View Tadeja Mesojedec's profilePonosna
Po enem mesecu v razredu sem vceraj preverila, kako nam gre.In sem navdusena. Res. Moje punce so zakon!
In sem navdusena. Res. Moje punce so zakon!
Local market trip
Danes sem se z dekleti odpravila na njihov obicajni nedeljski izlet. Lokalna trznica je od kampusa oddaljena nekje 10 minut voznje s kolesom po zgocem soncu. Na svoje kolo sem na prtljaznik spakirala se Maire, pa smo sle!Preseneca se in se. Trznica je ogromna in resnicno nabita. Premikanje otezeno. Vrocina pa neverjetna! Sploh, ko stopis v pokriti del. Ampak vse za nase kamboske pizame, ki sedaj cakajo oprane na prvi vecer v nasem klubu Don Bosko, da jih preizkusimo. Ko si v Kambodzi, pocni kar pocno domacini. Upostevamo! :)
Trznica. Ok. Nikakor se ne ni znasla brez nasih deklet. Te so spogajale cene za domacine, tako sem se domov pripujsala z dvojnimi japonkami (za ceno 1,2 dolarja na par - okoli 1 euro) in seveda pizamo (dvodelan za 3 dolarje).
Pomembna opazanja
- Seveda, vsa hrana je cele dneve na vrocini (muhe z mesa, ki pociva v senci trznice na 40, 45 stopinj odganjajo s pahljaco).
- Odpadki spadajo na ulico.
- Izmenjava na trznici je vsakdanji pojav - vprasala sem za drugo barvo japonk in prodajalka jih ni imela.
- imel pa jih je sosed; japonke sem kupila od ''svoje prodajalke'', ki jih je kupila od sosedov.
- Ce necesa nimajo, bodo imeli cez deset minut. Na eni izmed stojnic sem vprasala za sponko za lase. Niso je imeli. Ko sem naslednjic stopicljala mimo, so ze visele na sprednjem delu stojnice.
- Na trznici najdes vse. Frizerja, meso, sveze peceno hrano, kozmetiko, oblacila, popravljanico koles, parkirisce za kolesa ...
Totalno drugacna izkusnja kot stevilne turisticne trznice, ki sem jih obiskala do sedaj. Aja, moram posebej omeniti, da smo bile uciteljice edine bele obiskovalke trznice? Verjetno ne ... :)
Facts about Cambodia made short
Vsi beli ljudje, ki se po cudnem nakljucju izgubimo v vasi, kjer turizma ni, smo Francozi. I look French!!!
Najbolj revni ljudje v Kambodzi ne vrtnarijo (ali kmetujejo). Naucili so se preziveti iz narave. Vedno je nekje nekaj listov, ki jih lahko pojes, sadja je dovolj. Hrane sploh ne potrebujejo veliko. Posledica Rdecih Kmerov.
Celade. Ni jih. Nikjer. Na nobeni glavi. Ne otroski, ne odrasli. Dokler ni zakona je tudi ne bo. Varnost? Ah, kje. Precej drugace kot v Vietnamu (glej enega starejsih zapisov).
Pizame. Tole si zasluzi poseben blog zapis. Ljudje v Kambodzi pac nosijo pizame. Povsod. cez dan kamorkoli pac gredo. Danes sem si kupila svojo. Roza, pisano, s cebelicami. Slike pridejo po prvi uporabi!
Avtomobilske tablice nevladnih organizacij imajo svojo barvo. So modre.
Nekatere vasi v Kambodzi so se vedno prazne. Rdeci Kmeri so jih izpraznili in nihce jih ni nikoli poiskal, da bi jih naselil.
Sladkarije? Hja, v mestih. Na vasi pa jedo sladkorni trs.
Moj najljubsi sadez: MANGO (na zgornjem delu fotografije). Sploh sedaj, ko sem se naucila, kako se ga je!Svezi kokos. Dobis ga povsod. Ena najbolj priljubljenih jedi / pijac. Se vedno ne zaljubljena vanj. Sem pa precej bolj sprijaznjena z okusom! :)
A painted house
A painted house.Status premoznega. Ce imas denar za barvo svoje lesene hiske, si v tej dezelici ze precej premozen.
Nekateri pobarvajo le polnka. Ce jih imajo.
Lesene hiske vasic, katerih prebivalce sem vceraj spoznavala so neverjetne. Ni prvic, da sem gostovala v njih, Laos me je spustil blizu. Vietnam pa je prebogat zanje ...
Me je pa prvic resnicno navdusilo. Razsirjene druzine zivijo skupaj v eno, morda dvoprostorskih hisicah na kolih. Koli jih varujejo pred blatom, ko pride v dezevni dobi. V casu dezja in zelene barve, vecina hisic, ki smo jih obiskali skorajda ni dostopnih.
Torej, sobotni dan sem prezivela nekje ob meji z Vietnamom (provinca Svay Rieng). Skupaj z dekleti smo se namrec uciteljice natrpale v nas moder terenski avto, ki je, mimogrede, precej v letih, in se po prasnih in predvsem vrocih cestah podale na osem urno, predvsem mukotrpno voznjo po Kambodzi. Dodatne ure izleta so bile namenjene iskram v oceh, ko so nasa dekleta obiskala svoje sorodnike in druzine. Home visists jim pravimo.
Spoznamo druzino, se poslikamo in imamo lepo. Preprostost je neverjetna, spomini pa tako globoko zarezani, da niso opisljivi z besedami.
Upam, da slika pricara vsaj delcek mojih podob.
This is how we role it!
A painted house. Nasa dekleta nikoli niso zivele v hisi z barvami.
Elektrika? Ventilator? Stoli so izposojeni od bogatejsih sosedov. Tako kot kozarci. Sveze pometeno in preprosto. Obisk Francozov pac ni kar tako.
Cesta, ki pripelje do vasic, kjer je beli clovek se vedno Francoz. Turizem? Ne bo slo.
All in one.
Pure simplicity.
''Ponavadi ni tako zelo cisto.''
Happiness.
Fotografiranje ni nekaj kar pocnejo pogosto. To, da se njihova podoba takoj pojavi na fotoaparatu je ... sokantno?
12 ljudi, 6 uciteljic in 6 deklet je dan prezivelo na prasnih cestah Kambodze v telem polterencu. VROCE!!! In se enkrat
v r o c e!
v r o c e!
Uciteljica na fotografiji (z zeleno torbico) ima 38 kilogramov. Dekleta tudi nekaj taksnega. Azijske stevilke za tezo so drugacne.
Rizeve sladkorne palcke in caj. Postrezba, ki jo dobijo zgolj tujci.
Kuhinja ene izmed nasih deklet. Kuhinja, ki jo spoznajo v soli je wo-ho-ho drugacna.
This is how I live. Decek stoji ob postelji!, okna nimajo oken, omara je luksuz. Kljub slikici je ta druzina precej ok. Zidana hisa! Prezivljajo se s prodajo sladkornih ledenih napitkov ob cesti (stiskajo - otroci in starsi, delajo v nekaksnih izmenah - sladkorne trse in tekocino pomesajo z ledom - ena najbolj priljubljenih pijac kamboskih otrok. Tako zelo preprosto. Pac sladkana voda, bi nekako rekli pri nas. Porcija stane za domacine 500 riel).
Another dusty road.
Kdo ne pase na to fotografijo? Se se spomnis te igre? Tale je lahka! :)
We love to take pictures.
Metla. Poskus uporabe le delno uspesen. Sicer pa so za obisk kot je bil nas, dvorisca vidno sveze pometena! :)
Pobarvana polkna. In edina nelesena hiska. Hisica iz blata.
Kmerscina in jezikovna spoznanja
Moja slovenscina se slabsa.
Redni bralci verjetno opazite.
Stilsko nazadujem, cutim, redna uporaba preproste anglescine z dekleti, pusca posledice v mojem izrazanju. Enobesedne povedi, pomesane z besedami kmerskega jezika in veliko kriljenja z rokami puscajo posledice.
Hkrati narasca besedisce in iznajdljivost v anglescini. Postaja moj jezik razmisljanja, in zal vse preveckrat uporabim slovar, da si anglesko besedo prevedem v slovenski jezik
Sem pridna studentka kmerscine. Nekako mi je vsec nekaj tako novega kot je jezik.
Sedaj studiram ob dekletih, skorajda bi lahko rekla, da se ucimo vzajemno. Uporaba kmerscine je se vedno zelo osnovna, vendar napredujem. Racunam, da se bom se bolj poglobila. . Vse kar se naucim je super navdusujoce za dekleta. In zame.
Kmerscina je kot lego kocke. Vzames besede iz svojega besedisca in jih nekako postavis skupaj. Priblizno klapajo, vendar se nikoli ne spreminjajo. Ni sklanjanja, ni spreganja. 1 korak, 10 korak, korak je, korak ni, pogovarjam se o korak.
Najtezji del jezika tako ni slovnica, ampak izgovorjava besed. Poznajo okoli 25 samoglasnikov (v slovenscini a, e, i, o u).
Vsec pa mi je, kako sestavljajo besede.
Rada imam (vsec mi je) cokolada.
Knjom dzol dzet sokolade.
(slovenski zapis za izgovorjavo, pisavo imajo drugacno!)
Slovarcek:
knjom - jaz
dzol dzet - vsec, dobesedno pa pomeni zelja-srece
sokolade - cokolada
Stevilke
2 meseca teptam drugo celino.52 je stevilo pikov komarjev, ki jih je v eni noci pridobila Marie. Trenutno vodi v tekmi med prostovoljci.
65 let je starost nekaterih STARSEV nasih deklet. Preracunano na obdobje lakote, preganjanja, morilskih pohodov, begunstva in neobdelovanja zemlje Rdecih Kmerov je ta starost ociten znak, da v tistih letih ni bilo rojstev in odlocitve za druzino. Tudi po koncu obdobja Rdecih Kmerov se zaradi strahov in lakote niso odlocali za otroke.
(Ta podatek sem dobila vceraj, pred tem sem dekletom vztrajno razlagala razliko med father in grandfather, mislec, da ne poznajo angleskih besed in preprosto zamesajo. Buca jaz.)
0 ur je povprecno stevilo ur, ki jih nasa dekleta prezivijo na internetu.
1000 je stevilo ljudi, ki vsak dan je kosilo v nasem kampusu (od majnih do velikih).
3000 je stevilo nevladnih organizacij v Kambodzi. To Kambodzo glede na stevilo prebivalcev uvrsca na drugo mesto, takoj za Ruando.
Okoli 75 odstotkov prebivalcev je MLAJSIH od 25 let. Torej obrnjena slika evropskih piramid.
Slika demografskih podatkov v Kambodzi izgleda takole: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Pyramide_Cambodge.PNG
Uspeh: Socialno podjetnistvo
Minil je mesec dni, kar se knjiga Socialno podjetnistvo potika po slovenskih knjiznicah, podjetjih, medijih in univerzah. Listajo jo bolj ali manj kriticne roke.In nabiralnik v oblaku se polni z odzivi, pohvalami in zahvalami za strokovno delo. :)
Vesela sem, da je knjiga posla. Gone. Sold out. Ya no hay ni uno más. Otisao. Weg. Andato.
Zanimanje je torej preseglo pricakovanja, in zaradi omejenih sredstev trenutno ne moremo ustvariti ponatisa. Morda bi lahko nabirali sredstva na katerega izmed bolj (ali manj) inovativnih nacinov:
http://www.kickstarter.com/projects/ericpape/the-beauty-curse
Kakorkoli ze, upam, da ponatis enkrat bo. Verjetno bo takrat knjiga izsla s prenovljeno in nadgrajeno vsebino. Trenutno pridno nabiram vsebino, poglede, izkusnje. Na drugem koncu sveta. Soavtorji pa doma, na terenu, ~z mladimi, s socialnimi podjetji, druzbenimi inovatorji. Morda tudi s tabo!
Do takrat pa naj zaokrozi po rokah tistih, ki verjamete. In ki se zelite uciti. In ki poznate mene, Blaza, Francija, Kristjana, Primoza, Tjaso, Gregorja, Tatjano, Andreja ali Tejo. Pa Ceh. Uf, :). Skoraj gotovo poznate koga, kar pomeni, da vam mora biti knjiga vsec. In nekako dosegljiva!
Ceprav se mi na tem koncu sveta dogaja veliko, sprejemam novo znanje vsak dan, rastem ... Je obcutek ob pohvali, zahvali ali opazanju ... Dober. Pet let zivljenja vlozenega v pridobivanje znanja in se bolj v razsirjanje ideje socialne ekonomije, socilnega podjetnistva in druzbenih inovacij, je dobilo svojo cesnjo na torti. Ta je zelene barve in ekoloska!
Do Kambodze se ni pripotovala. Upam, da je dober obcutek drzati tole v rokah.
Hvala soavtorjem za njihov vlozek, hvala Teji, super hvala Andreju za dizajn in Blazu, da se je odpovedal spanju in svoje sanjarije skiciral na papir.
Tisti, ki ste z mano trpeli mesece in mesece govorjenja o knjigi, vsebini, obcasni mukotrpnosti tipkanja ali urednikovanja, in potrpezljivo gledali, kako se tresem ob preveliki kolicini popite kave, pa itq veste, da ste podpisani na skoraj vsaki strani knjige.
Myanmar. Ali Burma?
The Independent reported in June, 2012 that children are being sold as conscripts into the Burmese military for as little as $40 and a bag of rice or a can of petrol.Kolikor lahko se ucim o Myanmaru, Burmi, drzavi, ki mi je neverjetno nerazumljiva in zanimiva. Se vedno iscem Orwella v Burmi in se vedno sem zacudena, kako lahko nekje tako blizu obstaja sistem, ki je nam ''zunanjim'' tako ... cuden.
Sestra Giovanna je zivela v Myanmaru v letih 2004-2007. Nemogoce? Je, ce se skrivas pred avtoritetami, nikoli ne zapustis obzidja hise in se nasploh obvezes, da bo na tvojo kozo prislo res malo soncnih zarkov. Tujci nimajo dovoljenja za bivanje v drzavi. Sploh. Zelo zelo tezko je dobiti vizo, se danes. Takrat, skorajda nemogoce. Mogoce za kaksnega poslovneza, vlagatelja. S podaljsevanjem seveda. In s sprejemanjem vecnega nadzora.Ob koncu skrivanja je poglavar vasi vedel, da sem tam. In mi po treh letih ''prijazno'' prisepnil, da je cas, da izginem. In sem. Pred tremi dnevi se je G. vrnila iz enomesecnega obiska Myanmara po skoraj petih letih. Spremembe so in jih ni.
Myanmar, nekdaj Burma, brise lastno zgodovino in ustvarja novo. Ce spremenimo vsa imena na zemljevidu (ime drzave, mest, rek!), ce odstranimo ves intelekt iz drzave, ce se zapremo pred vsem tujim, sezgemo vse knjige, prepovemo uporabo nekaterih besed, ugasnemo elektriko, ko se nam pac zdi ... potem ljudje ostanejo dostopni, dosegljivi, vodljivi. In najpomembnejse, BRISEMO ZGODOVINO. Zgodovina Burme ni zgodovina Myanmara. Zgodovina mesta z novim imenom je nepopisan list. Kar se je zgodilo v severnem delu Jogoslavije ni zgodovina Slovenije. Je logicno, a ne?
Pri svojih 25 letih bi me, preden sem zacela raziskovati Azijo, omemba Myanmara zmedla. Na prvo zogo bi ne bila prepricana, da gre za Burmo.
Myanmar se pocasi odpira. Meje so odprte za enomesecne turisticne vize. No, ce letis v Myanmar, cestnim mejnih prehodov ni. Pravijo, da je kar precej nahrbtnikarjev okupiralo drzavo, kar pa ne spremeni zivljenja tam. Se vedno pa je vecina drzave oznacena in varovana kot crna cona, kamor vstop tujcev ni dovoljen. Kaj zamujamo skorajda ne moremo vedeti. Potovanje po Myanmaru za belega cloveka pomeni jasna trasa postajalisc, kjer se lahko belina precej zgosti.
Under British administration, Burma was the second-wealthiest country in South-East Asia. It had been the world's largest exporter of rice.
Place so nekje 18, 20 dolarjev mesecno. Seveda imajo vladni usluzbenci nakazila nekoliko visja. Ljudje zivijo, da PREZIVIJO, pravi sestra G. Zjutraj vstanejo, delajo, zvecer se vrnejo in nahranijo druzino. Ni premisleka, ni ustavljanja, sluzim, da zivim. Sola tako v vecini primerov odpade, otroci delajo (glede na vladni izobrazevalni sistem je solanje obvezno do devetega leta - torej tri leta osnovne sole). Elektrike ni, internet v hisah ni dovoljen. Guzva in internet kavarnah ostaja. G. pravi, da njen strah, kljub temu, da sedaj na ulici srecah bele ljudi, ni posel. ''Na dvoriscu sem klepetala z dekleti. Ko je pred nasimi vrati ustavil avto, sem refleksno zbezala v hiso. Strah, da se rezim ni tako zelo spremenil, kot se zdi na prvi pogled, je premocen.''
G. se spominja let, ko se je skrivala v drzavi. 4 hise, ki so v lasi salezijancev je v stirih letih sicer obcasno obiskala, vendar vedno ponoci, skrbno pokrita in skrita v zadnjem delu avtomobila. Nenapovedani pregledi his niso bili redkost. Vcasih se je skrivala v kapeli, omari ... Kjer je pac nasla delcek varnosti.
Prenovljen socializem, kot klicejo svoj politicni sistem, danes ponuja nedostopnost do interneta, prepoved in cenzuro stevilnih knjig, popolno onemogocenje pridobitev drzavljanstva za tujce (VSI, tudi tisti, ki so se v casu angleske okupacije porocili z lokalci, so bili izgnani. Edino kar je ostalo Anglezev so malo visji in malo bolj beli mladi okoli 20 ali 30 let, ki iscejo svoj jaz v drzavi). Sistem ugasne elektriko, ko se mu zdi in za tako dolgo, kot se mu zdi. Morda popoldne, morda sredi tusiranja, morda je sploh ne. Nobenega pravila. Studiramo ob svecah.
Medijska svoboda
Restrictions on media censorship were significantly eased in August 2012 following demonstrations by hundreds of protesters who wore shirts demanding that the government "Stop Killing the Press." The most significant change has come in the form that media organizations will no longer have to submit their content to a censorship board before publication. However, as explained by one editorial in the exiled press Irrawaddy, this new "freedom" has caused some Burmese journalists to simply see the new law as an attempt to create an environment of self-censorship as journalists "are required to follow 16 guidelines towards protecting the three national causes — non-disintegration of the Union, non-disintegration of national solidarity, perpetuation of sovereignty — and "journalistic ethics" to ensure their stories are accurate and do not jeopardize national security.
G. pravi, da najbolj bolece je, da ljudje to zivljenje poznajo in imajo radi. Veseli so, da ni vojne (no, vojna je, vendar zanjo nihce ne ve, ker CNN in drugi mednarodni programi na televizijskih ekranih barov in domov pac ne delujejo, vsi njihovi programi pa so polni veselih novic in novic pranja mozganov), veseli, da niso lacni, veseli, da lahko delajo. Sprasevanja o tem, ali je prav ali narobe, ni. Prevec dela imajo s tem, da zivijo. Orwell in 1984 je v tej drzavi resnicno zazivel. Brez Winstonow Smithov. Cetudi se najde, verjetno ne bo prezivel dolgo. Vsaj ne na prostosti.
The country has been under military control since in 1962. During this time, the United Nations and several other organizations have reported consistent and systematic human rights violations in the country, including genocide, the use of child soldiers, systematic rape, child labour, slavery, human trafficking and a lack of freedom of speech. Since the military began relinquishing more of its control over the government, however – coupled with its release in 2011 of Burma's most prominent human rights activist, Aung San Suu Kyi – the country's foreign relationships have improved rapidly, especially with major powers such as the United States, Japan and the European Union. Trade and other sanctions, for example, imposed on Burma/Myanmar by the United States and the European Union, have now been eased.
Zakaj pomoc ZDA, EU in Japonske?
Burma / Myanmar je drzava bogata z dragimi kamni, nafto, zemeljskim plinom in drugimi viri mineralov. BDP dosega povprecno letno rast okoli 5,5 odstotkov (v letu 2011 je dosegel 82.7 milijard amerskih dolarjev; ljudje spremembe ne cutijo!).
Burma / Myanmar:
http://en.wikipedia.org/wiki/Burma
Vec o turisticnem Myanmaru (tudi zemljevidi):
http://wikitravel.org/en/Myanmar
Post
Ash Wednesday pomeni vstop v 40 dnevno odpoved necemu.Zame to pomeni odpoved vsem prigrizkom in sladkemu. Jerneja, grem po tvoji poti.
Prav tako se odpovedujem kruhu, razen v primerih, ko bi s svojim odpovedovanjem komplicirala zivljenje v skupnosti.
Wish me luck. In odpovej se se ti cemu. Ni tako tezko. Vcasih je dobro svoje telo ali misli precistiti od kaksne zasvojenosti. Lahko cisto zares, ali pa zgolj kot preverba, ce zmores! :)
Ucimo se ... In napredujemo!
Z drugarkami smo danes zakljucile enega izmed modulov v nasi knjigi.Ce me poznas, ves, da se ne drzim striktno knjige. Nekje na svoji poti sem zacela verjeti v ucenje skozi igro (ucenja je igra in igra je ucenje), tako da veckrat zaplavamo drugam. Pride pa dan, ko se ucimo tisto, kar tisti trenutek potrebujemo.
Torej, nekoga zanima, kako dalec smo. Drugarke se ucijo anglescine drugo leto. Poudarek je na ustni komunikaciji, to vedo one in vem jaz. Le malokatera bo za pisanje v praksi uporabljala anglescino. Delamo oboje, vendar so bolj pozorne na izgovorjavo.
Danes smo s ponovitvijo ugotovile, da se sedaj znajdemo s prepositions (ampak samo, ce beremo na glas!), osnovnim present simple (samo za I and you). Sedaj znamo opisati druzinsko drevo.
Ni slabo, se mi zdi, da sem lahko kar ponosna, kako skupaj potujemo naprej!
Uspele smo razsiriti besedisce, vendar to vedno znova pozabljamo. Ni si lahko zapomniti vseh novih besed. In veliko stvari ne poznamo. Video rekorder poznajo le iz sole, televizije vecinoma nimajo doma, potni list (uf, tezka!), kreditna kartica (am, se mi zdi, da sem jo ze videla). Knjiga, ki jo uporabljamo ni slaba, je pa klasicno pripravljena za ameriski in evropski trg, ki sili nase glave v obcudovanje ameriskih zvezdnikov in ucenje ameriskih in evropskih navad in mode. Vecino nalog izpustim ali pa naredim nove. Z azijskimi mesti, imeni in predmeti, ki jih uporabljajo. Vcasih pa le ostanem na mednarodnem podrocju. Navsezadnje bodo delale s turisti! :)
Dekleta so super, vcasih utrujena in tezje sledijo. Vcash polna energije. Ne glede na razpolozenje pa so noro vesele, ko nekaj razumejo, ko jim gre nekaj dobro, in ko jih pohvalim.
Vedno, ko so vesele one, sem vesela jaz. Vsaj sestevek njihovega veselja, ce ze ne zmnozek.
Kuharije
Stevilni turisti se v Aziji odlocijo za kuharske tecaje.Jaz bom svojega opravila kar tukaj, z dekleti. :) Trening zanje in hkrati zame.
Dekleta se v prvem letniku ucijo predvsem ''kuharskih pravil'' in pa priprave kmerske hrane, v drugem letniku pa spoznavajo razlicne svetovne kuhinje. Vsak dan katera izmed deklet ''dezura'' v kuhinji in pomaga kuharici. Ker v casu njihovih ucnih ur ucenja sama ucim, se bom ''navideznega tecaja'' lahko udelezevala ob pripravi vecerij. Kuahrica Paulen, ki je bivsa ucenka nase sole, govori precej dobro anglescino in se pa jos je vesela, ko stopim v kuhinjo vsaj za klepet z njo. Zaradi njenega urnika dela se namrec ne more udelezevati mojih ucnih ur za ucitelje, studente in zaposlene.
Moja prva jed, ki sem jo osvojila, je bila seveda tista, ki sem jo najbolj obozevala po svojih prvih 14/ih dnevih v soli: jogurt.
.jpg)
Ce me poznas, ves, da nisem ravno velika ljubiteljica jogurtov. Vendar je nekaj posebnega v tem kamboskem jogurtu. V okusu, ne izdelavi. Preprost postopek, malo sestavin. In komaj cakam, da ga naredim tudi doma.
Moram pa dodati, da je preprostost recepta v tej soli zakomplicirana v stevilne predpise, ki jih morajo dekleta upostevati, ko kuhajo. Me veseli, ker je sicer hrana na ulici precej necista in higiena ni najbolj pomembna stvar (itq se razbije z dodajanjem pekocih zacimb!), vendar upajoc, da bodo nasa dekleta delala v restavracijah in hotelih, sem vesela za njihovo natancnost.
Sestavine: mleko, kondenzirano mleko (mimogrede, ga imamo doma v Sloveniji?), navaden jogurt.
Simple as that.
Sicer pa sem zadnjic prepoznala eno izmed pomembnih razlik kuharije v Kambodzi in doma. Tukaj se skorajda igrajo tapase. V slovenski kuhinji radi vse zmesamo skupaj: rizota, ko kuhamo testenine jih zmesamo z omako, vso zelenjavo vrzemo k mesu ... Tako je navadno na mizi ena sama jed, morda s prilogo ... Tukaj pa ... Vedno je postrezeno z vec jedmi. Riz ni nikoli rizota (razen fried rice, ki pa ni cisto kamboski). In poleg pustega riza je vedno postrezeno se pripravljeno meso, zelenjava taksna ali drugacna, juha taksna ali drugacna (ki se je poleg glavnega obroka in ne pred njim), solata taksna ali drugacna, veliko sadja (ki je na mizi hrkati in ne po glavnem obroku, torej si ga postrezes poleg riza in zelenjave).
Se vedno imam rada tukajsnjo hrano. Sedaj sem poskusila skorajda vse ... In moram reci, da ne izgubljam kilogramov sploh. Bom sedaj kdaj rekla ne. Navsezadnje smo skoraj v postnem casu. Se malo. Danes torej razmislek o tem, cemu se odpovedati.
Tudi jaz barvam vzhod
''A Western person can only see the East and Eastern peoples not as cultures and peoples in their own right, but as a creation of the West. If the East is seen and interpreted only through the prism of Western ideals, it is destined to be portrayed as primitive and brutal, lacking in law and order.''Edward Said v Finding George Orwell in Burma
Nadaljujem z branjem. In raziskujem Orwella'. In se spuscam v pogovore z lokalci. Poskusam zamegliti okvirje zahoda in videti svet okoli sebe kot novo kreacijo, ki ni zgrajena na podlagi pretekle izkusnje. Vikend v najbolj turisticnem delcku kamboske obale me je zmedel. Kdo se spreminja oziroma kdo spreminja koga? Ali vzhod zeli postati zahod, ali zahod sili vzhod v sprejemanje svojih idealov in predstav?
Chinese new year (2/3 new year celebrations 2013) je ponudil dodaten prost ponedeljek. Karte za Kampot, kjer smo se imele namen poiskati malo sproscenih trenutkov, so bile ob osmih zjutraj ze razprodane. Vec kot ocitno v tem casu vsi potujejo nekam. Brez posebnih diskusij smo v zep pospravile karte za lokacijo, kjer je avtobus se imel nekaj prostih sedezev (no, na ta dan so dodali kar nekaj izven rednih linijskih povezav). In po petih urah, ki so z mojo vedno polno glavo slikarij, minile hitro, smo se zbudile v turisticno zivahnem Sihuanavillu.
Ta vikend ni bil klasicen vikend na obali. Natakarji, obalne prodajalke, otroci in maserke so se pritozevali nad slabim prometom. Na kamboskem, lokalnem delu plaze (ja, meja med zahodnjasko in njihovo je precej jasna) se je ob trodnevmem praznovanju kitajskega novega leta trlo domacinov. Na pisanih stolih, lastni hrani pomesani z gostilnisko ponudo, ob lokalni glasbi so se zbrale razsirjene druzine, da so skupaj vstopili v novo leto. Na filmski plazi. Drag izlet za vso druzino, vendar zeljan. Kopanje v oblacilih (kopalke so deveto cudo zanje in nekaj neprimernega!) in neskoncni mini ognjemeti po celotni obali, so to turisticno mestece naslikali malo drugacno. Zahodnjakov je v tem casu manj. Cene so podvojene, pa vseeno ugodne. In glavna turisticna sezona za ta delcek sveta se pocasi koncuje.
Letos je sezona slabsa od prejsnjih let, pravi lokalni natakar Joel (verjetno spet eno izmed imen, ki ga kamboski gostilnicarji tako radi prilagodijo, da postane turistom razumljivo), prvi Kmer, ki govori z avstralskim naglasom (tako torej vplivamo ucitelji amglescine na Kambodzo!). Obisk upada, manj je norih zabav, manj obiskovalcev. Torej nehote tudi gospodarsko razvijajoca se Kambodza cuti posledice svetovne krize, ki odzvanja tudi na kupni moci turistov. Lokale in hotele se vedno polnijo Nemci, Rusi in Francozi.
Tudi obalne prodajalke zapestnic, lignjev na zaru, manikure, masaz in pogovorov so utrujene. Vrocina je huda, prometa malo. Zato se rade ustavijo in klepetajo. Vadimo kmerscino in anglescino. Vecina pravi, da hodi v solo. In da delajo, da si placajo solo, ki omogoca ucenje anglescine. Opozorilne table NGOjev priporocajo, da ne kupujes od njih, saj jih bo ta denar motiviral, da ostanejo tam, kjer so: na ulici in plazi. Vseeno se odlocimo za plazno razvajanje in klepetanje z dekleti, ki jim turisticna amglescina ne povzroca tezav. Za dva dolarja, od cesar gre en dolar lastniku lokala, kjer dekle opravi storitev, sedaj tale zapis tipkam z bolj urejenimi nohti.
Plaze so ... Bel pesek, toplo morje valov, ladjice, ki poplesujejo v ideji neskoncnosti ob soncnem zahodu, ki je na tem delu zemeljske obale ... Blize.
Zahodnjaska belina postaranega avanturista se bolj ocitno zasije ob precej mlajsem azijskem dekletu, ki se smeji. Uf, ta dekleta so ... ne vem, mislim, da nimam mnenja.
''Prelena da bi delala, zato pa se prodajajo. In zasluzijo veliko vec kot jaz,'' razlaga natakar, ki vidi sliko drugace kot jaz. Jaz se zgrazam nad zahodnjakom, on nad vzhodnjakinjo.
Joel zasluzi 80 dolarjev za mesec dni dela (7 dni v tednu), ki se zacne ob 8h in konca okoli polnoci. Spanje dovoljeno na tleh v baru. ''Lastnik ustvarja profit, jaz pa iscem opcije dodatnega zasluzka. Nikoli nisem uzival drog, jih pa prodajam. Ce hoces na izlet, uredim, in dobim provizijo. Nekaj dodatnega denarja dobim tudi z napitnimami. Potem gre.'' Pocitnic nima, doma ni bil ze stiri leta. Bolj zaradi njihovega pogleda nanj kot samega stroska ... ''Ni mi vsec, samo tako je ...''
Zgodbe se pisejo, in se vedno se na temnem nebu sprehaja lampijoncek in zrak, ki ga diham, sporoca, da je silvestrovo. Vonj in svetloba ognjemetov me popeljeta v spomine na nase praznovanje novega leta.
In sem spet tam. Zelela bi, da vzhodu lahko pokazem svoj zahod. Torej v bistvu jaz zelim, da so oni mi. Torej, tudi jaz dojemam svoj svet kot svet ''na visji instanci''. Bedno.
Nazaj v solo, da se se bolj potopim v kulturu drzavice, ki mi postaja dom.
Darilo, ki me je spravilo do solz srece
Ob koncu danasnje ure z mojim drugim letnikom so me moja dekleta spravila do solz. Solz srece in presenecenja.Dobila sem namrec darilo, zavito v star zbledel ovojni papir. Kar nisem mogla verjeti.
Pogledam, zacudeno in preseneceno. In preseneceno.
Dekleta so mi kupila PERESNICO. Prav ta dekleta, ki so me pripeljala sem, da jaz njim dajem. In v vsej svoji preprostosti in neimetju, so one MENI kupile peresnico.
''Teacher, plastic bag not ok. Need a pencil bag. Plastic bag funny.''
In so planile v smeh. Jaz pa tudi. Pomesan s solzami in tezkim dihanjem.
Kaj pa jaz dam njim?
Phnom Penh and me
Prvic zivim v velemestu. No, prvic zivim kje drugje, kot v malih, a neskoncno vsecnih Radecah, ali Ljubljani, ki ostaja najbolj vsecno glavno mesto. In ki, poleg mene navdusi vsakega (kdorkoli je ze bil v Ljubljani, pa sem ga srecala po svojem potepanju po Aziji, je nad njo in Slovenijo preprosto navdusen!).
V velikem mestu zaenkrat ne izkoriscam vsega, kar to ponuja. Ni priloznosti in tudi ne nuje, ki bi me vlekla na mestne ulice, muzeje, bazene, kinodvorane, restavracije.
Za obzidnjem kampusa je prijetno in dovolj barvito, da ne potrebujem veliko, kar je tam zunaj. Za obzidjem kampusa je varno, vroce (jap, pocasi se leto prevesa v vroce mesece), pestro, na trenutke umirjeno (vedno v kapeli!). Moje misli so zapolnjene, in ne potrebujejo dodatnih infuzij dogodkov, dekleta so moj navdih, in cas prezivljam z njimi. Obednica, ki postreze z lokalno in mednarodno kuhinjo izpod rok nasih deklet, je dovolj pestra in zanimiva, da vsak dan razmisljam o tem, da bi bilo dobro zaceti kaksno azijsko dieto. Z Irene in Marie vsake toliko umetno ustvarimo razviti svet, in pobegnemo pred ekran dobrega filma (nazadnje smo se lotile The eternal sunshine of the spotless mind - again), na frape, ledeno kavo ali Coca Colo v lokal na koncu nase ulice, ali pa se ''jezimo'' druga na drugo, katera kateri krade wi-fi za nase klice tistim, ki jih imamo rade. Ne da ga pogresamo, samo to je nacin druzenja, ki ga poznamo. Se vedno se ucim prezivljanja prostega casa na nacin, kot ga nasa dekleta. Torej brez mobitela, interneta, s televizijo le ob nedeljah in posebnih priloznostih, brez filmov in dogajanja ''tam zunaj''.
Phnom Penh sem dosedaj raziskovala le kot domacinka. Muzeji in pleasure se niso prisli na vrsto. Muzejev se veselim, samo ta trenutek se vedno crpam razumevanje drzave in njene zgodovoine iz deklet in tistih, ki tukaj zivijo leta in leta. Kot domacinka pomeni, da se vedno odpravim ven, ko je taksna moznost ustvarjena. Lahko je to pobrati Slovence, ki potujejo po Kambodzi in si zelijo spoznati naso solo, skok na ogled dogajanja od pogrebu kralja ali uresnicena zelja po sprehodu po mestnih ulicah.
Zadnja dva tedna, odkar sem nekako stopila v Phnom Penh, sem se o njem naucila marsikaj. Nekako se mi zdi, da to ni mesto, v katerega se zaljubis. Staro, kmersko, lokalno pokuka izza vseh sijocih in modernih in tujih napisov in reklam le, ce se malo potrudis. Del mesta ob reki je namenjen turistom. Cene so le za malenkost nizje od evropskih. Koktejl 2,5 dolarja, obrok nekje 4 dolarje, kava 2 dolarja. Zmedeno, ampak ne vredno ustavljanja. Nekaj ulic stran zacutis, da je tu in tam se kaj lokalnega.
Na enem izmed ''prostovoljskih'' podvigov centra mesta smo zasle v lokal, ki je poleg happy hour ponujal tudi ''hostese''. Sprva sploh nismo opazile. Sedele smo zunaj, klepetale in zacenjale debate. Ko sta nas 2! natakarici postregli, sta pac ostali z nami. Malo se spogledamo in pocasi z opazovanjem dogajanja v baru, smo ugotovile, da pac nismo na lokaciji, ki bi bil za naso druzbo nabolj primeren. Bile smo tri, zato smo ostale. In v druzbi smo se pocutile varne. Navdusenje nad tem, da smo prostovoljke uciteljice anglescine, je bilo precejsnje in skupaj smo vadile anglescino in naso kmerscino. Dve uri, ki smo jih prezivele tam, sta bili zabavni, zanimivi, in poucni. ''Zasebne natakarice'' nas niso zapustile. Morda smo jih tako resile dveh ur dela, morda so malo napredovale v anglescini, morda niso bile prepricane o nasih namenih. Karkoli je ze bil razlog za njihovo pozornost, z nami je vse v redu in naucile smo se nekaj novega o Kambodzi. Zastrasujoce je, koliko je tega, kako neskrito je, in najbolj bolece od vsega, kako v bistvu nujno, da lahko prezivijo svoje otroke. In da zal, najdes v teh lokalih tudi otroke, ne glede na spol, ki poskusajo najti svojo pot do prezivetja ...
Mesto se je po vsej svoji crni zgodovini Rdecih Kmerov v zadnjih letih (podobno kot celotna Kambodza) odprlo tujemu kapitalu in sedaj namesto kmerske pisave nad trgovinami in bari visijo angleska imena, menuji so v anglescini, tuj kapital gradi hotele, prevzema restavracije. Tuj kapital zahteva anglescino. Nujne stvake znajo vsi: prodajalci na trznici, otroske prodajalke zapestnih prijateljstva, prodajalci knjig, natakarice ... Ce zelis sluzbo, govori anglesko. Tako nujno in tako redko ... In tako drago, ce nimas srece, da te pod okrilje vzame katera izmed nevladnih organizacij.
Okrozje Phnom Penha v katerem zivim je mesanica industrijske cone (ce se po ulici sprehajam okoli sestih popoldne je prav noro, ko tovarniski delavci koncujejo in zacenjajo svojo izmeno in je ulica polna ulicnih prodajalcev hrane), univerzitetnih sredisc in novo zgrajenih naselij za bogatase (katerim pripada infrastruktura luksuznih supermarketov z zahodnjaskimi cenami, primernimi lokali in vratarji pred hisami). Smesna sestavljanka katere pika na i je gotovo smetisce na sredi vsega tega. Ko se mu priblizam, navadno zacnem dihati malo bolj plitko in pospesim korak. Smesno okolje, pa vendar je to sedaj moja ulica.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Fotografije niso moje. Dodajam za lazjo predstavo. In objavim svoje, ko nastanejo.
Beleznica ''novih'' angleskih besed
rivetinga plat
cohort
hair rubber; hair band
inconspicuous
6. februar
indigestion
to burp
conceited
7. februar
butterfly clip
11. februar
bar hoping
get over it
I do not mind / I do not care
12. februar
rollerblade(s)
13. februar
scold
15.februar
keepsake: a small item kept in memory of the person who gave it or originaly owned it
(tukaj imam veliko teh predmetov!)
Kambodza zaluje, zahodnjak se sprasuje
Phnom Penh je zadnje dneve dihal in utripal za pogreb bivsega kralja Sihanouk, ki je Kambodzi kraljeval vec kot 50 let. Vse skupaj je za oci nekoga, ki je komaj vstopil v drzavo, precej nenavadno, morda celo prenapihnjeno. Upepelitev je potekala 4. februarja, 100 dni zatem, ko je Sihanouk umrl. Torej 100 dni zalovanja in priprav. Drzava se je ustavila v tem casu dvakrat: za tri dni ko je umrl in za stiri dni ob pogrebu. Zaprte sole, stevilne trgovine in ceste. Potovanje po drzavi upocasnjeno ... Glasba v lokalih prepovedana. In potem, zadnje stiri dni, stevilni sprevodi, povorke, srecanja, zalovanja in vec sto tisoc belih srajc s crnimi masnjicami, ki v mestu zalujejo za ljubljenim kraljem.Moje laicno oko zeli dati oceno te situacije. Kralj je bil priljubljen. Tazko reci zakaj. Bil je ljudski clovek in je Kambodzo po vojni z odpiranjem na vse strani povezal s tujim kapitalom, ki danes tako zelo sije v Kambodzi. Ljudje po vojni so potrebovali mocnega voditelja z optimizmom, kar jim je kralj gotovo dal.
Tabuizirana (ampak resno tabuizirana) tema Rdecih Kmerov pripelje do dejstva, da je ta isti kralj dejansko dovolil Rdecim Kmerom, da zacno s svojo invazijo in vpeljavo njihove ideje pravicnega sveta, ki vkljucuje izgon vsega tujega in pobijanje vsega okuzenega (izobrazenci in prebivalci mest). In ta isti kralj je zadnja leta svojega zivljenja raje kot v Kambodzi prezivel v bolj prijetnem in bolj medicinsko razvitem Peking na Kitajskem.
Same zakljucne procesije se nisem udelezila. V tisini in potrpezljivosti smo jo z dekleti gledale na prenosu na televiziji. Tudi otroci, tudi dekleta in tudi jaz, smo nekako zapadle v izmenjavo velicastnih posnetkov bogatega pogreba. Pogled iz ekrana luci, za to priloznost zgrajenih stavb, cvetja, bogatih oblek na dekleta, ki v pizamah (morda nauceno morda ne) zalujejo za kraljem (zalovanje, ki je veliko bolj velicastno in prestizno kot smrt papeza in vcasih spominja na asociacijo kralj - bog), me je zabolel. Zgodbe njihovih druzin in zgodbe njihov zivljenj so vredne omembe. 100 dni zalovanja in milijoni niso.
Pa vendar. Jaz sem tukaj gost. In poskusam spostovati njihovo kulturo in percepcijo. Se pa se vedno ucim.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Fotografije niso moje. Dodajam za lazjo predstavo. In objavim svoje, ko nastanejo.
Sihanouk became King of Cambodia in 1941 and over the course of 60 years (up until 2004 when he abdicated for the second time) served many roles including that of President and Prime Minister. His main period of rule was from 1953 after Cambodia gained independence from France, up until 1970 when he was deposed by Cambodia’s then US backed Prime Minister, Lon Nol, and exiled to China.
Controversially he returned in 1975 to support the Khmer Rouge who wanted to overthrow Lon Nol and his support helped to swell the numbers of Khmer Rouge fighters. He later became Head of State while Pol Pot was in power but was forced out of office by the Khmer Rouge a year later and imprisoned, fleeing once again into political exile. He returned to Cambodia in 1991, becoming King for the second time in 1993.
Naročite se na:
Objave (Atom)
