Doma

Minila sta dva meseca odkar sem na beneškem letališču stekla svojim domačim v objem. Dva meseca vsakodnevnega boja, urejanja spominov, šokov, globokih spoznanj.
In nenazadnje nore hektike zahodnega sveta.
Kambodža odmeva. Potovanja manj. Pogrešam ta svoj dom. Ne na način, da bi se vanj vrnila, ampak z željo, da bi v tem slovenskem svetu lahko občutila istega človeka, kot sem bila tam.
Padam na kolena pred pričakovanji družbe in okolice.
Uspešno se izogibam trgovin, pošt, kavarn in drugih točk množičnega zbiranja wanna be pustolovcev. Tako, malo manj družabna, malo bolj v sebi in malo manj glasna potujem skozi vsak dan. Se mi zdi. Moje delo je še vedno delo z ljudmi, z nasmehi in energijo in prenašanjem od mene do tebe. Vendar vsi ostali trenutki so se spremenili. Sedaj so bolj tihi in odmaknjeni od norosti vsakodnevnih debat, kričanja, kav in načrtovanja. Iskrivost sebe najdem z domačimi, malimi otročki.

Po dveh mesecih vedno znova umeščam to učiteljico Tata v svet Tadeje. In čeprav se zdi, da je vse na mestu, da so vse delovne obveznosti, ki sem si jih / so me poiskala / e v mirnem teku, da sem Nazaj, da so odnosi stabilni ... Jaz še vedno pospravljam odmeve in se sprašujem, kam bežijo dnevi in ure.

Spoznavam, da resnična izkušnja poteka pred in po sami izkušnji. Seveda je biti na drugem koncu sveta izziv. Izziv vročine, kulture, prilagajanja, potrpežljivosti, občutka majhnosti in nemoči. Pa vendar je vse to ena sama Ljubezen in življenje brez teh tisočih vlog, ki delajo naš vsakdan resnično zahteven.

Izziv pa je biti človek miru in stabilnosti v tem svetu. Tega se učim, vsak dan znova. In priznam, da mi ne gre najbolje.

K sreči pa imam Ljubezen.