View Tadeja Mesojedec's profileTelo v Bangkoku, misli in srce nevemkje
22. julij ob 16h na letaliscu v Phnom Penhu
So kiss me and smile for me / Tell me that you'll wait for me / Hold me like you'll never let me go / Cause I'm leavin' on a jet plane / Don't know when I'll be back again / Oh baby, I hate to go ... #endings #Cambodia #thankyou22. julij ob 20h v hostlu v Bangkoku
Arrived. Safely and smoothly. :-) It could not be easier to reach the destination, but it could be easier to realize it is over. #leavingHome #bangkok
Samo slovo je bilo preprosteje kot sem pricakovala. Nekaj solz in cudna bolecina v zelodcu. Potem pa objemi in zadnja darilca potisnjena globoko v zepe mojih deklet, ki so sla z mano na letalisce!
Vse velike besede, najbolj mocne objeme in stiske smo si izmenjali ze v dneh in urah pred zadnjim dihom.
Na letalu sem si malo zelela, da bi se let podaljsal do Slovenije. Pa se ni.
In sem tukaj v Bangkoku, prezivela prvih 24 ur z mojim rdecim nahrbtnikom. Po pristanku je slo vse tako tekoce, da komaj verjamem, da je bilo res. Moj rdeci nahrbtnik z mojimi 7 kilogrami se je poslovil od 15 kilogramske crne skrinje spominkov in posiljk za slovenske roke in srca ze na letaliscu, kjer bodo slednji pocakali moj zadnji azijski let med Bangkokom in Ho Chi Minh Cityem.
Javni prevoz v Bangkoku predstavlja vse tisto, kar poznamo v Evropi (beri avtobus in metro), kar je bila za kambosko dekle majhna zmeda, ampak po veliki sreci, in s pomocjo sprevodnikov, ki so me uspesno posiljali iz avtobusa na avtobus, sem se ustavila na ulici s svojim hostlom. Ocitno vesolje deluje z mano in za mene.
Vecer je bil kratek, ce obstaja custvena utrujenost, potem me je ta polegla v posteljo. Zbudila sem se tako kot vsako jutro, ob 5.30 za jutranjo molitev pa je tokrat ni bilo. Bil je le direndaja, sprovedenega s pomocjo na videz zelo mladoletnih kricacev.
Bangkok je glasen in zivahen - nic kaj drugacen od podob ustvarjenih s pomocjo vseh medijskih signalov zahodnega sveta. Rezultat dneva ni enak nicemur, posnela nisem niti ene fotografije - morda zato, ker noben prizor ne premaga teh iz Kambodze, morda zato, ker se preprosto ne pocutim kot turistka.
Popoldne sem se skrila v budisticni tempelj, kjer sem svoje misli prepustila valovanju budisticnih molitev okoli 400 monkov in nekaj laikov. Seveda sem, kot ponavadi, zasla na kraj brez bele koze in bila delezna prijaznega prikimavanja. Prijazna budisticna monkica (uf, tole bi znal biti politicno sporen izraz, pa ne najdem boljsega) me je povabila k prejemu posebnega blagoslova, ko si z vodo cvetjem omokris lase.
Mnozici mladih, ki isce svoj prostor da izzivi zadnje atome energije pod lucmi nocnega utripa Bangkoka se ne bom pridruzila. Noc je namenjena odlocanju: sever ali jug.
Ceprav me ne vlece, ni ravno smiselno 14 dni preziveti v hostlu v Bangkoku!!? :) Pa bom spet poskusila zaviti na kaksno stranpot in morda odkrijem kaj zanimivega. Po skoraj osmih mesech v Aziji so mi klasicne turisticne, nahrbtnikarske avanture ... prevec domace.
