Gifts from girls

Male stvari velikih ljudi!
S kaksnim ponosom mi prinesejo razvito fotografijo, na kateri so z mano.
Tale crazy teacher bo ocitno za vedno imela prostor v malih zglodanih albumih vsakega dekleta - najvecja dragocenost, ki jo imajo, in jo zelo zelo cuvajo!

After first month here

2 dcl rdecega vina

1. Sest skorajda brezalkoholnih mesecev (december - junij).
2. 2 dcl rdecega vina - pregresno dragega in dobrega - ob vecerji (19.30).
3. Planking (20.00).
4. Trden in globok spanec med 20.25 in 6.00.

Strikanje

Ce ne pletemo, morda izdelujemo kaj drugega. Okrasne male zvezdice.

Ali kaj podobnega - ucna tocka, in ne produkt za prodajo!

Skrivnosti racunalniskega sveta

Novi podvigi, ki sem jih primagnetila nase, so povezani z racunalniki. Ne smej se. Tudi v druzini Mesojedec sem glavni racunalnicar. Ne smej se! Na Cehu so pac zaposleni tudi racunalniski friki. In ja, vem, da je veliko ljudi boljsih od mene. Sem pa vztrajna in predana. Ni popolno pa vendar gre! Mogoce to kje steje! :)

Zadnje tedne zbiram vse sposobnosti obdelave fotografij, priprave video vsebin, smotrne uporabe spleta in urejevalnikov besedil in predstavitev, ki sem jih nabrala v 25 letih zivljenja.
Hvala vsem prijateljem racunalnicarjem in potrpezljivim uciteljem, ki sem jih srecala na poti.

Za mano sta novi dve ucni uri uporabe racunalnika. Tokrat s Savet - dekletom, ki me vedno znova preseneti s svojo vztrajnostjo in zeljo po znanju. Danes smo spoznali skrivnosti nedelujocega prenosnika, kaj je to USB, in kaj vpisati v google iskalnik, da ti ta postreze z informacijo, ki jo potrebujes. Dotaknili sva se carov Power Pointa. Vcasih sama sebe presentim, ko vidim, koliko potrpezljivosti je v meni. Je pa tezko. Dekle bi se moralo po hitrem postopku nauciti uporabe vseh programov, zamujena leta in nevaja in denarne ovire, ki so jo drzale proc od tipkovnice in miske, pa upocasnijo premike na ekranu, tipkanje je pocasno. Je pa Savet izredno pametna in iznajdljiva, tako da hitro osvoja in povezuje nova znanja.
In ja, ugotavljam, koliko stvari je logicnih zgolj v moji glavi in niso tako avtomatske za novega uporabnika. Zakaj bi se po vsaki uporabi elektronske poste izpisal iz racuna? Sploh na javnem racunalniku? Aaaa, Facebook ni enako internet? Kaj pa je internet? Ali lahko spremenis mojo sliko na Facebooku? Ne morem, ker je to tvoj osebni racun in ne, nocem tvojega gesla! Vulkan? Kaj je to? Oooo, kaksen hud filmcek eksperimetna delovanja vulkana. Vav! :)

Kako mi gre obdelava fotografij in sama fotgrafija je vidno na blogu. Fotoaparat bi prejsnjo Tadejo zelo jezil, saj ga po pol leta branja navodil in izjemno redne uporabe, se vedno ne znam uporabljati. Ceprav bi pricakovala od najnovejsega malega Nikona kakovost, je zal prevec narejen za 'trotlzihr' uporabnike, ki se ne igrajo z lucjo in nastavitvami zaslonke.

Obdelava video vsebin in izdelava filmcka. Napreduje. Potem ko sem zaradi prikljucitve na nedelujoc elektricni podaljsek, unicila maticno plosco precej dobrega racunalnika, sedaj pocasi napreduje izdelava videa na oslabelem in redno prevec zasedenem racunalniku. In ne, racunalnik ni zaseden z mano, ampak drugim uporabnikom. Tako napredujem pocasi, ampak se mi zdi, da v pravo smer. Zbiram se nekaj manjkajocih posnetkov in se redno odpravljam na ekskurzije razikovanja s svojo malo kamero. Ok, fotoaparatom.

No, vsekakor ugotavljam, da tukaj lahko ponudim marsikaj, cesar sem se naucila na faksu. Cudno, kajne, ker doma sem malo dvomila o tem, kaj uporabnega sem odnesla. Pa postajam hvalezna. Ocitno leta in slaba vest zaradi nenapredovanja z magistrsko nalogo naredijo svoje!

1200

Neverjetno je, koliko ljudi se zbere ob posebnih praznovanjih. Ljudje iz mednarodne cerkve, bivsi studentje, zaposleni, prijatelji in seveda studentje vseh treh Don Boskovih sol v Phnom Penhu. Ob prazniku molitve roznega venca in svete mase Marije Pomocnice je zacasno zupnijo pri Don Bosko boys, napolnilo vec kot 1200 ljudi.

Z rozami, sveckami, pesmijo.
Morda bi bilo lepo razumeti vse nagovore in besede skofa Oliverja. Pa nisem zahtevna, dovolj je, da sem del te skupnosti, da vidim obraze in mrmram molitve in pesmi.

Prav za vsakega je bila po sveti masi pripravljena vecerja.
Po vecerji pa ples za vse mlade. Ja, plesala sem! Veliko. Vse lokalne plese, vse mednarodne. Tako preprosto se je smejati dve uri, ce si obkrozen z vso to ljubeznijo.

Vse je bilo v kmerscini (kar naredi vsako molitev, vsak stavek daljsi, precej daljsi). Dolge ure spletanja besed, ki jih ne razumem, so zame ure meditacije. Vcasih se 'zbudim' sredi dogajanja in se komaj zavem, kje sem, s kom sem. Kako lahko je izklopiti in biti sam, ceprav je okoli tebe mnozica.

Resno?

Zmogla!

Ce mi je uspelo ali ne, je verjetno stvar debate. Jaz pravim, da mi je!
S pomocjo s. TM sem zagrizla v zgornji del noge ene izmed zivalic na sliki. Ja, priznam, gre za zelo majhen koscek.
Zame dovolj, da recem, da sem zmogla tudi ta izziv Azije.
Navsezadnje, cetudi bi jedla le kareje, se vedno recemo, da sem jedla prasica, a ne? Ali: cetudi jem samo  krompirjeve gomolje, se vedno recemo, da sem jedla krompir! :)
Se vedno ima tale insekt prevec izrastkov, da bi ga lahko prezvecila v ustih. Baje, da je okus dober, podoben arasidom. Ali cemurkoli prazenemu.
Vendar resnicno oceno prepuscam tebi na drugi strani. Zal zapisanih podrobnosti o okusu v tej rundi ne bo. Sem se trudila pa ne gre.
Kar pa je potovalo po mojem poziralniku, pa je bilo slano in podobno necemu z zara.

Potrpezljivost

Spomnim se svojih prvih dni, ko sem prispela v Phnom Penh. Kako sem hlastala za vsem!
Kako poteka dan? 
Kaksen je nivo anglescine?
Katere so moje zadolzitve?
Od kod so dekleta? 
Koliko so stare?
Koliko je otrok v nasi soli?
Kje in kdaj so obroki?
Kaksno je mesto?
Koliko stane kava?

Vse sem se zelela nauciti vse sem zelela izkusiti ... TAKOJ.



In potem pocasi ugotovis, da so vprasanja in odgovori nanje le izreceni stavki. Da je treba za resnicnost pocakati in cakati. In zacnes z ucno uro, ucnim tednom, mesecom potrpezljivosti.
Cas tece pocasneje, stvari se spreminjajo pocasneje. Vajeti niso v rokah posameznika, ampak sistema in vrocine v zraku.

Ce sem se prej vedno zaganjala za casom in za doseganjem se vec v danih omejitvah, sem sedaj verjetno neprepoznavna.

Nobena stvar ni v naglici, kajti sele cas izoblikuje idejo, ki je na tleh. Nobena stvar ni v naglici, ker rizeva polja ne ozelenijo cez noc. Nobena stvar ni v naglici, ker svet ni odvisen od moje lastne hitrosti in visine skoka.

Naucila sem se tudi tisine. Sebe in tisine. Kombinacije obojega. Tisina brez misli. Tisina z mislimi. Tisina, ko je vse okoli mene glasno.

Cez manj kot 60 dni se bom zbudila v Bangkoku. Tajska je zadnja postaja na poti domov. V bistvu jo ze imenujem pot domov.

Veselim se prihoda domov. Ne veselim se odhoda. 
In oboje prihaja k meni. Umirjeno in z vetrom (tukaj ga ni veliko). Potrpezljivost.

Kamboska poroka: netradicijia

Azijka s starejsim zahodnjaskim gospodom. Praviloma malo bolj okrogel ali plesast z nekim cudnim pogledom v oceh.
Dekle praviloma vsaj 20 let mlajsa, izjemno suha, velikokrat otroskega videza.
Stereotip Azije in porok.
V Kambodzi je bojda najlazje. Porocni turizem.

Ne maram stereotipov, ja? V njih nocem verjeti. Jih ne podpiram in mislim drugace, samo zato, ker so stereotipi.

Vecina parov kambosko dekle - ostareli zahodnjak je plod ljubezni. Ja? Ja!

In potem klikam in najdem tole:
Kako najti dekle za poroko v Kambodzi?
Zakaj porociti kambosko dekle?
Kako porociti kambosko dekle?

Obstaja en kup spletnih strani in portalov z nasveti in postopki. Poznam dekleta, ki so na poti v taksen zakon, ali pa v njem ze zivijo. Miks ljubezni in gnusa?

Ali obstaja meja?
Verjetno je, toliko kot je parov, tudi zgodb. Vecina deklet je pobranih iz barov s hostesami ali iz hotelskih recepcij. To ni moja izjava.

Nekatera moja dekleta dejansko recejo, da bi si to zelela. Je to le se eden izmed pokazateljev, kako zelo tezko je njihovo zivljenje? Je to pokazatelj pohlepa? Je to pokazatelj napacne interpretacije bogatega zahodnega sveta? Je to pokazatelj se enega izmed ostankov rezima Rdecih Kmerov, kjer so vrednote prepovedane?

Obstaja meja med: kupiti si zeno in ocarati drobno in preprosto azijsko dekle?
Obstaja meja med: zeljo po lagodnem zivljenju in ocaranostjo nad sarmantnosjo belega gospoda?

Preden sem spoznala kulturo in dekleta, so bili na crni listi ti rahlo odvratni zahodnjaki, ob katerih sem imela obcutek, da iscejo nekaj, kar ne pase v moj okvir.

Potem sem spoznala dekleta in njihove zgodbe in zacela spreminjati pogled.

Sedaj. Sedaj je podoba mesanega para poznana podoba. Ne preseneti me, ne zacnem nemudoma napletati zgodb o njunem odnosu. Morda je plod ljubezni, morda je plod denarja.
Vsekakor verjamem, da je glede na to, da se pogovarjata, spogledujeta in drzita za roke, korist obojestranska. Ne, korist ni dobra beseda. Da je odnos vzajemen.

Le cevlje sodi naj kopitar!

Kamboska poroka: tradicijia

Bila je ljubezen, smeh, objemi. V hitro razvijajoci se drzavici pod vrocim azijskim soncem. Kambodza je pred nekaj vec kot tridesetimi leti, zivahno stopala po poti razvoja, ki je bil skladen z azijsko celino.

Edini, najlepsi in najbolj dragocen

Why it is impossible to lose weight?

Sem ze omenila, da se sola imenuje Home and Food Management?
In da bodo nasa dekleta kuharice, natakarice, cistilke v hotelih?

Skoraj vsakdanje razvajanje! Uzivajo punce in uzivam jaz. :)

Slano sladki prazeni arasidi.

Ponosna kuharica. Vecina deklet se doma ne nauci kuhati. Niti nimajo pecic, plina, elektrike, tako da je vsa mehanizacija v kuhinji za njih pravi sok. In pocasi jim uspeva.

Sedaj uciteljica se nekaj let nazaj sama ucenka te iste sole.

Masleni kruhki.

Vse je sladko slano. Testo kot za krofe, v sredini hrenovka. Hot dog po kambosko. :)

Ce v Evropi bezimo pred barvami k vsemu, kar je naravno in bio, so barve tukaj trend. Zelen kruh? Zelena sladica? Rumena? Marvicnih barv? Bolj kot je barvna bolj je kul. Okus pa ... sladki zele. Sem poskusala z ozavescanjem, pa ... Ocitno nisem bila uspesna, a ne?

Izven pravljice: zdravje

Da malo razblinim vso to mojo vzhicenost, bom se malo javno pojamrala.
Pa ne o vrocini - te se mi zdi, da sem se ze precej navadila. Poleg tega pa nas dvakrat, trikrat na teden v popoldanskem casu obisce veter in obcasno tudi kaksna enourna ploha / nevihta. Se ne pritozujem.

Se vedno se me drzi lenobnost, ki ji tukaj pravijo kronicna vrocinska utrujenost.
Jaz vse skupaj povezujem z lenobnostjo. In pomanjkanjem rekreacije, kar pa mi znizuje stopnjo energije v telesu. Navsezadnje je ze 4 mesece stopnja mojega gibanja zelo zelo znizana od sicersnjega povprecja.

Malo se poskusam aktivirati, vendar je rekreacija pri vsakodnevnih 35 stopinjah precejsen izziv. Telo se je razvadilo in ja, postalo malo bolj mlahavo. Upam, da moje udejstvovanje pri kopanju z lopato, delu na vrtu in vecernem plesu z dekleti, vsaj malo pomaga. Pa kaksna kratka kolesarska tura do trznice. In vsakodnevni sprehodi po stopnicah v soli. Aaaa, priznam, tole vse skupaj ni nic.
Zacnem danes. Ali pa jutri.

Moj, ne prevec romanticni problem, so turi. Taksni grdi in boleci. Zaenkrat so nasli svoje mesto na stegnih.
Moje skromno medicinsko znanje (pridobljeno s pomocjo oceta strojnika, mame medicinske sestre in sestre veterinarke - priznam, vecina znanja prihaja od strojnika) pravi, da je to posledica nagnjenosti k temu in zamasene lojnice (znojenje). Karkoli je ze vzrok, ni ravno zur, ko ob izvajanju gimnasticnih vaj brklajm po teh turih. Oooo, morda pa lahko to aktivnost stejem pod rekreacijo?

Drugih posebnih tezav z zdravjem nisem imela. V zacetku maja se nam je pridruzila se ena prostovoljka, za slab mesec, in verjetno je ona primagnetila nase vse mozne bolezni azijske spremembe: povisana telesna temparatura, prehlad, tezave s prebavo, obupni izpuscaji zaradi znojenja na vseh pregibih telesa. Niti nisem vedela, da je vse to mozno (v enem tednu!).

Torej sem se vedno srecnica, s tako imenovanim misijonarskim zelodcem in trmo vztrajanja. Pajkovo trmo. :)

Ko 70 deklet avtobus odpelje na sever

... se zacne 60 ur kricanja, smeha, veselja, fotografiranja, petja, iger.
Kljub vrocini, znoju, utrujenosti, lakoti, nespanju.

To je energija, ki te poskra vase.

Zaradi prigrizkov nismo lacni, pa vseeno, cas je za kosilo. :)

Templji, slapovi, muzeji, kulturna vas. Turisticno raziskovanje z ocmi deklet, ki nikoli niso bile turistke, ki so v vecini vse zivljenje sanjale, da konco vidijo vse to, kar je opevano v pogovorih, solskih urah in pripovedovanjih.

Vse se zacne tukaj. Kot vsak solski izlet. Glasen, nasmejah, s karaoke delom, igro, spancem. In odpiranjem prigrizkov, cetudi nismo lacni!

Fotosuting ob voscenih lutkaj kamboske zgodovine. 150 fotk v eni uri! :) Just by me, pa je se bilo kaksnih 5 izposojenih fotoaparatov v nasi skupini.

In se ...

In se ...

 

Potrpezljivo cakanje na vstopnice ...

 

Cultural Village je hit za nasa dekleta. Prikaze njihovo kulturo poroke / selitve, izbire partnerja. To je bilo smeha, sploh s sodelovanjem tujcev, ki seveda vse naredijo narobe!

Fotkanje z igralci v predstavah.

Za nekatere prvi obisk klimatizirane zahodnjaske kavarne. Dve dekleti, bivsi studentki nase sole, sta nas povabili na kavo v lokal v katerem delajo. Denar nas omeji, da bolj gledamo, kot pijemo! :)

Poziranje: Angkor. Ena od milijon! :)

Poziranje: Angkor. Ena od milijon! :)

Kupovanje spominkov. Sprva sem se malo jezila, koliko denarja zapravijo. Ker ga nimajo. Pa je to  za njih res velika stvar in potem razumes, da zelijo na ta nacin sem popeljati tudi svojo druzino. Na vprasanje, kaj bi naredile ce bi imele 100 dolarjev odgovarjajo: ''Svoje starse bi peljala sem!". Ali pa morda do tocke, kjer vidijo morje. In ne pozabite, da je to strosek nekje 15 dolarjev na osebo.

Danni si je zelela zapestnice, jo opazovala, mencala po rokah. Potem jo je vrnila na svoje mesto in odsla v avtobus. Za 2000 rielov (50 dolarskih centov, 40 evropskih) sem ji jo prinesla in ji narisala solze v oci. Hvaleznost, ki jo je vrnila gesta je neizmerna.

Vecerne igre. Zavrnila sem spanje v lastni sobi s kopalnico in raje uzivala z dekleti na skupnih leziscih z oddaljeno kopalnico in precej vec smeha in blizine. Frizerski koticek je opravil svoje! :)

Being happy. And tired. Happily tired.

Phnom Kulen (Kulen mountain) in slapovi srece. Koliko kricanja pa je bilo tukaj!!! To je moment, ki ga res ne pozabis. Ko sem pred pol leta kot turistka nasla kraj, s toliko vrescecimi lokalci in nezmoznostjo ujeti trenutek igre narave v objektiv fotoaparata, sem se jezila. In vlozila vse napore v to, da sem dobila sliko, kjer sem ujela zgolj naravo brez vrescece mladine. Tokrat pa je v tekmi med naravo in vrescanjem zmagalo vrescanje. Ceprav res izjemna igra narave, ni segla tako globoko, kot vzkliki, nasmehi, skoki in skropljenja deklet. Prioritete in podobe.

In takole smo utrujeni po 60ih urah.