View Tadeja Mesojedec's profileThe biggest mystery: the city!
''Am ... Torej, se nikoli niste bile v mestu?"
''Ne."
''Nikoli niste bile ob reki, niste videle kraljeve palace, grica pod katerim je zacel rasti Phnom Penh, stolpnic, sirokih mestnih ulic, stevilnih turisticno dragih barih in restavracijah? Nikoli?"
"Ne, uciteljica, nismo.''
Dve, tri, stiri, pet let ze zivijo v tem velikem mestu, kjer isce svojo priloznost za nov zacetek toliko ljudi iz vasi. In v vseh teh letih se ni bilo dolarja / reala, ki bi jim pomagal, da vidijo tisto, o cemer slisijo in o cemer pripovedujejo njihovi sosolci na studiju.
In tako spontano, na dan, ko se sole zaprejo zaradi zacetka sezone rizevih polj, tuk tuk popelje sedem mladenk na raziskovanje mestnega sredisca.
Veselje veselja in ucenje ucenja.
Opazovanje, vcasih preplaseno, vcasih pogumno in obrazi, ki se prvic soocajo z posiljeno obliko turizma (kupi to, kupi ono, pazi tisto, pojdi tja, je to tvoja uciteljica). Stevilne prosnje za solanje, stevilna vprasanja.
V kraljevo palaco vstopijo same, cena se mi zdi prezasoljena (6.25 dolarjev za tujca, 0.25 centov za domacina) in pocakam v druzbi tuk tuk voznikov, ki v centru mesta govorijo solidno anglescino. Po prvih poskusih klasicnega napada na belo osebo (kupi to, ono, tuk tuk, moto dop, prosjacenje), sem jih z nekaj kmerskimi stavki, nasmehom in sproscenim pogovorom verjetno prepricala, da sem njihova. Navsezadnje, oblecena cisto po kambosko in cakajoc na kopico njihovih deklet, vendarle ne morem biti posebej premozna in vzvisena oseba?
Poskus mozitve ni bil uspesen, smo pa potem vendarle sprejele voznjo domov od enega izmed novih prijateljev.
Ko so se dekleta vrnila iz palace, so me vsa objela in kricala od navdusenja. To mi pomeni vec kot vse drugo. Bojda so od ene tocke do druge tocke po palaci tekle, da jih ja ne bi predolgo cakala. Da ne omenjam njihovega boja na zacetku, da naj vendarle vstopim (z mano in s prodajalko vstopnic). Pa se je na koncu tudi njim zdelo cisto prevec drago!
Dve, tri, stiri, pet let ze zivijo v tem velikem mestu, kjer isce svojo priloznost za nov zacetek toliko ljudi iz vasi. In v vseh teh letih se ni bilo dolarja / reala, ki bi jim pomagal, da vidijo tisto, o cemer slisijo in o cemer pripovedujejo njihovi sosolci na studiju.
In tako spontano, na dan, ko se sole zaprejo zaradi zacetka sezone rizevih polj, tuk tuk popelje sedem mladenk na raziskovanje mestnega sredisca.
Veselje veselja in ucenje ucenja.
Opazovanje, vcasih preplaseno, vcasih pogumno in obrazi, ki se prvic soocajo z posiljeno obliko turizma (kupi to, kupi ono, pazi tisto, pojdi tja, je to tvoja uciteljica). Stevilne prosnje za solanje, stevilna vprasanja.
V kraljevo palaco vstopijo same, cena se mi zdi prezasoljena (6.25 dolarjev za tujca, 0.25 centov za domacina) in pocakam v druzbi tuk tuk voznikov, ki v centru mesta govorijo solidno anglescino. Po prvih poskusih klasicnega napada na belo osebo (kupi to, ono, tuk tuk, moto dop, prosjacenje), sem jih z nekaj kmerskimi stavki, nasmehom in sproscenim pogovorom verjetno prepricala, da sem njihova. Navsezadnje, oblecena cisto po kambosko in cakajoc na kopico njihovih deklet, vendarle ne morem biti posebej premozna in vzvisena oseba?
Poskus mozitve ni bil uspesen, smo pa potem vendarle sprejele voznjo domov od enega izmed novih prijateljev.
Ko so se dekleta vrnila iz palace, so me vsa objela in kricala od navdusenja. To mi pomeni vec kot vse drugo. Bojda so od ene tocke do druge tocke po palaci tekle, da jih ja ne bi predolgo cakala. Da ne omenjam njihovega boja na zacetku, da naj vendarle vstopim (z mano in s prodajalko vstopnic). Pa se je na koncu tudi njim zdelo cisto prevec drago!
 |
| Vse kar je zeleno, cisto, cvetoce - je za Kambodzo v tem casu izredno nenavadno. In si zasluzi milijone fotografij. |
 |
| Tudi turisticni del mesta, ki sije v vsem svojem sijaju laznega blagostanja drzave, vcasih sprejme realnost. |
