Popoldanska nevihta, ki naznanja resen zacetek dezevne dobe, je povzrocila prve poplave. 

No, pravzaprav jih ljudje tukaj ne vidijo kot poplave (joooj, kako omejeni smo zahodnjaki), gre samo za vodo na cestah in povsod drugod.

Torej, vodeno cesto sem opazovala skozi steklo na vratih nasega avtomobila, ko sem se vracala iz centra mesta. 

Zivljenje tece dalje, ne glede na vodo skozi katero se potuje. Morda malo bolj pocasi.

Ljudje se vedno na motorjih, po moznosti s palerino (ampak redko, ker je dez presenetil), se vedno na cesti, pes, prodajajo drobnarije ... Nic se ne spremeni, nihce ne tece, nihce ne krici, ko mu zalije motor ali tuk tuk, nihce se ne ustavi. Samo cesta ni vec cesta, ampak reka.

Zalostno je, da takole izgledajo tudi bolj nove ceste, za katere bi clovek smatral, da ze imajo urejeno drenazo.

In veselo je dejstvo, kako bi moj svet taksna voda jezila, tukaj pa je sprejeta kot blagoslov.

In, da ne pozabim. Prave poplave se pridejo. Voda je po nevihti vceraj, kar hitro nasla pot nazaj. Nekje septembra, oktobra, ko je dezevna doba na svojem vrhuncu, voda zavlada mestu in Kambodzi. Delo se premakne na vodo, ceste se zapirajo, potovati po drzavi ni mogoce. Tezko si predstavljam to sliko, jaz, ki sem Kambodzo videla samo suho, izsuseno prasno. Prah se spremeni v blato. :)