NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Ko zmores se vec: s. Ljudmila

Ceprav sva edini Slovenki v kampusu na tem koncu sveta, vedno govoriva v anglescini. Preprosteje je, sedaj ze za obe, da se izrazava v tem ne vec tujem jeziku.

Ceprav so pogovori z njo izredno prijetni in uzivam v njeni blizini, dejansko ne preziviva vec kot nekaj minut na dan skupaj. Sestra Ljudmila je nekdo, ki se ne ustavi in je vedno v pogonu. Njeni dnevi so polni. In zanimivi.

Klicejo jo sister Ljud. Vsa dolga imena tukaj dobijo neko okrajsavo. Tako kot mene sedaj klicejo teacher Ta-ta. Ti konci slovenskih imen so pac prezakomplicirani. :)

Vcasih me povabi s seboj, ko se odpravi v mesto, k mednarodni sveti masi, pobrati kaksne obiskovalce. To imam rada, voznjo po mestu, in klepetanje o kamboskem zivljenju in kulturi. Ali o preprostih malih stvareh.

Dobili sva oznako predstavnic izgleda Slovenk. Svetle oci, svetli lasje, malo visji (od lokalnih deklet), malo mocnejsi (od lokalnih deklet), s sirokim nasmehom, in vzhodnoevropskim naglasom.

Da je zenska, in da je Slovenka, me dela izredno ponosno. Kar nekako povlece vse nas, da si upamo se vec, in da verjamemo, da delamo v pravo smer.

Enkrat na teden se v njeni pisarnici prostovoljke napajamo z njenimi zgodbami, pogledi, razumevanjem Kambodze, kulture, religije  in deklet.
'Rezultati nasega dela se tukaj v tem svetu kazejo izredno, izredno pocasi. Sama sele zadnja leta, po skoraj stirinajstih letih tukaj, opazam sadove dela nase skupnosti. Morda se zdi, da je tvojih sest mesecev tukaj nepomembnih. Da so le kapljica v morje izzivov s katerimi se sooca kambosko dekle. Vendar prav vsaka podarjena minuta je seme, ki bo vzklilo. Verjetno sadov svojega dela ne bos nikoli videla, vendar bodo rasli pocasi in vztrajno. To je posebnost dela v misijonih. Sadov ne vidimo mi, vidijo jih druzine deklet, njihovi otroci, naslednje generacije. Nekaj kar je nam, ki prihajamo iz evropske kulture, nepredstavljivo, saj vedno neucakano zelimo opazovati in se hraniti ob pogledu na stvaritev nasih rok, na nas ponos.'

Tudi sama sem taksna. Tako sem bila vzgojena. Ce nekaj kosov zeleza sesvasamo skupaj lahko vidimo, kako pred nami nastaja miza. Ce dovolj dolgo potrpezljivo ustvarjamo v delavnici vidimo gorilnik. Ko pobiramo krompir je najprej pred nami njiva polna krompirja, na koncu dneva pa je rezultat viden v lepo zlozenih gajbicah krompirja. Meter visoka zelena trava rezultira na seniku, kjer caka na zimo, posusena in dobro potlacena. Vse neprespane ure pisanja esejev in kavi ucenja za izpite, rezultirajo v diplomskem nazivu. Prezdete ure za racunalnikom rezultirajo v natisnjeni knjigi in cestitkah, ki jih prejemam.

Naucena sem bila, da je zelja, da vidim rezultat svojega vlozka, nekaj najbolj normalnega. Zelimo videti, kaj smo ustvarili in se ob tem pocutiti bolj mocne. Tega tukaj ni. In to je nekaj, kar sem morala sprejeti. Se posebej ob svojih dekletih, katerih anglescina napreduje izredno pocasi. In ze dolgo dolgo nazaj sem spoznala, da ucenje anglescine nikakor ni najbolj pomemben del mojih ur tukaj.

Sestra Ljudmila je gotovo vzor trdnosti v svoi drzi in veri in zaupanju v to, da se da.

1. Ona je tista, ki drzi skupnost skupaj s svojo trdnostjo in nogami na tleh realnosti.
2. Ona je tista, ki prizemljeno vodi in ureja vse, kar se tice nasega kampusa.
3. Ona je tista, ki najbolj od vseh tujcev tukaj obvlada kmerski jezik. Velikokrat prevaja, nagovarja otroke, sestankuje, nagovarja starse, ureja stvari z oblastmi in drugimi kamboskimi institucijami. Tekoce govori se anglesko in italijansko (in seveda slovensko), kar jo dela nepogresljivo v nasi mesani skupnosti.
4. Ona je tista, ki s svojim sarkazmom (vcasih si recem, da je zelo slovenski), ki niti ni tako zelo opazen, velikokrat narise nasmeh na moj obraz. Rekla bi, da je njene vrste sarkazem sarkazem intelekta.
5. Ona je tista, ki kot dobri pastir, ki skrbi za svojo credo, vedno z enako ljubeznijo poskrbi za vsakega posameznika. Naj bo to oskba s hrano v sobi bolnika, nocitev z bolno sestro v bolnisnici, spodbuda zalostnega, pogovori. Skupnost je drugotnega pomena, ko jo posameznik resnicno potrebuje. Ob zgodbi o dobrem pastirju so mi misli pobegnile k njeni drzi.
8. Ona je tista, ki vedno najde pravo besedo. Za vsakega gosta s katerim kramlja ali sestankuje, za vsakogar, ki ga sreca, za vse odnose v poslih, ki jih opravlja.
9. Ona je tista, ki pelje otroke k zdravniku, z njimi caka, klepeta, jih pospremi v ambulanto, zagotovi njihov pregled. Velikokrat pomaga zdravniku, jih drzi, ko so pregledovani ali potrebujejo poseg (jap, uporaba kaksnih narkoticnih sredstev tukaj je omejena). S svojim poznavanjem bolezni, farmacije in medicine, velikokrat tudi jezika in bele polti, posrkbi, da za otroke poskrbijo tako, kot si zasluzijo.
10. Ona je tista, ki vedno vozi kombi in avto v kaoticnem kamboskem prometu in ob tem pomirjeno prenasa drugacnost kulture voznje. Je suverena in ob njej se vsi pocutimo varno.
11. Ona je tista, ki ne obsoja drugega zaradi njegove razlicnosti, ampak zna opolnomociti najboljse v cloveku za misijo, ki mu je zadana.
12. Ona je tista, ki se bori, da bo na nasi zemlji zrasla srednja sola in bodo nasa dekleta lahko nadaljevala solanje z nami.
13. Ona je tista, ki je pred mnogo leti spoznala Kambodzo drugacno, polno vojakov, preplasenosti, meje revscine, razmaha bolezni in strahov. In ki je opazovala ta svet tukaj, z njim rastla in ga pomagala soustvarjati. Razume.
14. Ona je tista, ki je videla nasa dekleta bolehati, se zaljubiti in porociti, umreti za aidsom, imeti otroke, biti hvalezne. Ona je tista, ki je zanje vedno molila in z dejanji naredila vse, kar clovek v svoji sibkosti lahko.
15. Ona je tista, ki si bo v soboto nadela predpasnik in skupaj z dekleti gradila nov vrt. Brez pomisleka, da je morda njeno mesto kje drugje, kot tam, kjer so nasa dekleta in prostor za rast.
16. Ona je tista, ki bo, ne glede na neprespano noc, izjemno dolg dan poln sestankov, obveznosti, dogovarjanj, pogajanj, ne glede na njeno lastno slabse pocutje, za vsakega nasla nekaj besed in nasmeh.

In ki bo, tudi ko jaz odidem, ostala tukaj, za vedno, in gradila sole (morala sem!), skupnost, zivljenja deklet ...


Barve slovenskih deklet.