Out in the World - inside me

Miks nostaligicnih spominov na domaco cerkev in vse kar je novo in domace tukaj risem in pospravljam v album kamboskih spominov.
Druzina so dekleta in sestre,
domaca cerkev je pisana cerkev z bobni in kitarami in melodijami, ki so sedaj bolj moje kot zlomljene pesmi ohranjene v spominu,
oljcne vejice so danes prepognjeni in neverjetno izvirni bambusovi listi.

Palmova vejica. Skrbno oblikovana in neverjetno detaljlirana.

Ob nedeljah se natalcimo v nasega terenca in se odpeljemo k sveti masi v 20 minut oddaljen Don Boscov center za fante (tehnicna sola).

Nedeljska destinacija. V drugem nadstropju kapela.

Cakajoc na sveto maso me je slikala prijateljica iz cetrtega razreda.

Palmove vejice. Izdelale so jih roke nasih deklet, vsak dobi eno. Ni lastnistva ali lastninjenja!!! :)

Nekatere se res kulske in so vzele veliko casa.

Cakamo in klepetamo.

Tudi poziramo v nedeljski opravi.

Izbrala sem najmanjso. Tako jo lahko hranim pri sebi.

Blagoslov in potem procesija s petjem do kapele.

Kapela. Ta mi je resnicno vsec. Vse tukaj me ponese domov. Otroci, glasba, bobni, mladostnost, barve. Vse od prvega trenutka nedelje, ko sem jo spoznala, mi je neverjetno blizu.

Evangelij berem v slovenscini. Hvala s. Ljudmila.

Potrebscine za vsakdanjo uporabo. Vsak mora najti svoj Vir.

nedelja, marec 24, 2013

They call me Queen of Games.

Kako tezko je dobiti ta naziv, ce si pet let delal na Mladinskem cehu?

In ce si sedem let svojega zivljenja v prostovoljstvu ustvarjal za mlade in otroke skozi oratorij?

In zivel salezijansko igrivo zivljenje?

In ce si svojo inovativnost izlival v igrive zabave za rojstne dneve, dekliscine, darila, ki so hkrati tudi igra?

No, tale Queen of Games, pa se nikoli do sedaj ni ukvarjala z medkulturnimi razlikami. Ja, vem, neumno. Samo ni bilo potrebe. Vem, katero igro uporabiti za katero starost, odnose med fanti in dekleti, kako ambienirati igro, kako navdusiti za igro, kako se uciti skozi igro …

Sele 'learning by doing' pa sem spoznala, kaj pomenijo razlike. In se vedno se ucim.

Vceraj smo z Marie in Irene pripravljale vecerni program in sama sem, kot ponavadi, prispevala igro iz svoje baze. Igra malo kompleksna za opis, tako da prehajam k bistvu.

V enem delu igre, moras kot tekmovalec (v slovenski razlicici) splezati pod nogami svoje skupine. Nic kaj zahtevenega in naceloma vedno zabavno.

Ko sem to zelela prikazati, torej sem se sama postavila v vlogo tekmovalca in poskusala splezati pod nogami nasih deklet, se je zacel val kricanja in bezanja: 'Teachaaaaa, nooooo, noooo, teachaaa, noooooo!!!!' In ob kricanju sem se vedno cepela na tleh in kar nisem dojela za kaj se gre. In zakaj ne smem prikazati igre. Moja evropska glava je najprej pomislila na oviro, da se ucitelji pac ne smejo plaziti po tleh.

Potem pa sem koncno dojela, da je kolovratenje pod nogami za kulturo nasih deklet skrajno nesprejemljivo. Igra otrok, v bazenu, na travi, v tisoc moznih kombinacijah, tukaj torej odpade.

Razloga ne vem. Ampak razumem. Sama bi enako kricala in odskakovala, ce bi mi nekdo predlagal igro, v kateri bi morala nekoga drzati za zadnjico. Pac ne gre, a ne? :)

Sem prilagodila igro, brez skrbi. In uzivale smo se in se.

Se vedno pa odzvanja v meni, da vcasih pac ne vklopim mozganov dovolj. In vse svoje vrednote in kulturo prinasam s seboj in jo, verjetno vcasih cisto nehote, kot nek role model, vsiljujem nasim dekletom.

sobota, marec 23, 2013

You seem perfect. You seem to be someone easy to love, because this time you're the one who makes the first move to be closer. With steps towards simplicity of Catholic Church. And (skills and) strength to renew the institutional Church.

I hope there is more than just a good PR manager.

And I truly hope that you changed your mind about women’s role in society.

Papež Frančišek je na primer z eno samo izjavo o revni Cerkvi in z eno samo gesto, ko se ni pustil ovesiti z zlatom in ni dovolil, da mu nataknejo rdeče čevlje, daleč prekosil vse slovenske politike, ki se šopirijo pred kamerami, se večno smehljajo, jemljejo ljudem in jih potiskajo v revno življenje, nekateri pa se tudi vozijo naokoli v limuzinah in pridigajo kapitalizem, medtem ko papež uporablja mestni avtobus ali pa hodi peš in pridiga skromnost oziroma kar revščino. Trenutno ni politika na slovenski sceni, ki bi bil vreden, da umije papežu noge.

Izposojeno od DusanaRutarja.

'Myth' about women's role.

petek, marec 22, 2013

Po dveh urah klikanja na racunalniku sem se 'zbudila' in ugotovila, da sem prenovila svoj LinkedIn profil, in da urejam svoj CV. Vse v anglescini. Zakaj ze?

Ne iscem se sluzbe. Se mi zdi. Vsaj cisto zares ne. Navsezadnje me se caka nekaj vec kot stiri mesece Kambodze in spremninjanja sveta. :)

Vseeno pa (zame presenetljivo) veliko surfam po spletnih straneh tujih organizacij in daljnih drzav. Spogledujem se z idejami dela v tujini. Spogledujem se z zivljenjem v Kambodzi ali kje drugje.

Ko enkrat odides, in vidis, da gre, realnost dela v tujini postane predstavljiva.

Niso mi vsec slovenski zaposlitveni portal in Zavod za zaposlovanje. Stevilke mi niso vsec. Vcasih tudi dizajn ne navdusi.

Kambodza postaja zanimiva za daljse obdobje. Pa se katera druga drzava, ki je ne mores najti na zemljevidu Evrope.

Argumentov za Slovenijo je veliko. Nekaj vec kot je bralcev teh zapisov.

So mi pa Kamboske stevilke bolj vsec.

petek, marec 22, 2013

Prve ljubezni. Prvi petki v zelenem parku. Prve kave z mlekom in sladkorjem ob pol sedmih zjutraj. Prve preplesane noci. Prvi uspehi. Prvi porazi. Prve locitve. Prve selitve.
Minejo leta.

Prvi adrenalinski spusti. Prvo kampiranje. Prve gube. Prve diplome. Prvi magisteriji. Prve tete. Prvi vzponi na gore in prvi potopi v morje. Prave prve selitve. Prve poroke. Prvi otroci. Prve velike solze.

SKUPAJ. (Ceprav dalec narazen).

Desetletje raziskovanj in odkrivanj. RAZLICNE, ampak ENAKE.

In vsi spomini, solze, objemi in smeh, ki se nastajajo! Vsi PRVIC, ki postajajo drugacni in morda zato se toliko bolj pomembni in nasi in skupni. Nekateri bolj zreli, nekateri se bolj odbiti.

Hvala.

Azurno nebo, cekamo zoru,
pet, sest mladih golubica,
nasmijesena su im lica i poslije mnogo godina
u mome srcu draga slicica.

Zajedno smo momke gledale, zajedno po rivi setale,
pravile se da smo vazne, da smo pametne
i snazne, sanjale smo zemlje daleke.

Hej, ljepotice, moje prijateljice,
gdje su nasi snovi ostali,
hej, sve smo mi kao ptice selice,
svaka svome jugu odleti.
Djevojcice zene postale,
neke su se već i udale,
a ja jos cekam azurne zore.

Ja jos zelim preplivati more,
ja jos sanjam zemlje daleke.

Glasbena podlaga.

četrtek, marec 21, 2013

SOCIALISM
You have 2 cows.
You give one to your neighbour.

COMMUNISM
You have 2 cows.
The State takes both and gives you some milk.

FASCISM
You have 2 cows.
The State takes both and sells you some milk.

NAZISM
You have 2 cows.
The State takes both and shoots you.

BUREAUCRATISM
You have 2 cows.
The State takes both, shoots one, milks the other, and then
throws the milk away.

TRADITIONAL CAPITALISM
You have two cows.
You sell one and buy a bull.
Your herd multiplies, and the economy
grows.
You sell them and retire on the income.

ROYAL BANK OF SCOTLAND (VENTURE) CAPITALISM
You have two cows.
You sell three of them to your publicly listed company, using letters of credit opened by
your brother-in-law at the bank, then execute a debt/equity swap with an associated general offer so that you get all four cows back, with a tax exemption
for five cows.
The milk rights of the six cows are transferred via an intermediary to a Cayman Island Company secretly owned by the majority shareholder who sells the rights to all seven cows back to your listed company.
The annual report says the company owns eight cows, with an option on one more. You sell one cow to buy a new president of the United States , leaving you with nine cows. No balance sheet provided with the release.
The public then buys your bull.

SURREALISM
You have two giraffes.
The government requires you to take harmonica lessons.

AN AMERICAN CORPORATION
You have two cows.
You sell one, and force the other to
produce the milk of four cows.
Later, you hire a consultant to analyse why
the cow has dropped dead.

A GREEK CORPORATION
You have two cows. You borrow lots of euros to build barns, milking sheds, hay stores, feed sheds,
dairies, cold stores, abattoir, cheese unit and packing sheds.
You still only have two cows.

A FRENCH CORPORATION
You have two cows.
You go on strike, organise a riot, and block the roads, because you want three
cows.

A JAPANESE CORPORATION
You have two cows.
You redesign them so they are one-tenth the size of an ordinary cow and produce
twenty times the milk.
You then create a clever cow cartoon image called a Cowkimona and
market it worldwide.

AN ITALIAN CORPORATION
You have two cows,
but you don't know where they are.
You decide to have lunch.

A SWISS CORPORATION
You have 5000 cows. None of them belong to you.
You charge the owners for storing them.

A CHINESE CORPORATION
You have two cows.
You have 300 people milking them.
You claim that you have full employment, and high bovine productivity.
You arrest the newsman who reported the real situation.

AN INDIAN CORPORATION
You have two cows.
You worship them.

A BRITISH CORPORATION
You have two cows.
Both are mad.

AN IRAQI CORPORATION
Everyone thinks you have lots of cows.
You tell them that you have none.
No-one believes you, so they bomb the ** out of you and invade your country.
You still have no cows, but at least you are now a Democracy.

AN AUSTRALIAN CORPORATION
You have two cows.
Business seems pretty good.
You close the office and go for a few beers to celebrate.

četrtek, marec 21, 2013

Hm.
Eden izmed naporov, ki je sestavni del mojega zivljenja danes, je gotovo vrocina.
Vroce, vroce, vroce. Dnevi druge polovice marca in celoten april so najbolj vroci v letu.
Ventilatorji sicer pomagajo, vendar njihova uporaba vcasih odpihne vse papirje na vse strani ucilnice, kabineta ...
Ce cez dan preguram vrocino, in priznam, ni lahko, je ob vecerih najtezje.

Ko se zvecer utrujena skotalim v posteljo, upam na nekaj ur spanca. Vse misli se osredotocijo na vrocino.
Maslow se spet potrdi. Fizioloske potrebe pridejo prve. Morda bi se morala malo bolj poglobiti v Frankla.

Vecerni dve uri, preden potonem v spanec, sta uri v dnevu, ki jih nimam posebej rada.
Namrec. Dve uri lahko prezivim v iskanju polozaja, v katerem bi se znojila manj. In iscem koticek na postelji, ki bi ga ventilator najbolj dosegel. Vsakic ko se premaknem, se odlepim od postelje.
Tusiranje vsako uro. Zal je tudi voda v ceveh segreta na temparaturo zraka, in tus nikoli ne pomaga cisto zares ...

Preverjeno, okoli pol ene zjutraj temparatura rahlo pade. Dovolj, da lahko zaspim. Okoli 27, 28 stopinj.

K sreci imam jutra. Jutra so moja. Dan okoli sestih zjutraj je idealen. Zato se zbujam takrat. Prvi dve uri dneva sta cisto moji. V meditaciji, sprehodu, lovljenu ohlajenega zraka, sanj in razmisleka.

sreda, marec 20, 2013

Ceprav sva edini Slovenki v kampusu na tem koncu sveta, vedno govoriva v anglescini. Preprosteje je, sedaj ze za obe, da se izrazava v tem ne vec tujem jeziku.

Ceprav so pogovori z njo izredno prijetni in uzivam v njeni blizini, dejansko ne preziviva vec kot nekaj minut na dan skupaj. Sestra Ljudmila je nekdo, ki se ne ustavi in je vedno v pogonu. Njeni dnevi so polni. In zanimivi.

Klicejo jo sister Ljud. Vsa dolga imena tukaj dobijo neko okrajsavo. Tako kot mene sedaj klicejo teacher Ta-ta. Ti konci slovenskih imen so pac prezakomplicirani. :)

Vcasih me povabi s seboj, ko se odpravi v mesto, k mednarodni sveti masi, pobrati kaksne obiskovalce. To imam rada, voznjo po mestu, in klepetanje o kamboskem zivljenju in kulturi. Ali o preprostih malih stvareh.

Dobili sva oznako predstavnic izgleda Slovenk. Svetle oci, svetli lasje, malo visji (od lokalnih deklet), malo mocnejsi (od lokalnih deklet), s sirokim nasmehom, in vzhodnoevropskim naglasom.

Da je zenska, in da je Slovenka, me dela izredno ponosno. Kar nekako povlece vse nas, da si upamo se vec, in da verjamemo, da delamo v pravo smer.

Enkrat na teden se v njeni pisarnici prostovoljke napajamo z njenimi zgodbami, pogledi, razumevanjem Kambodze, kulture, religije in deklet.
'Rezultati nasega dela se tukaj v tem svetu kazejo izredno, izredno pocasi. Sama sele zadnja leta, po skoraj stirinajstih letih tukaj, opazam sadove dela nase skupnosti. Morda se zdi, da je tvojih sest mesecev tukaj nepomembnih. Da so le kapljica v morje izzivov s katerimi se sooca kambosko dekle. Vendar prav vsaka podarjena minuta je seme, ki bo vzklilo. Verjetno sadov svojega dela ne bos nikoli videla, vendar bodo rasli pocasi in vztrajno. To je posebnost dela v misijonih. Sadov ne vidimo mi, vidijo jih druzine deklet, njihovi otroci, naslednje generacije. Nekaj kar je nam, ki prihajamo iz evropske kulture, nepredstavljivo, saj vedno neucakano zelimo opazovati in se hraniti ob pogledu na stvaritev nasih rok, na nas ponos.'

Tudi sama sem taksna. Tako sem bila vzgojena. Ce nekaj kosov zeleza sesvasamo skupaj lahko vidimo, kako pred nami nastaja miza. Ce dovolj dolgo potrpezljivo ustvarjamo v delavnici vidimo gorilnik. Ko pobiramo krompir je najprej pred nami njiva polna krompirja, na koncu dneva pa je rezultat viden v lepo zlozenih gajbicah krompirja. Meter visoka zelena trava rezultira na seniku, kjer caka na zimo, posusena in dobro potlacena. Vse neprespane ure pisanja esejev in kavi ucenja za izpite, rezultirajo v diplomskem nazivu. Prezdete ure za racunalnikom rezultirajo v natisnjeni knjigi in cestitkah, ki jih prejemam.

Naucena sem bila, da je zelja, da vidim rezultat svojega vlozka, nekaj najbolj normalnega. Zelimo videti, kaj smo ustvarili in se ob tem pocutiti bolj mocne. Tega tukaj ni. In to je nekaj, kar sem morala sprejeti. Se posebej ob svojih dekletih, katerih anglescina napreduje izredno pocasi. In ze dolgo dolgo nazaj sem spoznala, da ucenje anglescine nikakor ni najbolj pomemben del mojih ur tukaj.

Sestra Ljudmila je gotovo vzor trdnosti v svoi drzi in veri in zaupanju v to, da se da.

1. Ona je tista, ki drzi skupnost skupaj s svojo trdnostjo in nogami na tleh realnosti.
2. Ona je tista, ki prizemljeno vodi in ureja vse, kar se tice nasega kampusa.
3. Ona je tista, ki najbolj od vseh tujcev tukaj obvlada kmerski jezik. Velikokrat prevaja, nagovarja otroke, sestankuje, nagovarja starse, ureja stvari z oblastmi in drugimi kamboskimi institucijami. Tekoce govori se anglesko in italijansko (in seveda slovensko), kar jo dela nepogresljivo v nasi mesani skupnosti.
4. Ona je tista, ki s svojim sarkazmom (vcasih si recem, da je zelo slovenski), ki niti ni tako zelo opazen, velikokrat narise nasmeh na moj obraz. Rekla bi, da je njene vrste sarkazem sarkazem intelekta.
5. Ona je tista, ki kot dobri pastir, ki skrbi za svojo credo, vedno z enako ljubeznijo poskrbi za vsakega posameznika. Naj bo to oskba s hrano v sobi bolnika, nocitev z bolno sestro v bolnisnici, spodbuda zalostnega, pogovori. Skupnost je drugotnega pomena, ko jo posameznik resnicno potrebuje. Ob zgodbi o dobrem pastirju so mi misli pobegnile k njeni drzi.
8. Ona je tista, ki vedno najde pravo besedo. Za vsakega gosta s katerim kramlja ali sestankuje, za vsakogar, ki ga sreca, za vse odnose v poslih, ki jih opravlja.
9. Ona je tista, ki pelje otroke k zdravniku, z njimi caka, klepeta, jih pospremi v ambulanto, zagotovi njihov pregled. Velikokrat pomaga zdravniku, jih drzi, ko so pregledovani ali potrebujejo poseg (jap, uporaba kaksnih narkoticnih sredstev tukaj je omejena). S svojim poznavanjem bolezni, farmacije in medicine, velikokrat tudi jezika in bele polti, posrkbi, da za otroke poskrbijo tako, kot si zasluzijo.
10. Ona je tista, ki vedno vozi kombi in avto v kaoticnem kamboskem prometu in ob tem pomirjeno prenasa drugacnost kulture voznje. Je suverena in ob njej se vsi pocutimo varno.
11. Ona je tista, ki ne obsoja drugega zaradi njegove razlicnosti, ampak zna opolnomociti najboljse v cloveku za misijo, ki mu je zadana.
12. Ona je tista, ki se bori, da bo na nasi zemlji zrasla srednja sola in bodo nasa dekleta lahko nadaljevala solanje z nami.
13. Ona je tista, ki je pred mnogo leti spoznala Kambodzo drugacno, polno vojakov, preplasenosti, meje revscine, razmaha bolezni in strahov. In ki je opazovala ta svet tukaj, z njim rastla in ga pomagala soustvarjati. Razume.
14. Ona je tista, ki je videla nasa dekleta bolehati, se zaljubiti in porociti, umreti za aidsom, imeti otroke, biti hvalezne. Ona je tista, ki je zanje vedno molila in z dejanji naredila vse, kar clovek v svoji sibkosti lahko.
15. Ona je tista, ki si bo v soboto nadela predpasnik in skupaj z dekleti gradila nov vrt. Brez pomisleka, da je morda njeno mesto kje drugje, kot tam, kjer so nasa dekleta in prostor za rast.
16. Ona je tista, ki bo, ne glede na neprespano noc, izjemno dolg dan poln sestankov, obveznosti, dogovarjanj, pogajanj, ne glede na njeno lastno slabse pocutje, za vsakega nasla nekaj besed in nasmeh.

In ki bo, tudi ko jaz odidem, ostala tukaj, za vedno, in gradila sole (morala sem!), skupnost, zivljenja deklet ...

Barve slovenskih deklet.

torek, marec 19, 2013

Pranje perila je gotovo ena od tem nasih zivljenj ... :) Vesela sem, da ne samo zenskih, ampak vseh.

Poteka po vec fazah ucenja, verjetno za vecino mladih, vendar se je pri meni na neki tocki premaknilo dalec nazaj.

Sprasujem se, zakaj nam nase mame skrivnosti pralnega stroja tako zavestno prikrivajo? In nam nikoli (no, morda redkim posameznikom) na lastno pobudo ne razkrijejo skrivnosti uporabe gumbov na pralnem stroju? Vecina nas je ob njihovem nadzoru smela pritisniti na gumb ON, ampak skrivnost vrtecih se gumbov nam je ostala prikrita do trenutka, ko smo jih odkrivali sami, na NENJIHOVEM pralnem stroju.

Morda obstaja zelja, da carobnost pralnega stroja izkusimo sami. In se ucimo na napakah obarvanih ali skrcenih oblacil. Ali pa zgolj menijo, da je to nekaj prezahtevnega za otroka. Ali pa se bojijo, da se njihov ljub volnen pulover na 90 stopnijah ne bi prevec spremenil.

Kakorkoli ze, zdi se mi, da smo se morali skozi fazo samoucenja uporabe pralnega stroja prebiti vsi mladi.
Razkrivam torej svoj proces ucenja uporabe pralnega stroja. Verjamem, da so faze poznane vecini mojih bralcev, ki so sli skozi iste faze ali pa so me pri njih zgolj opazovali. Mene so ob pisanju in ugotavljanju, kako je dejansko slo, precej nasmejale.

Faza I.

Perilo ti pere mati. Mati tudi loci oblacila glede na barvo in tkanino, uporabi pralni stroj, kljukice za obesanje perila in likalnik.

Faza II.

Perilo ti pere mati. Tvoja naloga je, da umazano perilo razvrstis v dve kosari: v tisto z belimi ali tisto s pisanimi oblacili.

Faza III.

Perilo ti pere mati. Ti se vedno razvrscas perilo. Dodatna naloga: obesanje in pobiranje perila. Vcasih odneses zlikana oblacila v svojo omaro.

Faza IV.

Perilo ti pere mati. Ti se vedno razvrscas perilo, ga obcasno obesis in poberes. Velikokrat tudi likas, vedno pa zlagas nogavice in spodnje perilo (pred televizijo ali morda ob klepetu z mamo, ki lika). Vcasih pospravis zlikana oblacila v omaro.

Faza V.

Perilo ti pere mati. Vse faze se spremenijo v eno. Studijski nahrbtnik izpraznis pred pralnim strojem, ko se v petek zvecer vrnes domov. Uzivas vikend in v nedeljo zlikano perilo velikorat ne prevec nezno zbases nazaj v nahrbtnik. Obcasno, da se malo prikupis, pomagas pri kateri izmed prej osvojenih faz.

Faza VI.

V studentskem domu dobis pralni in susilni stroj. Po nekaj testnih pranjih ugotovis, da manjkajoca faza: nasipanje praska in pritisk na gumb - niti ni tako zahtevna. Veselo preizkusas razlicne kombinacije luck in polozaja vrtecega se gumba in se pocutis kot v nebesih. ZMOREM! :) Prav tako je breme odhajanja domov brez nahrbtnika na ramenih precej lazje. Cetudi imas avto. Peres sam, susilec ti unici kaksno oblacilo. Likanje izgublja na pomenu.
To, da mati pravi, da sem ji s pranjem perila vzela se zadnji koscek obcutka, da skrbi zame, mi je dejansko v ponos. Odrascam.

Faza VII.

Studentsko stanovanje premore pralni stroj. Peres sam, domov hodis na obisk, in seveda s seboj ne vlacis paketa oblacil. Osvojis obesanje perila na nacin, da likanje nikakor ni vec potrebno. Ugotovis, zakaj te moti mehcalec in ga vecinoma ne uporabljas vec, ce pa ze, kupis najbolj naravnega brez vonja.

Faza VIII.

Vselis se skupaj s fantom. Poskusas ohraniti svoj nacin pranja in obesanja perila, pa ves cas dobivas subliminalna sporocila: priuci se likanja srajc. Kljub nekaj izkusnjam likanja, ki ti jih je ponudila vzgoja, moras sedaj osvojiti tudi zahtevne procese napora drzanja likalnika. Ce imas sreco, vse skupaj prepustis tasci, in se spet pocutis otrok. To pa nam ni vsec, kajne?

Faza IX.

Samsko zivljenje v garsonjeri ti omogoca preprostost zivljenja v fazi VII, pri cemer je olajsano, da se nikoli ne soocis z zeljo pranja ob istih terminih kot tvoji cimri. Ker sam placujes poloznice, obcasno celo peres ob drazjih urah, ko ugotovis, da nujno potrebujes neko majico za poseben vecer. Uporaba mehcalca se se zmanjsa, obesanje perila brez potrebe po likanju napreduje na maksimum.

Faza X.

Preselis se v Kambodzo. In zamenjas casovno obdobje v zgodovini. Soocis se z necim, kar ti v nobeni fazi v zivljenju ni bilo prikazano. Pranje perila na roke. Laundry postane glavna misija v vikendu, vcasih tudi cez teden. Po dveh mesecih se se vedno nisi navadil. Na tvojih oblacilih po pranju se vedno ostajajo madezi ali pikice, ki jih nisi dovolj zdrgnil. Mehcalca nimas in vcasih ga celo pogresas. Ceprav pazis, veliko peres, ker se veliko potis. Pranje perila na roke ni tako zabavno, kot igranje z gumbi na pralnem stroju. Sploh ko pride do kavbojk in uniforme. Dejansko je tudi fizicno naporno. Se vedno uporabljas metodo pranja brez likanja, ki pa ni vedno uspesna po mocnem rocnem ozemanju. Zal. Upam, da vecina ne spozna faze X.

ponedeljek, marec 18, 2013

Po petkovi nocni odpravi v mesto, in uzivanju vecera ob zelo evropski druzbi, sta bila sobota in nedelja precej mirna dneva. Ok, priznam. Zelo mirna dneva.
Po treh mesecih sem ugotovila, da lahko na svoji tablici gledam filme in ob tem nimam tezav.

Se vedno me nedeljska sveta masa, ki privabi tudi nekaj mladih druzin, najbolj od vsega tukaj, ponese domov. Vzdusje v cerkvi, glasba, bobni, mali otroci, ki spominjajo na Dorotejo, ko se na svoj nacin pogovarjajo z Bogom ... Vse v kapeli v Don Boskovem centru za fante na drugi strani mesta me nostalgicno povlece domov.

Ce mi je to vsec? Kaksen teden ja, vecinokrat pa postanem malo bolj zalostna, in v mislih odplavam v zivljenje, ki zdaj tece brez mene. V otroske besede, ki se prvic izoblikujejo v zvoke, ki jih zamujam. V odrascanje najstnice ob kateri bi rada odrascala tudi jaz. In jo se kdaj posedla na letalo in odkrivala z njo veliki svet.

Kako zanimivo je opazanje, kdo vse se vrti v mojih mislih in ne odhaja iz njih, ne glede na razdaljo. In kdo se vriva v moje misli, pa se morda ne bi, ce bi bila doma.

V zaspanih dnevih se se bolj zavedam, da pogresam nekatere ljudi. In da je Skype cisto prevec izpraznjen in ne dovolj uporabljan. To velja predvsem za druzino. In ja, ne samo krvno, ampak tudi tiso novo, ki je bila moja druzina zadnji leti.

K sreci se s ponedeljkom aktiviram in spet stopim med dekleta. Ta umik si malo zamerim. Obcutek sem imela, da ga potrebujem, sedaj pa sem kar malo izgubljena ob vseh mislih, trenutkih tisine.

ponedeljek, marec 18, 2013

Preden sem dokoncno spakirala svoj mali rdeci nahrbtnik, sem nekje slisala, da se doma, v osmih mesecih moje odsotnosti, ne bo kaj veliko spremenilo ... Da ko pridem, bo ritem dneva enak, ljudje na svojih starih lokacijah, prijatelji tam, kjer sem jih vedno nasla ...

Pa se mi zdi, da sem odsla v kljucnih osmih mesecih prelomnih trenutkov in sprememb za ljudi, ki mi ogromno pomenijo.
Nekateri odrascajo, nekateri se porocajo, nekateri pricakujejo prvo povecanje druzinice, nekateri so postali oratorijski voditelji, nekateri so zaceli govoriti, nekateri prvic redno hodijo v sluzbo, nekateri so se podali v studij, nekateri so zamenjali fanta ali dekle, spreminjajo se zivljenjski nacrti ...

Spreminja se vlada, spreminja se vreme, spreminjajo se uspehi slovenskih sportnikov, spreminjajo se imena ministrstov in spremenilo se je ime papeza.

Ob vseh teh spremembah sem zacela razmisljati o spremembah. Je sprememba res Sprememba?

Je odlocitev za nekaj novega zunaj cloveka tudi sprememba v njegovem bistvu?

Spomnim se svojih prelomnih trenutkov sprememb zunanjega. Iz studentskega statusa (in zavestne odpovedi stipendiji) v delovne izzive in odpoved marsicemu uzivaskemu. Biti v zvezi in biti samski. Imeti druzino in jo izgubiti. Uporaba nove perspektive. Pa decembra iz socialnopodjetniskega-tavcarjanskega nacina zivljenja v azijski duh.

Vedno znova me te zunanje okoliscine prisilijo k aktivaciji. Aktiviram se z odlocitvijo, potem pa se asimiliram v novo okolje. Morda nekaj casa spremembe ne maras, jo celo sovrazis, vanjo dvomis. Potem pa, ko se v novem stanju umiris, in najdes sebe ... Ugotovis, da je ta jaz se vedno isti. Nase sredisce, os, ki se je znaslo v novem okolju.

Vsaka akcija za katero se odlocis, te pelje naprej. In vse odlocitve so prave!

3. Newtonov zakon. Vsaka akcija, sprozi reakcijo. :) K sreci!

... malo pomirja - misel, da bo sredisce ljudi, ki jih imam rada, se vedno tukaj in tam. In da bom jaz se vedno jaz.

___________

Mr Nobody. Film o odlocitvah. Ze malo pozabila vsebino, se mi pa zdi, da mi je bil vsec. Ceprav fikcij in znanstvene fantastike ne maram.

petek, marec 15, 2013

Zadnja dva dni sem se nagledala zaves v svoji sobi, posteljnine in sten kopalnice.
Najverjetneje je skozi moje telo potoval kaksen koscek hrane ali vode, ki ne ustreza mojim evropskim standardom, ki jih je na lastno pobudo vzpostavilo moje telo.

Se ne pritozujem, vesela sem, da je bilo kratko, in da so po treh mesecih to prve tezave, ki sem jih imela z zdravjem. Danes sem se zbudila precej bolj polna energije, bolec zelodec pa zdravim z ingverjevim cajem (ki ga se vedno ne maram) in rizem kuhanim na vodi.

Dekleta so zaskrbljena, in vedno ko me vidijo sprasujejo, ce sem ze bolje. Vceraj sem celo zmogla prevzeti enega svojih razredov, vendar je bilo precej mukotrpno. Rezultat: sedaj me sprasujejo: Kako si? (v slovenscini) in ponavljajo HVA-LA, HVA-LA. :)

Skorajda 48 ur v postelji, zavracanje hrane, ogromne kolicine vode in caja in vitaminov: in sem spet v akciji pocetja stvari, ki jih imam res rada.

četrtek, marec 14, 2013

V vasico v Takeo provinci vodi dolga ravna cesta. Mali, moja studentka, uredi vecino stvari. Sama pomagam z nekaj dolarji. Motodop v mestu in potem kombi, prenatlacen z lokalnimi prebivalci, ki se vecinoma vracajo na obisk k domacim. Verjetno ne polezavati, ampak pomagati pri delu na vasi, kmetiji. Z asfaltirane ceste zavijemo na makadamsko pot, kjer naju pobere Malijin brat. Dozivljanje vasi, tokrat sama v spremstvu vsega, kar je pristno kambosko, se pricne z divjo voznjo z motorjem, preko ceste, polne lukenj. Z dvomom, da je na koncu ozke steze med polji, vas, prispemo v prasen zaselek his, ki obdaja pagodo in solo. Tri hise za ograjo so dom Malijine razsirjene druzine. Priklanjanje in moji polomljeni kmerski stavki zacnejo svojo pot. In se ne prenehajo. Obiskovalci so prihajali, da bi videli cudo bele koze, velikega in zanje lepega nosu, svetlih las. Sosedje, sorodniki, vascani, ki so zgolj slisali novico, da je nekdo 'drugacen' na obisku. Opazovana kot na razstavi sem se z nasmehom in lastno radovednostjo trudila za komunikacijo. Mimogrede, Kambodzani gledajo tudi z rokami. K sreci po dveh mesecih z lokalnimi dekleti to ze vem, in mi je postalo domace in vsakdanje. Tudi sama se vec dotikam ljudi - tukaj to ni tabuizirano kot posebna vrsta blizine.
Mali me je peljala tudi okoli po vasi. Prvi krog sva naredili s kolesom, kupili sva vodo in led, pokazala mi je svojo solo in tempelj. Vmes sva se ustavljali pri razlicnih lesenih hisicah, da sem pozdravila. Med drugim tudi dedka in babico, pa prijatelje pa se nekatere pomembnejse vascane.

Vas ima elektriko, nekaj cest, ki so dovolj siroke za tiste tri avtomobile, ki jih vas premore. Televizija je luksuz vsake pete hise. V Malijini druzini je nima nihce. Nekje 16 ljudi najdes v teh treh hisicah za eno ograjo. Delijo si en moped in dve kolesi. Skupaj premorejo mini traktor za rizeva polja in tri krave. Te potrebujejo za delo, niso molzne. Imajo enega prasica in vodno zajetje - mlako - za susno dobo. Preprostost, ki jo presenetljivo mocno povzdigne nasmeh in presenecenost nad trdno povezanostjo druzine.

Dva dni sem prezivela v najrevnejsem delu vasi, ki deluje presenetljivo samooskrbno. Doma o tem govorimo kot o cudu narave, tu pa je to edina moznost prezivetja. Vas je sicer manufaktura v malem, velika vecina domov namrec plete blago (zenske in otroske roke) in skrbi za rizeva polja (moski). Usmerjeno pridelovanje za razvoj vasi (elektrika, ceste).

Na mizi druzine: mati, Mali in dva brata, se je tokrat znaslo tudi nekaj mesa. Nekaj priboljskov je poslala babica, bojda je to znak, da sem naredila res dober vtis. Z mojim prispevkom, darilom, instantnimi testeninami, sem olajsala druzini kaksna dva tesna kuhe, zato sem se pocutila malo bolje. Turistka, srecna uciteljica, in preprosto kmecko dekle, ponosna nase in na svojo nezahtevnost, sem se znasla v casovnem in kulturnem stroju, ki me je po nekaj urah popolnoma posrkal vase. Mali komaj govori anglesko, nekaj besed zmore po stirih mesecih ucenja jezika. Druzina z mano klepeta v kmerscini. Ceprav sem slaba, mi vcasih ploskajo od veselja in obcudovanja. Pa je vseeno slo. Z znanjem kmerscine in spostovanjem njihovih navad in ravnanjem po njihovi kulturi, sem si prisluzila naziv clana druzine, Kmera, vabilo, da prezivim kmersko novo leto z njimi in ogromno pozornosti otrok, s katerimi sem lovila svojo igrivost. Znasla se tudi na sestanku vaske skupnosti (jap, z nesteto pogledi, strmljenjem) in na obisku v vaski soli na prostem.

Osrecili so me z mangom in velikim trudom, da bi se pocutila dobro. Malijin druzina je ena najbolj revnih v vasi. Anglesko sem govorila z opazovalci, predvsem otroki, ki se sedaj ucijo anglescine tudi v javnih solah. 'Excuse me. I am from the village and I study English. May I please speak to you to practice English?'

Spala sem na prostem, pod hiso. Na postelji, ki je podnevi miza. Brez zimnice, vendar z mrezo proti komarjem.

Popoln vikend vsega. Izpolnjena zelja po ziveti lokalno, jesti lokalno, spati lokalno in biti lokalno.

Rotha. Stirimesecni fantic z japonskimi ocmi. Oce sluzi na Japonskem, mama skrbi za otroka. Naravno in pristno. Rojen doma, vzgojen s pomocjo sestric in tet, brez plenic. Tako sem tudi jaz dobila svoj tus. :-) Zanimiva vaska navada je gotovo dejstvo, da kakec poje kuza, ki tudi ocisti otrokovo ritko. Ne neki tocki (upam, da se mi samo zdi) so mi s pomocjo prevajalca, ponudili odkup otrocka ... Zaradi jezikovnih tezav res nisem prepricana, ali je bilo bolj za hec ali ne ...
Sicer se v vasi vse deli, pri vsem sodeluje. Drugi dan sem bila povabljena na kosilo k bogatejsi druzini in z mano je jedla tudi 'moja'druzina.
Vzgoja otrok je stvar razsirjene druzine. In ker starsi ogromno delajo, je skrb velikokrat na starejsih bratcih in sestricah. Pogled na njihovo skrb je cudovit.

Otroska posteljica. Neprenehoma v zibanju, vendar ocitno zelo varno in naravno. My like!

Jezero, ki navdusi z nekaj lokalnimi ribici. Pogled, ki me ustavi za dolge minute.

Phnom Chisor (Khmer: ប្រាសាទភ្នំជីសូរ) is a 133 m high hill in Sla village, Rovieng commune, Samraŏng District, Takéo Province, Cambodia. It rises about 42 km south of Phnom Penh. There is an ancient Khmer temple located on top of the hill. The temple was built in the 11th century of laterite and bricks with carved sandstone lintels by the Khmer Empire king Suryavarman I, who practiced Brahmanism. It was dedicated to the Hindu divinities Shiva and Vishnu.

Skozi okno templja, starega in razpodajocega, z nasmehom opazujem razgled na kamboska rizeva polja.

Happy me. Thankful to Mali. Mislila je na vse. Kombinacija lokalnega in lokalno turisticnega je bila izjemna. :-)

Odprava na goro Phnom Chisor - kolesarjenje nekje 20 kilometrov v eno smer in vzpon po okoli 400 stopnicah - uspesna. Razgled presenetljivo fantasticen. Gora po Kamboskih merilih predstavlja 118 metrov visok hrib. In je lokalni must see, z mini 'Angork watom'. Brez turistov. Provinca Takeo jih privabi le nekaj.

Babica. Starejsi ljudje na vasi imajo poseben pogled. Na trenutke lahko cutis njihov strah in potalcenost pomena njihovega zivljenja. Pa hvaleznost, da so tukaj. Kamboske oci so tako zgovorne. Otroske s posebnim sijajem crnine, starejse utrujene in umirjeno srecne.

Opice povsod. Tale nas je zamotila s svojo igro z ogledalom!

Rizeva polja, ki lovijo pogled v svoji intenzivni zeleni barvi. Zeleno, ki te ljubim zeleno.

Izgubljanje po vaskih cestah. Tale ena lepsih in vodi do Bude na naslednji sliki ...

Templjev je ogromno. In tale Buddha je ogromen! Dan pa cudovit!

Velikost kolesa nikoli ni pogojena z velikostjo otroka. Vsi se vozijo z velikimi kolesi, navadno je eno kolo na druzino. Za nas kolesarski izlet, bile smo tri, smo si kolesa nabrale pri treh druzinah v vasi. :-)

Druzina. Precej razsirjena. Malijin brat je ostal brez roke ob delu s strojem - nisem razumela katerim. Solanje zanj otezeno, saj je ze samo kolesarjenje do oddaljene sole podvig. Se vedno se isce NGO, ki bi mu pomagal skozi solo ..

Hisa moje studentke Mali. V isti hisi zivijo tudi psi in za hiso se krava. Kuhinja je locena hiska, zivljenje pa se odvija zgolj 'pod hiso', v senci, z viseco mrezo. Stranisce si delijo tri druzine. Smeti ... So povsod, locevanja ni. Ovitki bonbonov, katere sem delila otrokom, so lezali povsod ... Nasmehi oprostijo kulturne razlike!

Otroci. Morda sorodniki, morda ne. Nekako se je v 36 urah okoli mene izmenjala celotna vas. Nekateri so zgolj strmeli, drugi hvalili mojo lepoto: predvsem polt, nos in lase, nekateri se zapletali v poskuse pogovora v kmerscini. Otroci ti prirasyejo k srcu, odrasli te nasmejijo. Na neki tocki, smo ugotavljale navade nosenja modrcka in njihovo nenosenje, so mi nazorno prikazale. V kulturi je veliko dotikanja in telo je tabu zgolj v pokritosti v javnosti.

Mali je, preden je vstopila v proces solanja pri nas, kaksna tri leta zgolj pletla blago. Tudi kot otrok je redno manjkala v soli, da je pomagala druzini preziveti. Pokazala je tudi meni, vendar je delo izredno natancno in ... Enolicno. Vsaka cast. Blago za sal pletejo nekje teden dni, sal pa prodajo za 3 dolarje. Kje se izgubi strosek nakupa niti ... Ne vem.

Ko se tusiras kot lokalci. Z obilo obcinstva: otroci in dekleta in podrobnimi navodili, kako in kakj. Sarong je izposojen, dezevnica zbrana v dezevni dobi. Sarong je po kopanju moker, jaz pa se vedno nasmejana! Ena izmed kamboskih zelja uresnicena.

Z Mali, mojo gostiteljico, v njihovi tradicionalni opravi za velike slovesnosti. Blago za krilo je naredila sama!

Being a Cambodian means wearing a pyjama during a day. And a plet. Zasluzila sem si poimenovanje lokalke!

I ate flowers!!! In najboljso ribjo peanutski mango omako ever!

Izlet v rescue center / zoo ni bil poceni. Je pa tole drugacno kot vse, kar sem videla do sedaj. Na primer: po vrtu se vozis z motorjem ali avtomobilom. Ogromnoooo! :-)

Monkeys everywhere!!! V naravi, ob cestah, v pagodah ... Nekaksne kamboske veverice. Le da so malo bolj zabavne, in imajo dobre oci za kamere. In banane.

Zbiralnik za vodo iz dezevne dobe pomaga preziveti v susnih mesecih. Seno ni zgolj seno, ampak je tudi shramba za riz. :-)

Zivali zivijo z druzino. Delijo isto streho. Imeti kravo ze pomeni korak na lestvici.

Riz. Nismo ravno v sezoni riza, pa ga vseeno najdemo. Nekateri s skrbnim shranjevanjem dezja iz dezevne dobe in trdim delom setev pomnozijo iz ene na dve ali tri na leto. Pogled na zelena rizeva polja je izjemen.

Gostja na tedenskem sestanku vascanov. Ko se vas izprazni in se VSI zberejo, da poslusajo novice, politicne nagovore, uskljajujejo ekonomijo in prenasajo lokalne cence. Povabljena jaz sem postala pomembnejsa cenca.

Ko postanes domacin, uporabis prevoz kot ga uporabljajo domacini. Mini kombi s 26 potniki (in ne devetimi!). Od tega dva na voznikovem sedezu. Vecina delavcev v tovarnah v Phnom Penhu, ki se v nedeljo popoldne vracajo iz provinc. Vroce, tiho in ne prevec zabavno. No, jaz sem uzivala!

Pod vtisom obiska muzeja genocida prejsnji dan, je le en trenutek, ko se nisem pocutila prijetno. Srecanje z lokalcem, starejsim dedkom, v opravi Rdecih Kmerov: crna delovna oprava in rdec sal. Dih mi je zastal in srce je utripalo hitreje. Ce jaz cutim zgodovino Kambodze tako mocno, kako jo morajo sele vsi ti ljudje, ki so jo dejansko ziveli. Prisotnost duha vojne, strahu, policije, ki se resno sprehodi cez vas, se vedno zbuja obcutke in mocno tabuizira temo. Se vedno je nekje zadaj vprasanje, kdo je morda na drugi strani, in kdo je tisti, ki zaustavlja razvoj. Da je Kambodza na vasi v fazi stagnacije je vec kot ocitno. Prepad med Phnom Penhom in vasjo je enostavno prevelik, da bi lahko bil neuravnavan. Nekdo ocitno se vedno potrebuje volilce, ki ne vedo.

ponedeljek, marec 11, 2013

NOVO

Out in the World - inside me

Najbolj brano

Zadnje objave

Kljucne besede (zapisi)

LinkedIn profil

Datumski arhiv zapisov

Palm Sunday

Kulturne razlike

Dear new pope

LinkedIn profil - mar res iscem sluzbo v tujini?

Friends

Dve kravi

Vrocina

Ko zmores se vec: s. Ljudmila

Skrivnost pralnega stroja

Zaspani dnevi

Spremembe

Odlezani dnevi

Koncno: tudi jaz sem Kambodzanka

Zadnji mesec: najbolj brano

Translate

Tadeja Mesojedec