Tudi jaz barvam vzhod

''A Western person can only see the East and Eastern peoples not as cultures and peoples in their own right, but as a creation of the West. If the East is seen and interpreted only through the prism of Western ideals, it is destined to be portrayed as primitive and brutal, lacking in law and order.''
Edward Said v Finding George Orwell in Burma

Nadaljujem z branjem. In raziskujem Orwella'. In se spuscam v pogovore z lokalci. Poskusam zamegliti okvirje zahoda in videti svet okoli sebe kot novo kreacijo, ki ni zgrajena na podlagi pretekle izkusnje. Vikend v najbolj turisticnem delcku kamboske obale me je zmedel. Kdo se spreminja oziroma kdo spreminja koga? Ali vzhod zeli postati zahod, ali zahod sili vzhod v sprejemanje svojih idealov in predstav?

Chinese new year (2/3 new year celebrations 2013) je ponudil dodaten prost ponedeljek. Karte za Kampot, kjer smo se imele namen poiskati malo sproscenih trenutkov, so bile ob osmih zjutraj ze razprodane. Vec kot ocitno v tem casu vsi potujejo nekam. Brez posebnih diskusij smo v zep pospravile karte za lokacijo, kjer je avtobus se imel nekaj prostih sedezev (no, na ta dan so dodali kar nekaj izven rednih linijskih povezav). In po petih urah, ki so z mojo vedno polno glavo slikarij, minile hitro, smo se zbudile v turisticno zivahnem Sihuanavillu.

Ta vikend ni bil klasicen vikend na obali. Natakarji, obalne prodajalke, otroci in maserke so se pritozevali nad slabim prometom. Na kamboskem, lokalnem delu plaze (ja, meja med zahodnjasko in njihovo je precej jasna) se je ob trodnevmem praznovanju kitajskega novega leta trlo domacinov. Na pisanih stolih, lastni hrani pomesani z gostilnisko ponudo, ob lokalni glasbi so se zbrale razsirjene druzine, da so skupaj vstopili v novo leto. Na filmski plazi. Drag izlet za vso druzino, vendar zeljan. Kopanje v oblacilih (kopalke so deveto cudo zanje in nekaj neprimernega!) in neskoncni mini ognjemeti po celotni obali, so to turisticno mestece naslikali malo drugacno. Zahodnjakov je v tem casu manj. Cene so podvojene, pa vseeno ugodne. In glavna turisticna sezona za ta delcek sveta se pocasi koncuje.

Letos je sezona slabsa od prejsnjih let, pravi lokalni natakar Joel (verjetno spet eno izmed imen, ki ga kamboski gostilnicarji tako radi prilagodijo, da postane turistom razumljivo), prvi Kmer, ki govori z avstralskim naglasom (tako torej vplivamo ucitelji amglescine na Kambodzo!). Obisk upada, manj je norih zabav, manj obiskovalcev. Torej nehote tudi gospodarsko razvijajoca se Kambodza cuti posledice svetovne krize, ki odzvanja tudi na kupni moci turistov. Lokale in hotele se vedno polnijo Nemci, Rusi in Francozi.

Tudi obalne prodajalke zapestnic, lignjev na zaru, manikure, masaz in pogovorov so utrujene. Vrocina je huda, prometa malo. Zato se rade ustavijo in klepetajo. Vadimo kmerscino in anglescino. Vecina pravi, da hodi v solo. In da delajo, da si placajo solo, ki omogoca ucenje anglescine. Opozorilne table NGOjev priporocajo, da ne kupujes od njih, saj jih bo ta denar motiviral, da ostanejo tam, kjer so: na ulici in plazi. Vseeno se odlocimo za plazno razvajanje in klepetanje z dekleti, ki jim turisticna amglescina ne povzroca tezav. Za dva dolarja, od cesar gre en dolar lastniku lokala, kjer dekle opravi storitev, sedaj tale zapis tipkam z bolj urejenimi nohti.







Plaze so ... Bel pesek, toplo morje valov, ladjice, ki poplesujejo v ideji neskoncnosti ob soncnem zahodu, ki je na tem delu zemeljske obale ... Blize.

Zahodnjaska belina postaranega avanturista se bolj ocitno zasije ob precej mlajsem azijskem dekletu, ki se smeji. Uf, ta dekleta so ... ne vem, mislim, da nimam mnenja.

''Prelena da bi delala, zato pa se prodajajo. In zasluzijo veliko vec kot jaz,'' razlaga natakar, ki vidi sliko drugace kot jaz. Jaz se zgrazam nad zahodnjakom, on nad vzhodnjakinjo.
Joel zasluzi 80 dolarjev za mesec dni dela (7 dni v tednu), ki se zacne ob 8h in konca okoli polnoci. Spanje dovoljeno na tleh v baru. ''Lastnik ustvarja profit, jaz pa iscem opcije dodatnega zasluzka. Nikoli nisem uzival drog, jih pa prodajam. Ce hoces na izlet, uredim, in dobim provizijo. Nekaj dodatnega denarja dobim tudi z napitnimami. Potem gre.'' Pocitnic nima, doma ni bil ze stiri leta. Bolj zaradi njihovega pogleda nanj kot samega stroska ... ''Ni mi vsec, samo tako je ...''

Zgodbe se pisejo, in se vedno se na temnem nebu sprehaja lampijoncek in zrak, ki ga diham, sporoca, da je silvestrovo. Vonj in svetloba ognjemetov me popeljeta v spomine na nase praznovanje novega leta.

In sem spet tam. Zelela bi, da vzhodu lahko pokazem svoj zahod. Torej v bistvu jaz zelim, da so oni mi. Torej, tudi jaz dojemam svoj svet kot svet ''na visji instanci''. Bedno.

Nazaj v solo, da se se bolj potopim v kulturu drzavice, ki mi postaja dom.