Ko si recemo oprosti in hvala

Ni casa za fotografijo, ker krog prijateljstva, ki ga sklenemo v kapeli, ne sprejema momenta dokumentiranja. Verjetno vsi najlepsi in najgloblji trenutki nimajo fotografije. Zreza v srce je globlja in morda ostane za vedno. Cutiti je vec kot videti. Spomin obcutenja je bolj zanesljiv od spomina fotografije.

Solze - ne slovesa!, ampak hvaleznosti in prijateljstva - se naslikajo na nase obraze, ko si izmenjamo oprosti za trenutke, ko nismo bili pri stvari, ko na nasem obrazu ni bilo energije, ko smo se raje izognili kot pridruzili. In hvala za vse, kar je podarjenega.

Ti trenutki mi kazejo, da sem ujeta v zadnjih tednih. To ne pomeni, da z mislimi potujem domov. In to ne pomeni, da sem ujeta v izraznem pomenu utesnjenosti.

Tedni slovesa tukaj pomenijo, da sem resnicno in v polnosti s celotnim JAZ tukaj in zdaj, ker zelim poskrati vsak trenutek, vsak vonj, vsako podobo, vsak objem. Ko zelim ziveti vsak trenutek in vsak nasmeh tako, kot da je zadnji. Domotozja ni (tako ali tako vem, da se vracam), spominov ni, naglice ni.  Samo tukaj sem. Samo tukaj si.