polozajih, dokler spet, morda, upam, nekoc ne zajadram v svet novega.

Uf. Se nekaj novega. 31. decembra sem v mestu Hanoi na posti oddala paket za svoje domace: spalno vreco, ki je nisem potrebovbala, dva magnetka, pravo macjo vietnamsko kavo in napravico za pripravo vietnamske kave. Paket je prispel danes. Obsodba, da je po stirih mesecih paket izgubljen, je bila krivicna. :-)

Pikice omenjene v naslovu se navezujejo na naslednjo kljukico na mojem "to do" seznamu. A, B in tifus se me bodo verjetno vsaj nekaj časa izogibali. Jaz pa se bom ta zadnji mesec tukaj izogibala preživljanju časa v lokalih, plačevanju bencina in kupovanja manj potrebnih stvari. Šparam. 

Vedno znova me preseneča, kdo vse me podpira in spremlja v tem mojem odhajanju. Danes največji entuziast je bil zdravnik, ki mi je poleg kupa informacij o tem, kam grem, jasno naročil, da pričakuje moje potopisno predavanje v specifični ljubljanski knjižnici. Kul. "Od kod pa vam ta ideja?" "Vidim, da ste novinarka in beseda vam več kot očitno teče." Očitno sem spet bila na mestu, kjer se to manj pričakuje, preveč čvekava.

Skozi prostovoljno delo tukaj (znamenje!), prav v centru Ljubljane, se učim, kaj pomenijo razlike med kulturami, in o tem, kako nanje reagiram sama. Dobra popotnica za misijo na katero se odpravljam. Petlet predavanj in pogovorov in branja nadgrajujem z izkušnjo. Kul, ker ravno obratno poteka moja služba. Učenje skozi izkušnjo (in napako), potem pa vmes, ko uspeš, prebereš še nekaj teorije ali pa buzeriraš prijatelje, ljudi na praksi, prostovoljce in morda še koga, da ti predstavi še teorijo. Ta me včasih spravi v slabo voljo. Precej sem namreč zaverovana v to, da delam ok, in da imam dobro razvit občutek po katerem ravnam. In včasih je težko iskati ravnovesje med tem v kar sem se sama naučila, da je pravilo dela, in med tem, kar piše v knjigah, ki jih berejo na faksih. 

Služba teče, čas tam še vedno mineva prehitro. Za zadnjo rundo dni bi resnično bila vesela, če se dnevi podaljšajo. Ali pa samo Franci začne izpolnjevati obljubljeno, in dela še za mene! Smešno je, da verjetno še nikoli do sedaj nisem imela za en mesec postavljenih tako SMART ciljev. Točno vem, kaj je končna slika na delovnem mestu 15. decembra. 

Nekje med včeraj in danes sem si priklikala posteljo za prve štiri noči. Načrtovanje tega dela poti (1,5 odstotka) mi je dalo jasen znak, da se bom morala še precej prilagoditi sliki, ki sem si jo ustvarila o sebi na tem potovanju. Malo manj načrtovanja in evalvacije in malo več akcije!