Denar, čigav vladar?

Če pa kaj, sem pa v zadnjih dveh tednih spoznala, kam pluje moja ladja (in da sploh pluje). Ali povedano drugače.
Bojda imamo ljudje samo enkrat možnost odločanja. Ko naredimo prvi korak. Takrat smo še gospodarji svoje poti. Ko naredimo drugi korak, smo že sužnji. S prvim korakom smo namreč že nakazali smer in postanemo vodljivi. Torej sem odrinila iz pristanišča, sedaj pa me samo nese naprej.

Definitivno se z velikim entuziazmom prebijam skozi literaturo duhovnih voditeljev. Razglabljam o temah o katerih pred pol leta ne bi. In razglabljam z ljudmi, ki so na drugi strani (in s katerimi pred pol leta ne bi). Lajkam. Listam Sveto pismo in izbiram besede, ki nagovarjajo.
Tudi za Nikodemove večere. Kot moderatorka sem danes sedela med dr. Arharjem in dr. Štuhecom. Vav, vsebin za poglabljanje in zapis je nešteto. Veliko novega, dosti starega, vse pa zanimivo povezano v zgodbo. Tokrat v zgodbo o denarju in odnosu do njega. Je mar skozi čas res tako zelo prerasel menjalno funkcijo in postal del našega vrednotnega sistema? Če si lahko kupim srečo in naklonjenost - je to res sreča in naklonjenost, ki jo rabim, ali gre le za hipne zadovoljitve? Kje sem jaz, če je ves moj obstoj in zadovoljstvo odvisno od denarja, ki ga imam, njegove trenutne vrednosti, bančnega sistema, borznega delovanja, inflacije?

Noro je, da spoznavam, kako močno drži trditev dr. Arharja. Vlagamo (in verjamemo) v vse, kar nam daje občutek stabilnosti. In načeloma vlagamo samo v to. Včasih še v kaj, kar nam daje možnost, da bo nekoč prineslo stabilnost. Pa ne gre le za raven denarja. Tudi vložki v odnose, v nas same, v svoj izgled ... Stabilnost je vrednota. (Je moje potovanje iskanje stabilnosti ali je, kot za večji del moje okolice, drzno in pogumno dejanje?)
Tudi za podjetniško pot se odločamo po načelu stabilnosti. Približno verjamemo, da bo ideja zdržala vodo in prinašala dobiček. Tvegamo in začnemo. Je težko. Vendar tveganje sprejmemo, ker vemo, da lahko računamo na pomoč. Takrat bomo vsem povedali, da jo rabimo, nekdo se bo že odzval. Če pa nam uspe, pa bomo valda tiho.
Podjetniška pot, državna podjetja, banke, javna uprava. Vedno ista zgodba.

Le država ni podjetje. Bankrota države ne poznamo. Ni stečaja, le dolžniška zamuda je. Ki jo načeloma vedno plačajo (glej zgodovino!) naslednje generacije, naslednji državljani (te mednarodne pomoči so le kaplja v morje, čeprav se zdi, da smo na točki, ko verjamemo, da nam bo nekdo gotovo pomagal).

Kakšno korelacijo pa imata vera in denar (če se že ravno gibljem po teh temah)? Denar živi (vsaj njegova vrednost je živa) iz zaupanja in verovanja. Zaupanja v denar je podobno zaupanju v Boga. Oboje daje občutek gotovosti in varnosti.

Ekola. Spet sem se podala v spreminjanje sveta. Nekdo drug pa v spreminjanje sebe. Na trenutke ljubosumna ne njega, ki si samozavestno jemlje čas zase in raste. Pa če postavim vprašanje, kot ga postavlja mala jaz. Kdo je torej večji sebičnež? Je delo na sebi: vzeti si čas za razmislek in ustavljanje, poglabljanje in razmišljanje, bolj egoistično dejanje, kot dejanje razdajanja in soustvarjanja družbe in okolice? Je biti aktiven in verjeti v možnost, da tvoje dejanje in beseda sproži niz sprememb, utopično egoistično dejanje? Da bom potem nekoč, morda, nekje, lahko sebi vzela avtorske pravice za to spremembo? Je napaka, ker se dobro počutim, ko dam sebe sočloveku? Imenujemo to egoizem?

V naši moči je, da neko stvar spremenimo: jo naredimo uporabno ali neuporabno. Kul, a ne? Človek ima moč. Jaz imam moč. Ti imaš moč.

Popikana

Funkcioniranje ljudi na uradniških okencih je zgolj in samo robotsko. K sreči se s temi roboti ne srečujem pogosto, v pripravi na odpravo pa se skorajda vsak dan učim "robotščine". Današnja "debata" mi je vseeno prinesla potrdilo, da imam osnovno zdravstveno zavarovanje. In zavedanje, da mojo zdravstveno kartico uporabljajo kozorogi na Bovškem gamsovcu.

Kje sem danes?

Verjamem v znamenja.
In celotna pot v svet (in predvsem vame), se je začela z znamenji že kar nekaj časa nazaj. Najbolj konkretno avgusta letos. In potem znamenja kar niso potihnila, bila so vse glasnejša in danes sem tu, kjer sem. Prijateljica reče, da sem si ta znamenja ustvarila sama. Ker jih sedaj opažam, in si jih razlagam kot znamenja. Tudi prav. Ali pa morda še bolje. Ker potem moja odločitev dejansko izhaja iz mene same. 


In kje sem danes?
Kompleksno vprašanje. Zelo konkretno v prijetnem študentskem stanovanju v centru Ljubljane. Pri prijateljici. No, dveh prijateljicah. Sheram posteljo, vsebino hladilnika, wireless. In ključe. To je bolj zabaven del. Se pa da. Znižujem standarde.
Danes sem po nekaj letih v Ljubljano pribežala z vlakom. Kulsko, a ne? Družba je bila zabavna, nostalgično študentska in verjamem, da iskreno navdušena nad mojimi odločitvami.

Zadnjih nekaj tednov zmanjšujem vse, kar se zmanjšati da. Razen sebe, ker sem v fazi, ko bi pojedla vse, kar je okvirno užitno. Očitno delam zaloge za fizično slabše čase. Sicer pa rastem. S tem, ko se fizično pripravljam na pot, se pripravljam tudi duhovno in psihično. Vseeno je tale pot daljša od nekaj sto kilometrov levo, desno, severno in južno, ki sem jih opravila do sedaj. Tudi časovno je daljša tale pot. 
Torej, zmanjšujem. Vso svojo lastnino zmanjšujem na prostornino enega nahrbtnika. Zabavno? Meni je. Z vsako opredmeteno stvarjo, ki jo oddam, se počutim lažjo. Dejansko človek potrebuje zelo malo. Iz petdelne omare v moji garsonjeri, sem trenutno v stanju ene police v stanovanju, ene police v službi, ene police doma. Z mano na pot bo šla ta polica v ljubljanskem stanovanju in nekaj knjig, ki so trenutno še v moji torbici. Bolj malo časa za branje, sem pa včeraj pogoltnila Prodano življenje, ki bi jo moral prebrati tudi ti. Kdorkoli si že in kakršnikoli so tvoji nazori. Hvala, Talika. Sem bogatejša. Torej, ena ura branja, in ena ura stremljenja pred sebe, ko začneš dojemati svet v svoji bližini malo drugače. Zmore vsak, a ne?

Podajam se na potovanje, ki ne bo zgolj potovanje v svet, ampak predvsem potovanje v mene samo. Zato sem tako poimenovala te zapise. Upam, da mi bodo šli. Pišem predvsem zase in za tiste, ki jim bo zanimivo spremljati, kaj se dogaja z mano.

Čez en mesec bom na drugem koncu sveta. In upam, da potem kmalu, bliže sebi.