View Tadeja Mesojedec's profileBlebetanje o kuzkih
Vsakdanje pasje oblajanje, novi kuzki, pasja vrocina.
Ocitno moram spisati nekaj o teh stirinoznih zivalih. Cetudi niso moja prva ljubezen. Tale blog ocitno nima nekih posebnih standarov. :)
Pojavnost neumnega besedicenja se stopnjuje. Podobno kot v slovenskih medijih.
Nikoli nisem bila kaj posebej zaljubljena v pse. Vsec mi je bila Liza na Tavcarjevi,
vsec mi je bil kuza, zaradi katerega sem hodila v Grosuplje. Vsec mi je bil
Runo v Lasah pa seveda Neri. Vsec mi je Flip. UPS, FLINT! Oprosti Flint!
Moj odnos s
psmi je neka mesacnica vsecnosti in strahu. Verjetno bi pristala na solastnisvo
psa, ni pa to moja zivljenjska zelja. Vsec so mi psi z lastniki, ker se potem
pocutim bolj sigurno. In vsec so mi psi, ki imajo radi ljudi in otroke.
Se vedno se drzim nasveta, da psa nikoli ne pocoham po glavi. Razen, ce me res pozna. Psov brez lastnika se izognem.
Kljub svoji
(ne)ljubezni do psov me je ob prihodu v Azijo presenetilo, kako lahko ga najdes
na jedilniku. No, ni tako, da je ravno povsod, vendar ce malo bolj pozorno odpres oci, ga dobis. V restavraciji, na stojnici na trznici. Psi, ki so na jedilnikih sodrugace in drugje rejeni. Ne jedo ravno psov, ki zivijo z druzinami.
Psi tukaj prevzemajo tudi vlogo psov cuvajev his in vcasih celo neke
vrste ljubljenckov. Vendar ne kot pri nas. Ne spijo v stanovanjih ljudi, veckrat jih kdo malo odrine, nikakor niso druzinski clani.
Nad dejstvom, da so psi del jedilnika, nisem posebej zgrozena. Sprva mi ni bilo nekaj blizu, vendar po skoraj stirih mesecih, ko postajam del tega sveta,
nisem vec. Mislim, da sem bolj zgrozena nad politicno in ekonomsko klimo v Sloveniji.
Trem psom, ki
nas vsak dan pozdravljajo z lajezem, ki ga navadno ne maramo, sta se pred
kratkim pridruzila se dva mala kuzka.
Trojica: Whitey, Skinny in Wedontlikeyou so preprosti psi kampusa, precej leni in ne prevec zainteresirani za akcijo. Sploh v vrocih dneh.
Radi lajajo. Po dveh mesecih zivljenja v kampusu se vedno lajajo na nas, ko gremo mimo. In pravijo, da bodo vedno.
Nikoli ne preganjajo mack. Preganjajo moske. Vse moske.
Cuden odnos med nasimi psi in moskimi. Morda temelji na vzajemni neljubezni. Vsekakor so v blizini moskih psi nasi varnostniki.
Niso ravno ljubljencki – torej se jih ne mrcvari kaj
posebej. Whitey – ta je
povrgla pred kratkim – je se najbolj ljudem prijazna in dejansko pusti, da se
je malo dotaknes.
Vcasih
presenetijo. Na primer, ce se vrnemo v kampusu v casu, ko drugi ze spijo, nas
Whitey pospremi vse do vrat, pazi na nas, hodi ob nas. In ko vidi, da smo na
varnem, se odplazi nazaj k svojim mladickom.
Vsak dan
dobijo kosti. Ko jim enkrat das kosti, te imajo radi. So ljubljencki s.
Florence in imajo poseben standard v hisi. Sploh Whitey, kateremu je dovoljeno
polezavanje na hodnikih sole.
Ostanke njihove hrane si razdelijo podgane. Teh je kar
precej. Vcasih zvecer, ko iscem signal za wi-fi, sedim v druzbi desetih podgan,
ki praznijo posode.
Podgane, milijoni martinckov, male kace, veliki kuscarji,
cudni nocni zvoki. Vse to postaja domace, necudno in sprejemljivo.
No, tale dva kuzka, ki jih trenutno vsak od nas klice z nekim drugim imenom, sta prav posebna
in simpaticna za igro in opazovanje. Najbolj pogosto sta TITI (black
one) in TOTO (white one).
