Vrocina

Hm.
Eden izmed naporov, ki je sestavni del mojega zivljenja danes, je gotovo vrocina.
Vroce, vroce, vroce. Dnevi druge polovice marca in celoten april so najbolj vroci v letu.
Ventilatorji sicer pomagajo, vendar njihova uporaba vcasih odpihne vse papirje na vse strani ucilnice, kabineta ...
Ce cez dan preguram vrocino, in priznam, ni lahko, je ob vecerih najtezje.

Ko se zvecer utrujena skotalim v posteljo, upam na nekaj ur spanca. Vse misli se osredotocijo na vrocino.
Maslow se spet potrdi. Fizioloske potrebe pridejo prve. Morda bi se morala malo bolj poglobiti v Frankla.

Vecerni dve uri, preden potonem v spanec, sta uri v dnevu, ki jih nimam posebej rada.
Namrec. Dve uri lahko prezivim v iskanju polozaja, v katerem bi se znojila manj. In iscem koticek na postelji, ki bi ga ventilator najbolj dosegel. Vsakic ko se premaknem, se odlepim od postelje.
Tusiranje vsako uro. Zal je tudi voda v ceveh segreta na temparaturo zraka, in tus nikoli ne pomaga cisto zares ...

Preverjeno, okoli pol ene zjutraj temparatura rahlo pade. Dovolj, da lahko zaspim. Okoli 27, 28 stopinj.

K sreci imam jutra. Jutra so moja. Dan okoli sestih zjutraj je idealen. Zato se zbujam takrat. Prvi dve uri dneva sta cisto moji. V meditaciji, sprehodu, lovljenu ohlajenega zraka, sanj in razmisleka.