Myanmar. Ali Burma?

The Independent reported in June, 2012 that children are being sold as conscripts into the Burmese military for as little as $40 and a bag of rice or a can of petrol.

Kolikor lahko se ucim o Myanmaru, Burmi, drzavi, ki mi je neverjetno nerazumljiva in zanimiva. Se vedno iscem Orwella v Burmi in se vedno sem zacudena, kako lahko nekje tako blizu obstaja sistem, ki je nam ''zunanjim'' tako ... cuden.

Sestra Giovanna je zivela v Myanmaru v letih 2004-2007. Nemogoce? Je, ce se skrivas pred avtoritetami, nikoli ne zapustis obzidja hise in se nasploh obvezes, da bo na tvojo kozo prislo res malo soncnih zarkov. Tujci nimajo dovoljenja za bivanje v drzavi. Sploh. Zelo zelo tezko je dobiti vizo, se danes. Takrat, skorajda nemogoce. Mogoce za kaksnega poslovneza, vlagatelja. S podaljsevanjem seveda. In s sprejemanjem vecnega nadzora.
Ob koncu skrivanja je poglavar vasi vedel, da sem tam. In mi po treh letih ''prijazno'' prisepnil, da je cas, da izginem. In sem. Pred tremi dnevi se je G. vrnila iz enomesecnega obiska Myanmara po skoraj petih letih. Spremembe so in jih ni.

Myanmar, nekdaj Burma, brise lastno zgodovino in ustvarja novo. Ce spremenimo vsa imena na zemljevidu (ime drzave, mest, rek!), ce odstranimo ves intelekt iz drzave, ce se zapremo pred vsem tujim, sezgemo vse knjige, prepovemo uporabo nekaterih besed, ugasnemo elektriko, ko se nam pac zdi ... potem ljudje ostanejo dostopni, dosegljivi, vodljivi. In najpomembnejse, BRISEMO ZGODOVINO. Zgodovina Burme ni zgodovina Myanmara. Zgodovina mesta z novim imenom je nepopisan list. Kar se je zgodilo v severnem delu Jogoslavije ni zgodovina Slovenije. Je logicno, a ne?

Pri svojih 25 letih bi me, preden sem zacela raziskovati Azijo, omemba Myanmara zmedla. Na prvo zogo bi ne bila prepricana, da gre za Burmo.

Myanmar se pocasi odpira. Meje so odprte za enomesecne turisticne vize. No, ce letis v Myanmar, cestnim mejnih prehodov ni. Pravijo, da je kar precej nahrbtnikarjev okupiralo drzavo, kar pa ne spremeni zivljenja tam. Se vedno pa je vecina drzave oznacena in varovana kot crna cona, kamor vstop tujcev ni dovoljen. Kaj zamujamo skorajda ne moremo vedeti. Potovanje po Myanmaru za belega cloveka pomeni jasna trasa postajalisc, kjer se lahko belina precej zgosti.

Under British administration, Burma was the second-wealthiest country in South-East Asia. It had been the world's largest exporter of rice.

Place so nekje 18, 20 dolarjev mesecno. Seveda imajo vladni usluzbenci nakazila nekoliko visja. Ljudje zivijo, da PREZIVIJO, pravi sestra G. Zjutraj vstanejo, delajo, zvecer se vrnejo in nahranijo druzino. Ni  premisleka, ni ustavljanja, sluzim, da zivim. Sola tako v vecini primerov odpade, otroci delajo (glede na vladni izobrazevalni sistem je solanje obvezno do devetega leta - torej tri leta osnovne sole). Elektrike ni, internet v hisah ni dovoljen. Guzva in internet kavarnah ostaja. G. pravi, da njen strah, kljub temu, da sedaj na ulici srecah bele ljudi, ni posel. ''Na dvoriscu sem klepetala z dekleti. Ko je pred nasimi vrati ustavil avto, sem refleksno zbezala v hiso. Strah, da se rezim ni tako zelo spremenil, kot se zdi na prvi pogled, je premocen.''

G. se spominja let, ko se je skrivala v drzavi. 4 hise, ki so v lasi salezijancev je v stirih letih sicer obcasno obiskala, vendar vedno ponoci, skrbno pokrita in skrita v zadnjem delu avtomobila. Nenapovedani pregledi his niso bili redkost. Vcasih se je skrivala v kapeli, omari ... Kjer je pac nasla delcek varnosti.

Prenovljen socializem, kot klicejo svoj politicni sistem, danes ponuja nedostopnost do interneta, prepoved in cenzuro stevilnih knjig, popolno onemogocenje pridobitev drzavljanstva za tujce (VSI, tudi tisti, ki so se v casu angleske okupacije porocili z lokalci, so bili izgnani. Edino kar je ostalo Anglezev so malo visji in malo bolj beli mladi okoli 20 ali 30 let, ki iscejo svoj jaz v drzavi). Sistem ugasne elektriko, ko se mu zdi in za tako dolgo, kot se mu zdi. Morda popoldne, morda sredi tusiranja, morda je sploh ne. Nobenega pravila. Studiramo ob svecah.


Medijska svoboda

Restrictions on media censorship were significantly eased in August 2012 following demonstrations by hundreds of protesters who wore shirts demanding that the government "Stop Killing the Press." The most significant change has come in the form that media organizations will no longer have to submit their content to a censorship board before publication. However, as explained by one editorial in the exiled press Irrawaddy, this new "freedom" has caused some Burmese journalists to simply see the new law as an attempt to create an environment of self-censorship as journalists "are required to follow 16 guidelines towards protecting the three national causes — non-disintegration of the Union, non-disintegration of national solidarity, perpetuation of sovereignty — and "journalistic ethics" to ensure their stories are accurate and do not jeopardize national security.

G. pravi, da najbolj bolece je, da ljudje to zivljenje poznajo in imajo radi. Veseli so, da ni vojne (no, vojna je, vendar zanjo nihce ne ve, ker CNN in drugi mednarodni programi na televizijskih ekranih barov in domov pac ne delujejo, vsi njihovi programi pa so polni veselih novic in novic pranja mozganov), veseli, da niso lacni, veseli, da lahko delajo. Sprasevanja o tem, ali je prav ali narobe, ni. Prevec dela imajo s tem, da zivijo. Orwell in 1984 je v tej drzavi resnicno zazivel. Brez Winstonow Smithov. Cetudi se najde, verjetno ne bo prezivel dolgo. Vsaj ne na prostosti.

The country has been under military control since in 1962. During this time, the United Nations and several other organizations have reported consistent and systematic human rights violations in the country, including genocide, the use of child soldiers, systematic rape, child labour, slavery, human trafficking and a lack of freedom of speech. Since the military began relinquishing more of its control over the government, however – coupled with its release in 2011 of Burma's most prominent human rights activist, Aung San Suu Kyi – the country's foreign relationships have improved rapidly, especially with major powers such as the United States, Japan and the European Union. Trade and other sanctions, for example, imposed on Burma/Myanmar by the United States and the European Union, have now been eased.

Zakaj pomoc ZDA, EU in Japonske?


           http://wikitravel.org/en/Myanmar