View Tadeja Mesojedec's profilePotrpezljivost
Spomnim se svojih prvih dni, ko sem prispela v Phnom Penh. Kako sem hlastala za vsem!Kako poteka dan?
Kaksen je nivo anglescine?
Katere so moje zadolzitve?
Od kod so dekleta?
Koliko so stare?
Koliko je otrok v nasi soli?
Kje in kdaj so obroki?
Kaksno je mesto?
Koliko stane kava?
Vse sem se zelela nauciti vse sem zelela izkusiti ... TAKOJ.
Sem v novem ritmu potrpezljivosti. Cakanje mi ni tezko. Ure cakanja na avtobus, cakanje na rezultate, cakanje na nasmehe, cakanje na poglobljene informacije.
Nic ne potrebujemo tukaj in zdaj. Veter prinese odgovor, prvi dez prinese pozdrav, malo sporocilo prinese upanje. Ko ga prinese, in ne, ko se jaz odlocim, da ga hocem.
In potem pocasi ugotovis, da so vprasanja in odgovori nanje le izreceni stavki. Da je treba za resnicnost pocakati in cakati. In zacnes z ucno uro, ucnim tednom, mesecom potrpezljivosti.
Cas tece pocasneje, stvari se spreminjajo pocasneje. Vajeti niso v rokah posameznika, ampak sistema in vrocine v zraku.
Ce sem se prej vedno zaganjala za casom in za doseganjem se vec v danih omejitvah, sem sedaj verjetno neprepoznavna.
Nobena stvar ni v naglici, kajti sele cas izoblikuje idejo, ki je na tleh. Nobena stvar ni v naglici, ker rizeva polja ne ozelenijo cez noc. Nobena stvar ni v naglici, ker svet ni odvisen od moje lastne hitrosti in visine skoka.
Naucila sem se tudi tisine. Sebe in tisine. Kombinacije obojega. Tisina brez misli. Tisina z mislimi. Tisina, ko je vse okoli mene glasno.
Cez manj kot 60 dni se bom zbudila v Bangkoku. Tajska je zadnja postaja na poti domov. V bistvu jo ze imenujem pot domov.
Veselim se prihoda domov. Ne veselim se odhoda.
In oboje prihaja k meni. Umirjeno in z vetrom (tukaj ga ni veliko). Potrpezljivost.
