Phnom Penh and me

Prvic zivim v velemestu. No, prvic zivim kje drugje, kot v malih, a neskoncno vsecnih Radecah, ali Ljubljani, ki ostaja najbolj vsecno glavno mesto. In ki, poleg mene navdusi vsakega (kdorkoli je ze bil v Ljubljani, pa sem ga srecala po svojem potepanju po Aziji, je nad njo in Slovenijo preprosto navdusen!).

V velikem mestu zaenkrat ne izkoriscam vsega, kar to ponuja. Ni priloznosti in tudi ne nuje, ki bi me vlekla na mestne ulice, muzeje, bazene, kinodvorane, restavracije.

Za obzidnjem kampusa je prijetno in dovolj barvito, da ne potrebujem veliko, kar je tam zunaj. Za obzidjem kampusa je varno, vroce (jap, pocasi se leto prevesa v vroce mesece), pestro, na trenutke umirjeno (vedno v kapeli!). Moje misli so zapolnjene, in ne potrebujejo dodatnih infuzij dogodkov, dekleta so moj navdih, in cas prezivljam z njimi. Obednica, ki postreze z lokalno in mednarodno kuhinjo izpod rok nasih deklet, je dovolj pestra in zanimiva, da vsak dan razmisljam o tem, da bi bilo dobro zaceti kaksno azijsko dieto. Z Irene in Marie vsake toliko umetno ustvarimo razviti svet, in pobegnemo pred ekran dobrega filma (nazadnje smo se lotile The eternal sunshine of the spotless mind - again), na frape, ledeno kavo ali Coca Colo v lokal na koncu nase ulice, ali pa se ''jezimo'' druga na drugo, katera kateri krade wi-fi za nase klice tistim, ki jih imamo rade. Ne da ga pogresamo, samo to je nacin druzenja, ki ga poznamo. Se vedno se ucim prezivljanja prostega casa na nacin, kot ga nasa dekleta. Torej brez mobitela, interneta, s televizijo le ob nedeljah in posebnih priloznostih, brez filmov in dogajanja ''tam zunaj''.

Phnom Penh sem dosedaj raziskovala le kot domacinka. Muzeji in pleasure se niso prisli na vrsto. Muzejev se veselim, samo ta trenutek se vedno crpam razumevanje drzave in njene zgodovoine iz deklet in tistih, ki tukaj zivijo leta in leta. Kot domacinka pomeni, da se vedno odpravim ven, ko je taksna moznost ustvarjena. Lahko je to pobrati Slovence, ki potujejo po Kambodzi in si zelijo spoznati naso solo, skok na ogled dogajanja od pogrebu kralja ali uresnicena zelja po sprehodu po mestnih ulicah.

Zadnja dva tedna, odkar sem nekako stopila v Phnom Penh, sem se o njem naucila marsikaj. Nekako se mi zdi, da to ni mesto, v katerega se zaljubis. Staro, kmersko, lokalno pokuka izza vseh sijocih in modernih in tujih napisov in reklam le, ce se malo potrudis. Del mesta ob reki je namenjen turistom. Cene so le za malenkost nizje od evropskih. Koktejl 2,5 dolarja, obrok nekje 4 dolarje, kava 2 dolarja. Zmedeno, ampak ne vredno ustavljanja. Nekaj ulic stran zacutis, da je tu in tam se kaj lokalnega.
Na enem izmed ''prostovoljskih'' podvigov centra mesta smo zasle v lokal, ki je poleg happy hour ponujal tudi ''hostese''. Sprva sploh nismo opazile. Sedele smo zunaj, klepetale in zacenjale debate. Ko sta nas 2! natakarici postregli, sta pac ostali z nami. Malo se spogledamo in pocasi z opazovanjem dogajanja v baru, smo ugotovile, da pac nismo na lokaciji, ki bi bil za naso druzbo nabolj primeren. Bile smo tri, zato smo ostale. In v druzbi smo se pocutile varne. Navdusenje nad tem, da smo prostovoljke uciteljice anglescine, je bilo precejsnje in skupaj smo vadile anglescino in naso kmerscino. Dve uri, ki smo jih prezivele tam, sta bili zabavni, zanimivi, in poucni. ''Zasebne natakarice'' nas niso zapustile. Morda smo jih tako resile dveh ur dela, morda so malo napredovale v anglescini, morda niso bile prepricane o nasih namenih. Karkoli je ze bil razlog za njihovo pozornost, z nami je vse v redu in naucile smo se nekaj novega o Kambodzi. Zastrasujoce je, koliko je tega, kako neskrito je, in najbolj bolece od vsega, kako v bistvu nujno, da lahko prezivijo svoje otroke. In da zal, najdes v teh lokalih tudi otroke, ne glede na spol, ki poskusajo najti svojo pot do prezivetja ...

Mesto se je po vsej svoji crni zgodovini Rdecih Kmerov v zadnjih letih (podobno kot celotna Kambodza) odprlo tujemu kapitalu in sedaj namesto kmerske pisave nad trgovinami in bari visijo angleska imena, menuji so v anglescini, tuj kapital gradi hotele, prevzema restavracije. Tuj kapital zahteva anglescino. Nujne stvake znajo vsi: prodajalci na trznici, otroske prodajalke zapestnih prijateljstva, prodajalci knjig, natakarice ... Ce zelis sluzbo, govori anglesko. Tako nujno in tako redko ... In tako drago, ce nimas srece, da te pod okrilje vzame katera izmed nevladnih organizacij.

Okrozje Phnom Penha v katerem zivim je mesanica industrijske cone (ce se po ulici sprehajam okoli sestih popoldne je prav noro, ko tovarniski delavci koncujejo in zacenjajo svojo izmeno in je ulica polna ulicnih prodajalcev hrane), univerzitetnih sredisc in novo zgrajenih naselij za bogatase (katerim pripada infrastruktura luksuznih supermarketov z zahodnjaskimi cenami, primernimi lokali in vratarji pred hisami). Smesna sestavljanka katere pika na i je gotovo smetisce na sredi vsega tega. Ko se mu priblizam, navadno zacnem dihati malo bolj plitko in pospesim korak. Smesno okolje, pa vendar je to sedaj moja ulica.