Pravljica v Mui Ne

Za mano je enkratnih nekaj ur. Če odmislim današnjo, naporno, dolgo, živčno vožnjo z avtobusom iz obmorske ribiske vasice Mui Ne do gorskega objezerskega mesteca Dalat.
Namen je bil, da se na tem avtobusu naspim, kaj preberem in umirim. This plan did not work out. Torej 5 ur na avtobusu je dejansko pomenilo 5 ur na avtobusu: brez ustavljanja, hrane in stranisc za nabito poln bus, kjer smo svojo prtljago držali na kolenih in bila je po tleh po celotni sredini avtobusa. Vmes je neka domacinka bruhala, kar pa ni pripomoglo k temu, da bi voznik ustavil. Se vedno to ni bilo dovolj za mojo top avtobus vožnjo ever, saj smo se za bonus, medtem ko smo lezli na 1500 metrov nadmorske višine, večkrat (nehote) ustavili, kakšna stvar se je pokadila skozi avtobus... Avtobus, star in utrujen, res ni zmogel poti kar tako, pomagala pa ni niti izključena klima, ki nas je naredila kar precej limaste in tecne. Večino časa je bil avtobus v popolni tišini; verjamem, da je vsak potiho molili, da bi zmogli skozi naslednji ovinek.

Teh pet ur je bilo izredno zanimivih, vendar niso zasluzne, da lahko rečem, da je za mano nekaj več kot 24 fantastičnih ur!

V torek zjutraj sem končno zapustila HCMC in se pognala proti obali Vietnama. Destinacija: ribiška vasica Mui Ne, ki naj bi bila po vseh opisih sodeč vsaj malo manj turistična kot malo bolj severna meka turistov. To bom na svoji poti izpustila.
Tudi Mui Ne je na prvi vtis dal občutek klasičnega obmorskega mesteca z lepimi plažami in kar nekaj resorti. Ko sva s sopotnikom na tem delu poti stopila iz udobnega 'sleeping bus-a' nama razgled ni bil najbolj všeč. Hotel, guesthouse, hotel, turistična agencija ... Toliko o tem, da je na tem koscku bele vietnamske plaže se prostor za takšne, ki nam lezalniki na plažah in zasoljene cene in diskoteke niso blizu.

Vendar sva z Mo-jem počasi odkrila pravljico. Najprej z ugotovitvijo, da najin guesthouse ni sredi te turistične hektike, ampak je umaknjen nekaj kilometrov ven, in skoraj tik ob plaži. Prijeten, s prijetno niti najmanj angleško govoreco druzinico, ki nama je bivanje v tej vasici naredila res fantastično. Nadaljevala sva z odličnim kosilom (zelenjava, kalamari in se več zelenjave + ananas) in Saigon pivmo. Spet vse skupaj nekje za 2,5 dolarja.

In potem na plazo. Filmsko plazo. Bela plaza, neskoncna, veliki valovi (gre za surferski raj, baje), droben pesek (verjetno se mu rece mivka, mivke pa ne maram, zato mu bom rekla droben pesek), palme, prav posebni mali ribiski colni. Vav! Plavanje, raziskovanje plaze in potem enkraten sanjski soncni zahod. Sprehod po obali s cevlji v rokah se je preecej zavlekel in izgubila sva se nekje sredi colnov in mnozice ribicev, ki so popravljali in pospravljali svoje mreze za jutrranjo odpravo. Kar nekaj ur sva brezciljno pretavala, predebatirala ali zgolj prestrmela v butajoce valove. In prvic sem se na tem potovanju resnicno umirila in zadihala.
Vecer sva prezivela ob pivu in vietnamskih piskotih, druzbo pa so nama delali tudi komarji - mimogrede v Avstraliji izdelujejo kremo, ki v pol ure naredi kirurski popravek na izboklini od pika komarja. Lajk.
V sobi se nama je pridruzil se Larry, neke vrste vietnamski martincek, ki pa se je do jutra ze odlocil, da nisva dovolj dobra druzba.






Je pa res, da sva jutro zacela ob 4h zjutraj. Soncni vzhod v puscavi? How could I say no? Pobral naju je jeep (k sreci sva bila dva in k sreci sva se dobro spogajala z neko manjso obcestno agencijo, da je bila cena res ok), in na poti do pescenih sipin (cca 15 km) naju je posteno napihalo. Je pa zabavno se podati z jeepom po stranskih cestah in luzah! Sipine, puscava, karkoli ze imenujemo najino destinacijo pa NEVERJETNA. Tezko z besedami opisem to sliko. Prispeli smo v temi in se potem bosi zapodili v puscavo na vrh najvisje sipine. Tam sva docakala neverjetn soncni vzhod potem pa sva se, zopet s cevlji v roki sprehodila po teh sipinah, opazovala par pri zgodnjem porocnem fotografiranju, se smejala drugim turistom pri njihovih neumnostih. Poskusala sva, kako dalec jih spraviva. In res je cela skupina turistov hodila za nama po teh sipinah, v katerih sva puscala odtise stopal. Nihce naju ni prehitrel, kot ovce so se pomikali po najinih stopinjah. Nekdo pac mora biti prvi!

Po soncnem vzhodu so nas na nekih drugih sipinah pricakali otroci s kartoni, ki sva si jih sposodila od fanta, ki je pač najbolje obvladal angleščino in je znal povedati največ nasvetov, da sva lahko potem toboganirala po rdecem pesku. Zabavno, ni pa ravno presezek. Pac sedes na karton, se spustis po strmi sipini in potem se boris s peskom na vsakem centimetru telesa in s sipino, po kateri moras nekako prilesti nazaj. :-)

Uf, to jutro je bilo res fantasticno. Spoznala sva se ribisko vasico Mui Ne - tisti del, do katerega turisti se niso vdrli. Stotine colnicev ob obali, ki so se vrnili iz ribolova na odprtrem morju, na obali pa zenske, ki pregledujejo ulov. Ne dajo se motiti turistom, preprosto opravljajo svoje delo in uzivajo. Sprehodila sva se med njimi, malo poslikala, vendar kot turista hitro dobila obcutek, da sva prevec v njihovem svetu. Meni ne bi bilo ravno ok, ce me nekdo pride na Ceh poslikat, kako sedim za racunalnik in delam, in se pri tem obnasa, kot da sem atrakcija za turiste. Jegulja naju je sicer zelela napasti, vendar je bil moj strah pred vsem kar leze in ima vec kot dve nogi prevelik, in sva raje pobegnila. Pisane vasice kot je ta clovek res ne more pozabiti. Komaj cakam slike, ki jih ima Mo. Polnilec za fotoaparat, ki sem ga pozabila nekje tam, kjer sem pozabila nekaj pameti in del srca, je ze nadomestila neka roza univezal zadeva, do katere sva se dokopala skozi divjo voznjo z motorji-taksiji in ugotovitvijo, da je tudi trznica Mui Ne popolna oaza brez turistov. Kjet je duh, tempo in energija drugacna. Poskusila sem tretje sadje za katerega ne vem imena, in mi je popolnoma nepoznan. In mi je všeč.

Ustavila sva se se ob reki in slapu, ki sta me navdusila. No, ne toliko slapovi sami, ampak pot tja. Privatni jeep naju je odlozil nekje ob reki. Sezujeva se in se podava po reki navzgor (brez skrbi, voda ni nikoli visja kot do kolena, in povsod po tleh je ta droben pesek, ki ne boli). Tako naju je cakal 20 minutni sprehod po reki navzgor do malega slapa. Vmes pa kot hoja po oblakih po velikem rdecem kanjonu pomesanim s kapniki postonjaske jame. Neverjetno.

Zaspana in utrujena sva segla na koncu vsak po svojem zajtrku. Omleta s sirom, zanj goveja juha. Cez eno uro se pivo in potem ta divja voznja v Dalat.

Nora dva dneva.
Dalat vecer sem zakljucila z zapisom bloga, jutri me caka raziakovanje divje okolice centralnega vietnamskega visokogorja. Slapovi, gore, kavna polja, hisa Alice iz cudene dezele ... Porocam kmalu, do takrat pa prebavim odlicno vwcerjo: pecene spomladanske zavitke in jajcevce z zelenjavo in rizem.