Out in the World - inside me: Blebetanje

Prikaz objav z oznako Blebetanje. Pokaži vse objave

Ponos ni ravno nekaj, kar bi si lahko pridobila in obcutila tukaj. Pri ponosu gre za dejstvo, da smo sami zasluzni za nekaj, cesar rezultat nam vzbuja posebne obcutke.
In za noben rezultat tukaj nisem odgovorna jaz.

Pa vseeno se mi zdi, da moram uporabiti to besedo, da lahko sporocim tisto, kar zelim sporociti. Omenjen ponos, ki to ni, govori o obcudovanju, sreci za nekoga drugega, obcutku, ki ga imam, ko vidim, da nekdo odrasca, in da mu to uspeva.

In ta mocan obcutek, ki me prezema, je posledica dejanj.

a) Moje sestrice Ane, ki je v casu ko me ni, vec kot ocitno osvojila zlato medaljo. In kot njena navijacica (sicer ne v miniki in s cofki, pa vseeno), ji aplavdiram za vse uspehe in energijo in razdajanje. Zal mi je, da zamujam toliko pomembnih trenutkov v njenem letu. In hkrati mi ni zal, ker me bo vedno imela blizu. In ker vem, da ve, da vsako jutro prav njej namenim prve misli meditacije, in jo spremljam v mislih, ko je njen dan pol izzivov. Ajjjj, koliko energije in sijaja premore ta tako mocno izboljsana verzija mene. Dosegla je povprecje, ki to ni. Skocila v vode voditeljstva oratorija, kar je preverjeno velika Ljubezen in hkrati skrb, odgovornost in izziv. Odrasca z najino necakinjo, ko to jaz zamujam. Nekje vmes pa suhica se skace po kamnih sedemnajstega leta. Kako je clovek ne bi imel rad? Neskoncno in zelo in veliko in mocno?

''Pridi domov. Tadeja, povsod se najde dobre ljudi, lepe kraje. Če še kdaj odideš, hočem da odideš zaradi kariere, če tu ne bo dela. Ne dam te še enkrat, ker tvoja duša rabi nov refren. Duši dajejo nov refren tudi veter, ptice, čas na kmetiji pri Alenki, oddih na domačem travniku, dobra knjiga.''

b) Moje sestrice Alenke, ki je zopet dokazala, kako z druzinsko injekcijo lahko zenska poleti in dosega ne le najvisje vrhove, ampak tudi najgloblje morske sipine. Druzinska injekcija je vsekakor pozivilo in opij, ki daje tako neverjetno moc, da se na to razdaljo lahko le priklonim.

c) Deklet, ki iz prepada revscine in razbitih druzinskih portretov, stopajo na pot bolj varnega vsakdana, bolj ciste obleke, kaksne bolezni manj, in verjetno najpomembneje, opremljene z vrednotami in postavljenimi merili Ljubezni, pomena druzine in objema, pomembnosti izobrazbe in nasmeha. Kako neverjetna je moc kamboske zene in kako mocno orozje je nasmeh in stisk roke.

četrtek, julij 11, 2013

Vse hiti prehitro. Kaj so to neki trenutki solza in daril? Kaj so ti trenutki, ki mi nikakor niso vsec, ko se zdi tako nerealno, da bom svojemu domu pomahala in odsla???

In zadnji veceri politicnih debat, ki presunejo z energijo in elanom v zelji politicnih sprememb. Ko se znajdes v svetu, kjer nekdo suvereno rece, da je pripravljen umreti za dobro drzave. Ko te zadnje igre in trenutki s prijateljicami (nikakor ne studentkami) postavijo na realna tla, da je konec.

Dneve prehitevam po desni. Cutim podobno, kot sem cutila, ko sem zapuscala Slovenijo. Zapuscam poznano, odhajam v neznano. In ne glede na organizacijo casa in dneva in trenutka in sebe, se mi zdi, da bi morala ostati vsaj se mesec ali dva, da bi zakljucila vse tako, kot bi si zelela in si mislim, da bi bilo najbolje.

Pa ne bom. Imam omejeno stevilo dni in pocasi omejujem seznam zelja in ciljev in sanj. In poskusam omejen seznam pokljukati karseda kakovostno in ucinkovito.

Za dekleta, prijateljice, bodoce in sedanje uciteljice nasih sol, ki se znova od nekoga poslavljajo in za male skatlice, ki romajo iz rok do srca: HVALA!

Klop na kateri so potekale nase debate / ucne ure anglescine / plani / igre / delitev sanj in upanj in Ljubezni.

Skatlice spominov in solz in upanja in hvaleznosti.

Chakriya. V casu, ki sem ga prezivela z njo je postala uciteljica. Hvala.

Nikoli prestari, nikoli preutrujeni, nikoli prebolni: za igro!

sreda, julij 10, 2013

Vsekakor sem se v Kambodzi naucila nekaj stvari o sebi. Kaj resnicno zmorem, v cem se dobra, in od cesa je bolje, da se poberem, in ne delam skode, ko se dogaja.

Vsekakor upam, da vecina ljudi, ki je videla naslovno fotografijo, ni pomislila, da je nastala v casu, ko bi moje roke drzale v rokah copic. Ker NI!!!

Eno izmed spoznanj Kambodze (morda se bolje, potrditev) je, da nisem ravno umetniski tip. Slikarije, origami, drobni izdelki, krasenje tort, detajlirana priprava hrane ...

Noup. Ne bo slo.

Je pa zato Irene, soprostovoljka, odkrila, da jo slikanje sprosca, in da v njem resnicno uziva.

No, meni je to vsec, ker mi je resnicno vsec njeno delo (poleg tega pa imam se malo vpliva narocnika, ker je naredilo sliko na sliki malo bolj preprosto, beri prazno, kot bi si zelela Irene). Nad barvami in iskrami na sliki sem bila tako navdusena, da sem jo dobila, in bo z mano pripotovala v Slovenijo.

Spet potrditev: v Kambodzi velja, da ko reces necemu: ''Vsec mi je!'', ta nekaj gotovo potuje s tabo! :)

nedelja, julij 07, 2013

Ni casa za fotografijo, ker krog prijateljstva, ki ga sklenemo v kapeli, ne sprejema momenta dokumentiranja. Verjetno vsi najlepsi in najgloblji trenutki nimajo fotografije. Zreza v srce je globlja in morda ostane za vedno. Cutiti je vec kot videti. Spomin obcutenja je bolj zanesljiv od spomina fotografije.

Solze - ne slovesa!, ampak hvaleznosti in prijateljstva - se naslikajo na nase obraze, ko si izmenjamo oprosti za trenutke, ko nismo bili pri stvari, ko na nasem obrazu ni bilo energije, ko smo se raje izognili kot pridruzili. In hvala za vse, kar je podarjenega.

Ti trenutki mi kazejo, da sem ujeta v zadnjih tednih. To ne pomeni, da z mislimi potujem domov. In to ne pomeni, da sem ujeta v izraznem pomenu utesnjenosti.

Tedni slovesa tukaj pomenijo, da sem resnicno in v polnosti s celotnim JAZ tukaj in zdaj, ker zelim poskrati vsak trenutek, vsak vonj, vsako podobo, vsak objem. Ko zelim ziveti vsak trenutek in vsak nasmeh tako, kot da je zadnji. Domotozja ni (tako ali tako vem, da se vracam), spominov ni, naglice ni. Samo tukaj sem. Samo tukaj si.

“Remembering that I’ll be dead soon is the most important tool I’ve ever encountered to help me make the big choices in life. Because almost everything – all external expectations, all pride, all fear of embarrassment or failure – these things just fall away in the face of death, leaving only what is truly important. Remembering that you are going to die is the best way I know to avoid the trap of thinking you have something to lose. You are already naked. There is no reason not to follow your heart.”

- Steve Jobs, Commencement speech at Stanford University, 2005

četrtek, julij 04, 2013

Spet sem en dan blize. Se 20 dni kamboskih dvorisc.

Sedaj se zaganjam za kuharskimi podvigi slovenskih kulinaricnih presezkov (in podvigom pridobivanja sestavin), neucakane otroke ucim vrtenja mazoretne palice, sestre in bodoce uciteljice spoznavam z vesoljnim svetom interneta (pocasi osvajamo, kaj je internet, Youtube, Facebook, Email in, ne bos verjel, Dropbox in dowloadanje filmckov z Youtuba), nekje vmes ucim anglescino skupino deklet in bodoce uciteljice (joooj, kako zelo bom pogresala ta dekleta in njihove nasmehe).

V vseh prostih trenutkih (meja med prostim casom in drugimi aktivnostmi dejansko ne obstaja, saj je vse vse) se preganjam z dekleti ali otroci. Zadnji teden jih iscem na ozkih in umazanih ulicah stanovanjskih kavern mestnih priseljencev - skoraj stirideset deklet je namrec zakljucilo solanje in so zacele s prakticnim delom v najbolj luksuznih hotelih in restavracijah Phnom Penha (iz najbolj revnih hisk in roba prezivetja v luksuz zahodnjaskega stila in solidnega prezivetja - v dveh letih neverjetnega napredka).

Zapuscina vplivov mojega prvega sveta kreira spletno stran kamboskih sester, in video o zivljenju nasih deklet v Kambodzi in nasi soli, bo v naslednjih dneh ugledal luc javnosti in Youtubea. Veceri so namenjeni ucenju kamboskih iger in preganjanju s tistimi, ki se imajo toliko energije, da tekajo z mano.

Podvigi in izzivi se risejo vsak dan znova. Izzivi, nasmehi, objemi in solze pocasi kazejo, da je sest mesecev prekratkih, in da bi moje roke lahko naredile se vec.

In jutra? Ta so moja. Med jutranjima stevilkama 6 in 10 si dan lastim jaz.

Ni razloga, da ne sledimo samemu sebi. Velikokrat nas glas preglasijo glasovi nore, divje, utripajoce ulice, polne poulicnih glasbenikov in branjevk in prometnih znakov in policistov, ki v rokah drzijo zakone poenotenega vsakdana druzbe. Ce zelis na tej ulici neonskih luci slisati sebe, moras resnicno obvladati meditacijo / odmik / Ljubezen / sebe.

Zmores?

sreda, julij 03, 2013

V zadnjih sedmih mesecih sem spoznala dve skupnosti salezijanskih sester. Morda lahko recem, da vec kot le spoznala, saj sem z njimi prebivala, molila, delila in rasla.

Ce sem v letih, odkar sem se odselila od doma (kar se je zgodilo skoraj osem let nazaj), stopila na pot izredno neodvisnega, samostojnega in v veliki meri vihravega in egoisticnega zivljenja, so me zadnji meseci zopet nostalgicno transformirali v neko drugo obdobje.

Zivljenje v skupnosti je kot zivljenje v druzini. Le da danes, ko sem morda malo starejsa kot je bila tisti, velikokrat po neumnem, uporniski otrok in kasneje najstnica, to zivljenje obcudujem, harmonijo soustvarjam in se ob njej napajam.

Vsaka druzina ima svoj red. Tudi druzina v kateri prebivajo sestre. Zadolzitve, odgovornosti, urniki. Le da ta druzina v svoj delovni dan med najpomembnejse skupne trenutke ne uvrsca zgolj obrokov, ampak tudi ure molitve in kratek cas sprostitve in duhovne misli.

Teden dni v skupnosti Hcere Marije Pomocnice na Gornjem trgu je bila odlicna vstopna tocka. Kako zelo sprejeto se lahko clovek pocuti, ko vstopi v druzinski Dom, ki te ne pozna, in ki ga ti morda poznas le delno. Presenetilo me je, kako bolj spontan je bil kasneje vstop v kambosko skupnost. Duhovnost, tempo in ljubezen je kot prenesena v to misijonsko delovanje v daljni azijski drzavici.

Vsaka druzina dozivi kaksen vihar in vsaka druzina dozivlja neverjetne trenutke sproscenosti in smeha. V vseh druzinah se pogovarjamo o vsakodnevnem delu in v vsaki druzini se najde nekdo, s katerim se morda lazje pogovarjas o tistem, cemur recemo 'osebno'.

V neskoncno veselje mi je prezivljati ure in dneve in mesece v skupnosti tu v Kambodzi. Sprva opazujes in previdno vstopas, ko pa postanes del druzine, preprosto zivis to zivljenje. Tako kot v vsaki druzini se morda velikokrat vzamejo stvari za samoumevne, in tukaj igram vlogo svoje mami, ki me je naucila, kako pomebno se je zahvaliti in pohvaliti.

In za vse, ki si risete pravljico. Zame vstop v skupnost pomeni tudi solo. Solo poslusanja, prilagajanja, upostevanja in spostovanja. Pocasi se ucis in spoznavas - in s taksno blizino odnosa mocno spoznavas tudi sebe. Lahko je biti z nekom sodelavec ali prijatelj (ki ga srecas za nekaj ur ali pac oddelas in gres), izziv pa je z nekom deliti vse kar si. Vsako skrb, bolezen, izziv, obrok, jutro.

Ljubezen pa tukaj raste se malo hitreje, saj je druzina sester se malo bolj odprtega srca, misijoni malo posebna tocka na zemljevidu, kjer potreba po domu in sprejetosti prihaja iz vseh clanov druzine. Sestre pa so tudi vajene prihajanja in odhajanja, razlicnosti in razlicnosti delovanja.

In kar je verjetno najpomembneje. Vsakega, ki zaide v skupnost ali v njej prebiva, povezuje v druzino vera. In isti nameni. Ladja je ista za vse in vsi plujemo v isto smer. In prav ta vera je razlog, da lahko v skupnosti zazivi toliko razlicnih karakterjev in narodnosti. Indija, Filipini, Slovenija, Italija, Spanija, Tajska, Vietnam, Koreja, Kolumbija.

In vsa ta razlicnost, ki zivi in diha in ljubi v enem dihu, me je se bolj naucila spostovati druzino kot osnovno celico mojega obstoja.

torek, junij 25, 2013

Svoje zivljenje tukaj imenujem Ljubezen. Ker to resnicno je. Ker tako imenujemo v mojem (tvojem) svetu ta obcutek, ki me prezema in ustvarja vsakdan. Ko svoje roke posojam kamboskim otrokom, in ko moj nasmeh rise njihov nasmeh in njihov nasmeh rise mojo Ljubezen. Ker je to beseda, ki jo poznam in razumem, in ki najbolj slikovito opise vse, kar obcutim. To ni sreca, ni veselje, ni prevzetost, ni utopija, ni iskanje, ni neko visje stanje.

Vsa vera, ves blagoslov, vsak nasmeh, vsaka molitev, vsaka igra, vsaka ucna ura, vsak ples in vsaka pesem: Ljubezen.

ponedeljek, junij 24, 2013

Ze pred odhodom na drugi celino sem si nekako priznala, da je tale pot predvsem zame. Da sicer je v meni neka ideja nevladnice, ki verjame, da le z lastno aktivacijo lahko kaj spremenimo, ampak da je sam nakup letalske karte povezan z milijoni razlogov, ki prednjacijo ...

Pa sem se nekje v drugi polovici januarja, potem, ko sem mislila, kako pametna postajam, ko odkrivam nove celine, kulture, nasmehe, pokrajine, vrgla v kambosko gnezdo. Navdusenje nad vsem novim, prijaznostjo, odprtostjo, hvaleznostjo, nenehno spoznavanje in prilagajanje je pocasi peljalo do spoznanja: aaaaaaa, to je to. Ne obiskati in oditi in ziveti samo nasmehe, ampak biti Z, v vsem, in ziveti Kambodzo. To je tisto, kar prinasa rast.

Solsko obzidje in srca deklet so me pocrpala vase. Stevilni pogovori, dobri in slabi dnevi, obiski domov, odprave v bolnisnico, obiski templjev z dekleti, dozivljanje praznovanj njihovih praznikov, jeza, spoznavanje njihovega sistema izobrazevanja, prilagajanje (se bolje rekonstrukcija) metod dela, osebno dozivljanje slabih dni, soocanje z boleznijo, domotozje, boji z vrednotami ... Za vse to, globlje dozivljanje, ni dovolj en mesec premikanja iz kraja v kraj (seveda predvsem po poteh, ki so zanimive za oci turista), lovljenja fotografsko idealnih trenutkov in pogovorov z mimoidocimi domacini.

In za vse to globoko dozivljanje se moras odpreti in prepustiti okolju, da te poskra vase. Dejansko zavedanje temeljev ali izhodisc problematike s katero se dnevno srecujem, pocasi prihaja sele sedaj, po skoraj stirih mesecih delovanja tukaj. In sele zdaj nekako vem, kam in kako vodi moja beseda, zgled, dejanja in nasmeh.

Sedaj razumem, zakaj je sest mesecev premalo. Zakaj je nujno spodbujati dolgorocne prostovoljske izkusnje. Vse ostalo je turizem in nenaraven vdor (ja, z negativno konotacijo) turista v svet, ki sam po sebi deluje! Ne deluje v nasih oceh, oceh Zahodnjaka, ki zaverovan v lastne vrednote in podobe, zeli spremeniti svet in 'pomagati' lacnim. Kamboski ljudje se srecajo z ogromno turisti prostovoljci (ali prostovoljci turisti), od katerih vsak nekaj da in nekaj odnese s seboj. En teden v sirotisnici, dva tedna ucenja anglescine, en dan gradnje stranisc v vaseh podezelja. Bolece je spoznanje, da je vecina deklet ze izgubilo, izgublja. In potem jih se mi vrzemo v nenehno predaliranje: Odpri!, Vzljubi!, Vzljubi! Ljubi! Zapri! Pozabi! Predal zapremo in odidemo. In dekleta so primorana, da znova cutijo, kaj pomeni izgubiti (brez skrbi, to ze vedo), in s casom jih nekdo drug znova prisili, da odprejo svoj predal ljubezni in ljubijo znova.

Vse turisticne igre dnevnih obiskov, tedenskih in mesecnih in polletnih, morda za malenkost odprejo oci nam, Zahdonjakom iz udobnih stolov lezernosti. Vidimo malo drugacen svet, vstopimo v novo kulturo, se jo morda trudimo razumeti. Ampak, ali s to svojo prisotnostjo res spreminjamo svet?

Spreminjamo sebe in to lahko stejemo kot koscek mozaika sveta. Igramo se turista, ki se po metodi opazovanja z udelezbo opere vest in si pridno pokimava: ja, ja, morda nisem resila sveta, sem pa naredila vec kot vecina ljudi naredi v svojem zivljenju.

Ceprav sem kriticna do svojega posega v svet kamboskih deklet, vem, da bo ob mojem odhodu verjetno ostala kaksna kapljica (seme) mojega dela: morda napredek v anglescini pomeni zagotovilo boljse sluzbe in stabilne prihodnosti za eno izmed deklet, morda jim moja ljubezen in blizina daje vedeti, da si zasluzijo biti ljubljenje, morda katero izmed deklet zenska moc v nasi skupnosti, ki jo vodijo zenske, preprica, da smo zenske mocne in sposobne, morda bodo igre, ki se jih igramo, osrecila njihove bratce in sestrice in nekoc otroke, morda bo znanje o tem, kaj je vulkan, kateri so kontinenti na zemlji, kako raznolik je svet, kako priti do potnega lista, kako poslati email ... nekoc kateri izmed njih kljucno spremenilo zivljenje.

Pa vsega tega ne vem in nikoli ne bom vedela. Moje vedenje bo ostalo na spoznanjih, do katerih sem se dokopala ob njih. Egoisticno, turisticno. Z njihovo ljubeznijo se polnim ob domotozju, z njihovo pohvalo in zahvalo, ko nisem prepricana, ce delam dobro. In moj rdeci nahrbtnik bo ob odhodu domov napolnjen s toliko spomini, da jih bom lahko pocasi zlagala v predale svoje harmonije celo zivljenje.

Velik skok blize in v bolj pravo smer so naredile zenske s katerimi vsak dan jem kosilo. Posebne, drugacne, odbite, prizemljene, zabavne, raztrescene ... In neverjetno mocne in sposobne v svoji veri. Odpoved sebi za to, da resnicno in v celoti zazivijo ta svet. Do konca zivljenja. Da skorajda pozabijo svoj dom in jezik in jim je dom ta svet tukaj. To dejanje je dejanje vredno priznanja. Ko si tukaj - Tukaj, ko ocalom Zahodnjaka potece rok trajanja, ko je riz bolj domac kot kruh. Potem lahko ta svet raste tako kot mora in ne tako, kot si je zamislil Evropejec (katerega socelinarji, naj klisejsko ponovim, glede na stanje, niso ravno uspeli s svojimi idejami o razvoju, politiki in gospodarstvu!).

Vsaka cast vsem pogumnim zenskam (in moskim), ki zivijo v tem svetu zivljenje cloveka tukaj. Brez ocal, prepricanj. Le z vero in ljubeznijo in upanjem. Najvecja od teh pa je Ljubezen.

četrtek, maj 02, 2013

Nekdo je nekoc dolocil mero za cas.
Sekunde po vsem svetu utripajo v istem ritmu.
Koledarji so razlicni, letos sem praznovala tri vstope v novo leto. Ugotovila, da sem stara 26 let. Budisti zacnejo steti cloveska leta s spocetjem, in ne z rojstvom.
Torej svoje leto, svojih osem mesecev sredine dvajsetih, zivim Kambodzo. Jezik, hrano, kulturo, nasmehe, sreco, zgodovino, naravo.
In mera za cas je tukaj uradno ista kot doma. Pa vseeno so ure, dnevi, vcasih kar tedni, ko se mi zdi, da cas tece pocasneje. Pogled nazaj daje obcutek, da sem ravnokar stopila v ta svet. Pogled naprej pa daje obcutek, da bodo dnevi in noci naslednjih treh mesecev se dolgi.
Dijana mi je odprla razmislek o casu in dozivljanju le-tega na tej strani sveta. Prvic sem dalec stran od poznanega za tako dolgo obdobje. Precej bolj sama sem. Nikoli nisem sama, ni pa ljudi, ki bi z mano delili in nimam ljudi, ki bi prinasali novice in razburjenja iz svojih lastnih zivljenj. Precej manj norosti petindvajsetletnikov dozivljam, to ni Erasmus. To ni Evropa, kjer lahko za vsakim vogalom najdem nekaj domacega, ali v dveh urah najdem pot nazaj do mamine nedeljske juhe. Casovna razlika onemogoca redne stike z domacimi, razdalja zmanjsuje stevilo prijateljev.
Ugotavljam, da ne le zivim Kambodzo, ampak mocno dozivljam tudi dogajanje doma. Vsaka velika ali mala novica, ki pride od doma, je v mojem svetu premlevana in globoko zapisana. Molim za se nerojene otroke, nove in stare ljubezni, selitve, tipkanje magistrskih, pospravljanje podrtih dreves in sajenje krompirja.

Novice na tej strani sveta zame niso vec novice. Sedaj so zgodbe nasih deklet domace, promet s pravilom vecjega je domac, neskoncna revscina in boj za prezivetje sta domaca, stevilne sanje posameznikov so domace, situacije bizarne za svet zahodnjaka, so mi postale del vsakdana. Ni vec sokantnih presenecenj, spoznanj. Zivim zivljenje Kambodze.

In v tem zivljenju ustaljenega ritma, ko so sekunde sekunde kot doma, ura tece po urniku vsakdana. Rutina daje nove razseznosti mojih misli in pobegov v globino, cas vrocine in spominov pa mi tece pocasneje. Vsa sreca, prenos energij, zanos, dozivljanje se mesa s spomini in zeljami domacega. Kot voda in olje.

Koga najbolj pogresam?
Pogresam nedeljsko kavo po kosilu v kombinacijiz domacim mlekom. Pogresam kregarije, pogresam sesalec, ki me caka, ko obiscem sestro. Pogresam gore in zeleno, ki me poklice, da se prebudim. Pogresam dolge brezplodne klepete, pogresam spanje na kavcih pri prijateljih. Pogresam slovenski jezik in palacinke. Pogresam tursko kavo, brez sladkorja in z mrzlo vodo. Pogresam vecere na Metelkovi in svetega Petra. Pogresam svojo Pravljico z razgledom na slovensko zeleno in ovce. Pogresam activity, metanje po postelji z dvoletno deklico, kosila, ko se zbere razsirjena druzina.

Smesno. It is not hard to love those who live on the other continent. Smesna je ugotovitev, da pogresam celo tisto, cesar ne maram.

Svet doma je v mojih podobah velicasten, lep, svetel, topel, domac, nasmejan, sprejemajoc.

Podobe.

ponedeljek, april 29, 2013

It is not hard to love those, who live in another country or another continent.

The real challenge is to love those who are by your side.

Love one another.

Navdih nedeljske besede in pridige.

Uf, kako sproscujoca je meditacija, premisljevanje in sveta masa, v jeziku, ki ti je domac. Angleska sveta masa v mestu je prav posebna. Pri njej se srecamo tujci, ki smo nasli svoje mesto v Phnom Penhu. Nekje 200 nas je.

sobota, april 27, 2013

When you squeeze an orange you get orange juice because that's what's inside.
The very same principle is true about you.
When someone squeezes you - puts pressure on you - what comes out is what's inside.
And if you don't like what's inside you can change it by changing your thoughts.

W. Dyer

Sele pod pritiskom pokazemo svojo vsebino.

Ob pritisku postanemo pristni in ne nadziramo svojih reakcij.
Pritiski in ozemalniki so razlicni.

Uporabljam ozemalnik vrocine, utrujenosti, neuspehov, domotozja, sprememb, razlicnosti, omejitev.

V lagodnem svetu je lazje biti nepristen in act by the rules of society.

Sedaj sem samo jaz.

...

Zavedanje, prebujenje, samoopazovanje in refleksija lahko spremenijo reakcijo pritiska.

Pocasi oblikujem in spreminjam okus pomarancnega soka. Potrpezljivost v casu, odzivu, trajanju.

Nekdo soocen z realnostjo krici, opleta, odriva.

Nekdo se umakne.

Nekdo joce.

Nekdo se upira in vztraja pri svojem.

Nekdo reagira preudarno in z argumenti.

Nekdo zignorira in smatra, da vsak zunanji pritisk prihaja iz osebne frustracije pritiskovalca.

...

Vsak po svoje. In vsi imamo prav.

torek, april 02, 2013

Ljubil sem. Oh, kako je srce ljubilo ... (I. Minatti)

Ko nisem ljubila zaradi obcutka, da sem ob tebi boljsi ali bolj srecen clovek.
Ko nisem zaradi te ljubezni cutila varnosti, podpore, spostovanja.
Ko ob tej ljubezni nisem razmisljala o tem, kaj dobim, kako dobim, kaj dam, kaj obcutim, in kako se odzivam.

Ljubila sem, ko nisem bila sama sredisce in razlog te ljubezni.

Prepis z listka, ki je nastal na neskoncno dolgi avtobusni voznji po Vietnamu.

sobota, marec 30, 2013

Each of these lives is the right one! Every path is the right path. Everything could have been anything else and it would have just as much meaning.

Ze kar nekaj casa trobim o reakcijah na nase odlocitve, akcije. Ko se odlocimo za nekaj, ta odlocitev sprozi val dogodkov, novih odlocitev. Nobena odlocitev ni dobra ali slaba, prava ali napacna, bolj prava ali bolj napacna. Reakcije (s cimer imam v mislih vse nadaljnje dogodke) so edinstvene, in tudi mala odlocitev lahko za sabo potegne niz novih in drugacnih dogodkov.
Kako neverjetna moc je v magnetni sili zivljenja, ki ustvarja zaporedje dogodkov.

Vsec mi je ta ideja o zivljenju. In brez skrbi, zaradi tega nisem nic bolj obremenjena s sprejemanjem odlocitev. Da pomembne odlocitve (pre)dolgo meckam v svojih mozganih, je tako ali tako ze stara pesem.

Ce konkretiziram. Moja odlocitev za Azijo je za sabo potegnila niz dogodkov, ki se sedaj odvijajo. Doma, v pisarni na Cehu, v druzinah tistih, ki so mi blizu, med prijatelji. In prepricana sem, da bi pot, ki bi se odvila, ce bi ostala doma, bila precej drugacna, kot bo sedaj. In prav tako pravilna, lepa in moja.

In moj pogled resnicno dobro upodobi film Mr Nobody, ki popelje gledalca po razlicnih tirnicah moznosti odvijanja zivljenja glede na razlicnost sprejetih odlocitev. Posledica kolapsa kronologije in popoln kolaps enosmernosti zgodbe je sporocilo filma, ki kot seme, ki raste vec kot en dan.

Zapis je zapis zame. Verjetno vecina ni gledala filma. Ali pa ga nikoli ne bo. Morda bo kdo poskusil in obupal. Tako da ja, tole je zame.

Zbir citatov, ki risejo zmago za ta film:

Nemo: I'm not afraid to die, I'm afraid I haven't lived enough. It should be written on every school chalkboard, 'Life is a playground or nothing.'

Nemo: As long as you don't choose, everything remains possible.

Jean: Nemo, do I matter to you? I'd just like to ask you one question. Did you do it on purpose? I found this on the bedside table.
[reads note] There comes a time in life where everything seems narrow. Choices have been made. I can only continue on. I know myself like the back of my hand. I can predict my every reaction. My life has been cast in cement with airbags and seat belts I've done everything to reach this point and now that I'm here, I'm fucking bored. The hardest thing is knowing whether I'm still alive.

Nemo: [looks at note] It is my handwriting. I don't remember.

The narrator of the story: A drop of rain falls on a piece of paper and smudges the phone number (belonging to a girl named Anna) written on it. The number gets erased and so does any trace of Anna.

Anna: You're the first and last person I'll ever love.
Nemo: Ten days... That makes 14,400 minutes... I wish time would stop right now, that it would stay this way forever.
Anna: They say if you slow your breathing, time slows down. The Hindus say so.

Anna: Go slowly. I have to get used to it. I talked to you so much when you weren't there, it's strange for me to talk to you for real.

Nemo: [narrating] Probably the worst thing about being on Mars is that nothing will happen there. Time will seem stale and empty.
Man: [looking out over Mars] It doesn't look like there is much to do. I hope I brought enough Sudoku.

Before he was unable to make a choice because he didn't know what would happen. Now that he knows what will happen, he is unable to make a choice.

četrtek, marec 28, 2013

Nekoč je starejši, zelo moder učitelj govoril skupini mladih zagnancev.

Za nalogo jim je naročil, naj gredo in ob kakšni samotni poti poiščejo drobno, neopazno cvetlico in jo nato dolgo opazujejo.
”Vzemite lupo in si poglejte drobne žile v listih, opazujte barvne odtenke in sence.
Previdno obračajte list in opazujte njegovo simetrijo. In ne pozabite: lahko da ta cvetlica nikoli ne bi bila deležna pozornosti in občudovanja, če je vi ne bi našli in občudovali.”

Ko so se učenci po opravljeni nalogi vrnili, jim je modri učitelj dejal: ”Podobno je z ljudmi. Vsakdo je drugačen, čudovito ustvarjen, enkratno obdarjen. Toda … če hočete to spoznati, morate ljudem posvetiti veliko časa. Zato mnogi ljudje ostajajo neopaženi in necenjeni, ker si nikoli nihče ni vzel časa zanje in ni občudoval njihove enkratnosti.”

Vsak izmed nas je v pravem pomenu besede enkratna Božja mojstrovina.

(povzeto po Powel, Krščanski pogled)

Hvalezna sem, ker odkrivam tudi te cvetlice. Male, skrite, nekatere pomedrane, nekatere le prerascene.

torek, marec 26, 2013

You seem perfect. You seem to be someone easy to love, because this time you're the one who makes the first move to be closer. With steps towards simplicity of Catholic Church. And (skills and) strength to renew the institutional Church.

I hope there is more than just a good PR manager.

And I truly hope that you changed your mind about women’s role in society.

Papež Frančišek je na primer z eno samo izjavo o revni Cerkvi in z eno samo gesto, ko se ni pustil ovesiti z zlatom in ni dovolil, da mu nataknejo rdeče čevlje, daleč prekosil vse slovenske politike, ki se šopirijo pred kamerami, se večno smehljajo, jemljejo ljudem in jih potiskajo v revno življenje, nekateri pa se tudi vozijo naokoli v limuzinah in pridigajo kapitalizem, medtem ko papež uporablja mestni avtobus ali pa hodi peš in pridiga skromnost oziroma kar revščino. Trenutno ni politika na slovenski sceni, ki bi bil vreden, da umije papežu noge.

Izposojeno od DusanaRutarja.

'Myth' about women's role.

petek, marec 22, 2013

SOCIALISM
You have 2 cows.
You give one to your neighbour.

COMMUNISM
You have 2 cows.
The State takes both and gives you some milk.

FASCISM
You have 2 cows.
The State takes both and sells you some milk.

NAZISM
You have 2 cows.
The State takes both and shoots you.

BUREAUCRATISM
You have 2 cows.
The State takes both, shoots one, milks the other, and then
throws the milk away.

TRADITIONAL CAPITALISM
You have two cows.
You sell one and buy a bull.
Your herd multiplies, and the economy
grows.
You sell them and retire on the income.

ROYAL BANK OF SCOTLAND (VENTURE) CAPITALISM
You have two cows.
You sell three of them to your publicly listed company, using letters of credit opened by
your brother-in-law at the bank, then execute a debt/equity swap with an associated general offer so that you get all four cows back, with a tax exemption
for five cows.
The milk rights of the six cows are transferred via an intermediary to a Cayman Island Company secretly owned by the majority shareholder who sells the rights to all seven cows back to your listed company.
The annual report says the company owns eight cows, with an option on one more. You sell one cow to buy a new president of the United States , leaving you with nine cows. No balance sheet provided with the release.
The public then buys your bull.

SURREALISM
You have two giraffes.
The government requires you to take harmonica lessons.

AN AMERICAN CORPORATION
You have two cows.
You sell one, and force the other to
produce the milk of four cows.
Later, you hire a consultant to analyse why
the cow has dropped dead.

A GREEK CORPORATION
You have two cows. You borrow lots of euros to build barns, milking sheds, hay stores, feed sheds,
dairies, cold stores, abattoir, cheese unit and packing sheds.
You still only have two cows.

A FRENCH CORPORATION
You have two cows.
You go on strike, organise a riot, and block the roads, because you want three
cows.

A JAPANESE CORPORATION
You have two cows.
You redesign them so they are one-tenth the size of an ordinary cow and produce
twenty times the milk.
You then create a clever cow cartoon image called a Cowkimona and
market it worldwide.

AN ITALIAN CORPORATION
You have two cows,
but you don't know where they are.
You decide to have lunch.

A SWISS CORPORATION
You have 5000 cows. None of them belong to you.
You charge the owners for storing them.

A CHINESE CORPORATION
You have two cows.
You have 300 people milking them.
You claim that you have full employment, and high bovine productivity.
You arrest the newsman who reported the real situation.

AN INDIAN CORPORATION
You have two cows.
You worship them.

A BRITISH CORPORATION
You have two cows.
Both are mad.

AN IRAQI CORPORATION
Everyone thinks you have lots of cows.
You tell them that you have none.
No-one believes you, so they bomb the ** out of you and invade your country.
You still have no cows, but at least you are now a Democracy.

AN AUSTRALIAN CORPORATION
You have two cows.
Business seems pretty good.
You close the office and go for a few beers to celebrate.

četrtek, marec 21, 2013

Pranje perila je gotovo ena od tem nasih zivljenj ... :) Vesela sem, da ne samo zenskih, ampak vseh.

Poteka po vec fazah ucenja, verjetno za vecino mladih, vendar se je pri meni na neki tocki premaknilo dalec nazaj.

Sprasujem se, zakaj nam nase mame skrivnosti pralnega stroja tako zavestno prikrivajo? In nam nikoli (no, morda redkim posameznikom) na lastno pobudo ne razkrijejo skrivnosti uporabe gumbov na pralnem stroju? Vecina nas je ob njihovem nadzoru smela pritisniti na gumb ON, ampak skrivnost vrtecih se gumbov nam je ostala prikrita do trenutka, ko smo jih odkrivali sami, na NENJIHOVEM pralnem stroju.

Morda obstaja zelja, da carobnost pralnega stroja izkusimo sami. In se ucimo na napakah obarvanih ali skrcenih oblacil. Ali pa zgolj menijo, da je to nekaj prezahtevnega za otroka. Ali pa se bojijo, da se njihov ljub volnen pulover na 90 stopnijah ne bi prevec spremenil.

Kakorkoli ze, zdi se mi, da smo se morali skozi fazo samoucenja uporabe pralnega stroja prebiti vsi mladi.
Razkrivam torej svoj proces ucenja uporabe pralnega stroja. Verjamem, da so faze poznane vecini mojih bralcev, ki so sli skozi iste faze ali pa so me pri njih zgolj opazovali. Mene so ob pisanju in ugotavljanju, kako je dejansko slo, precej nasmejale.

Faza I.

Perilo ti pere mati. Mati tudi loci oblacila glede na barvo in tkanino, uporabi pralni stroj, kljukice za obesanje perila in likalnik.

Faza II.

Perilo ti pere mati. Tvoja naloga je, da umazano perilo razvrstis v dve kosari: v tisto z belimi ali tisto s pisanimi oblacili.

Faza III.

Perilo ti pere mati. Ti se vedno razvrscas perilo. Dodatna naloga: obesanje in pobiranje perila. Vcasih odneses zlikana oblacila v svojo omaro.

Faza IV.

Perilo ti pere mati. Ti se vedno razvrscas perilo, ga obcasno obesis in poberes. Velikokrat tudi likas, vedno pa zlagas nogavice in spodnje perilo (pred televizijo ali morda ob klepetu z mamo, ki lika). Vcasih pospravis zlikana oblacila v omaro.

Faza V.

Perilo ti pere mati. Vse faze se spremenijo v eno. Studijski nahrbtnik izpraznis pred pralnim strojem, ko se v petek zvecer vrnes domov. Uzivas vikend in v nedeljo zlikano perilo velikorat ne prevec nezno zbases nazaj v nahrbtnik. Obcasno, da se malo prikupis, pomagas pri kateri izmed prej osvojenih faz.

Faza VI.

V studentskem domu dobis pralni in susilni stroj. Po nekaj testnih pranjih ugotovis, da manjkajoca faza: nasipanje praska in pritisk na gumb - niti ni tako zahtevna. Veselo preizkusas razlicne kombinacije luck in polozaja vrtecega se gumba in se pocutis kot v nebesih. ZMOREM! :) Prav tako je breme odhajanja domov brez nahrbtnika na ramenih precej lazje. Cetudi imas avto. Peres sam, susilec ti unici kaksno oblacilo. Likanje izgublja na pomenu.
To, da mati pravi, da sem ji s pranjem perila vzela se zadnji koscek obcutka, da skrbi zame, mi je dejansko v ponos. Odrascam.

Faza VII.

Studentsko stanovanje premore pralni stroj. Peres sam, domov hodis na obisk, in seveda s seboj ne vlacis paketa oblacil. Osvojis obesanje perila na nacin, da likanje nikakor ni vec potrebno. Ugotovis, zakaj te moti mehcalec in ga vecinoma ne uporabljas vec, ce pa ze, kupis najbolj naravnega brez vonja.

Faza VIII.

Vselis se skupaj s fantom. Poskusas ohraniti svoj nacin pranja in obesanja perila, pa ves cas dobivas subliminalna sporocila: priuci se likanja srajc. Kljub nekaj izkusnjam likanja, ki ti jih je ponudila vzgoja, moras sedaj osvojiti tudi zahtevne procese napora drzanja likalnika. Ce imas sreco, vse skupaj prepustis tasci, in se spet pocutis otrok. To pa nam ni vsec, kajne?

Faza IX.

Samsko zivljenje v garsonjeri ti omogoca preprostost zivljenja v fazi VII, pri cemer je olajsano, da se nikoli ne soocis z zeljo pranja ob istih terminih kot tvoji cimri. Ker sam placujes poloznice, obcasno celo peres ob drazjih urah, ko ugotovis, da nujno potrebujes neko majico za poseben vecer. Uporaba mehcalca se se zmanjsa, obesanje perila brez potrebe po likanju napreduje na maksimum.

Faza X.

Preselis se v Kambodzo. In zamenjas casovno obdobje v zgodovini. Soocis se z necim, kar ti v nobeni fazi v zivljenju ni bilo prikazano. Pranje perila na roke. Laundry postane glavna misija v vikendu, vcasih tudi cez teden. Po dveh mesecih se se vedno nisi navadil. Na tvojih oblacilih po pranju se vedno ostajajo madezi ali pikice, ki jih nisi dovolj zdrgnil. Mehcalca nimas in vcasih ga celo pogresas. Ceprav pazis, veliko peres, ker se veliko potis. Pranje perila na roke ni tako zabavno, kot igranje z gumbi na pralnem stroju. Sploh ko pride do kavbojk in uniforme. Dejansko je tudi fizicno naporno. Se vedno uporabljas metodo pranja brez likanja, ki pa ni vedno uspesna po mocnem rocnem ozemanju. Zal. Upam, da vecina ne spozna faze X.

ponedeljek, marec 18, 2013

Preden sem dokoncno spakirala svoj mali rdeci nahrbtnik, sem nekje slisala, da se doma, v osmih mesecih moje odsotnosti, ne bo kaj veliko spremenilo ... Da ko pridem, bo ritem dneva enak, ljudje na svojih starih lokacijah, prijatelji tam, kjer sem jih vedno nasla ...

Pa se mi zdi, da sem odsla v kljucnih osmih mesecih prelomnih trenutkov in sprememb za ljudi, ki mi ogromno pomenijo.
Nekateri odrascajo, nekateri se porocajo, nekateri pricakujejo prvo povecanje druzinice, nekateri so postali oratorijski voditelji, nekateri so zaceli govoriti, nekateri prvic redno hodijo v sluzbo, nekateri so se podali v studij, nekateri so zamenjali fanta ali dekle, spreminjajo se zivljenjski nacrti ...

Spreminja se vlada, spreminja se vreme, spreminjajo se uspehi slovenskih sportnikov, spreminjajo se imena ministrstov in spremenilo se je ime papeza.

Ob vseh teh spremembah sem zacela razmisljati o spremembah. Je sprememba res Sprememba?

Je odlocitev za nekaj novega zunaj cloveka tudi sprememba v njegovem bistvu?

Spomnim se svojih prelomnih trenutkov sprememb zunanjega. Iz studentskega statusa (in zavestne odpovedi stipendiji) v delovne izzive in odpoved marsicemu uzivaskemu. Biti v zvezi in biti samski. Imeti druzino in jo izgubiti. Uporaba nove perspektive. Pa decembra iz socialnopodjetniskega-tavcarjanskega nacina zivljenja v azijski duh.

Vedno znova me te zunanje okoliscine prisilijo k aktivaciji. Aktiviram se z odlocitvijo, potem pa se asimiliram v novo okolje. Morda nekaj casa spremembe ne maras, jo celo sovrazis, vanjo dvomis. Potem pa, ko se v novem stanju umiris, in najdes sebe ... Ugotovis, da je ta jaz se vedno isti. Nase sredisce, os, ki se je znaslo v novem okolju.

Vsaka akcija za katero se odlocis, te pelje naprej. In vse odlocitve so prave!

3. Newtonov zakon. Vsaka akcija, sprozi reakcijo. :) K sreci!

... malo pomirja - misel, da bo sredisce ljudi, ki jih imam rada, se vedno tukaj in tam. In da bom jaz se vedno jaz.

___________

Mr Nobody. Film o odlocitvah. Ze malo pozabila vsebino, se mi pa zdi, da mi je bil vsec. Ceprav fikcij in znanstvene fantastike ne maram.

petek, marec 15, 2013

NOVO

Out in the World - inside me

Najbolj brano

Zadnje objave

Kljucne besede (zapisi)

LinkedIn profil

Datumski arhiv zapisov

Ponos, ki to ni

Lahko nekdo ustavi cas, prosim?

Slikarije

Ko si recemo oprosti in hvala

Zadnjih 20 dni

Zivljenje v skupnosti

Ljubezen

Resujem svet???

Time

It is not hard

Orange

Avtobusne pisarije o ljubezni

Mr Nobody in tretji Newtonov zakon

Opazovanje cvetlic

Dear new pope

Dve kravi

Skrivnost pralnega stroja

Spremembe

Zadnji mesec: najbolj brano

Translate

Tadeja Mesojedec