NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Morski psi, nebesa visin in raj globin

Dozivela sem Kambodzo. Postala Ta-ta, in ime uporabljam tudi danes. Dozivela sem sprejetost v svet lokalnega in postala del sveta, ki sem ga smatrala kot gostitelja obiska zahodnjaka.

Odletela v Malezijo ... Ugotovila, da Ta-ta pomeni bye - bye. Nov jezik in nov svet. Zame popolnoma nova kultura muslimanskega sveta. Tri makasi zamenja kamboski okun. Hvala.

Preslalomirala sem na vrh dva tisocaka poraslega z junglo, tam opazovala soncni vzhod in zmrzovala, in se isti vecer na tropskem otoku kopala v kristalno cisti vodi polni tropskih ribic v mavricnih barvah.

Cameron Highlands je cajna pravljica Malezije. Sredi dzungle, ki jo pridno praznijo, rastejo cajne plantaze. Britanec Cameron je naredil okolici poluslugo. Zivijo od caja, vendar so v zameno mocno spremenili svojo kulturo, privabili tisoce migrantov kot delovno silo, in v zadnjih desetletjih postali turisticni magnet. 'Nekaksen Bled' je bila moja prva misel.




Izgubljala sem se med cajnimi plantazami - njih zelena barva je bolj zelena kot zelena, ki jo lahko naslikas s svojo barvno paleto.
Spoznala sam Krisha, gospoda srednjih let, ki se je po poteh jungle, kjer sem se sama lovila, sprehajal kot po tleh domace dnevne sobe. Krish, bivsi upravnik lokalne banke, je pred nekaj meseci zajadral na pot lokalnega turisticnega razvoja. Zgradil je nekaj bungalov v klasicnem dzugle stilu, preuredil staro britansko hiso v prijetno atmosfero sproscenosti. S svojim preprostim pristopom in nezahtevnistjo naju je z Irene navdusil, in podali sva se z njim na lov za soncnim vzhodom, v visine dva tisocaka. S Krishom, hidujcem, cigar starsi izpred dveh generacij so nasli pot od Indije do malezijskih gora.

Soncni vzhod je bil ob njegovih zgodbah se bolj spektakularen, dzungla se bolj blizu, caj se bolj sladek.

V zameno za druzenje (in ne za drobiz, ki sva na koncu nasule v njegove roke). In za priporocilo naprej, ki ga vsekakor dobi.

Premik do Perhetnian Islands je zahteval dolgo in dolgo in naporno voznjo preko drzave. In potem premik na hitri coln, da smo dosegli idilo tropskega razkosja turkiznih morij.

Dva otoka porasla z dzunglo objemata vroce tropsko morje in varujeta barve tisocerih rib, ki mavricno barvajo globine. Preproste kolibe gostijo redke turiste, ki v zacetku sezone zaidejo v raj turkiznega morja.







Plavala sem z orjaskimi zelvami in adrenalinsko nabita opazovala krozenje morskega psa. Plavala sem z 'nemoti' med koralami in mavricnimi ribicami. Odkrivala dzunglo na drugi strani rajske plaze. Hrana so mi bile ribe in adrenalin. Neverjetno, kaj zmorejo lokalni vodici, ki pod vodo delajo cudeze. Morski psi niso nic manj strasljivi kot v televizijskih zgodbah. Zelve so veliko vecje kot predstave in podobe v moji glavi. Barve so bolj pisane.

Letalo je pristalo v Kuala Lumpurju.







Petronas Towers. 88 nadstropij. 452 metrov. Do leta 2004 najvisja stavba na svetu, ki me ni spustila brez obcutij. Resnicno se ti zvrti, ko dvignes pogled proti vrhu.

Trije dnevi so zbudili zahodnjaka v meni. Stolpnice, vrtoglavo visoke, nakupovalni centri, neverjetno veliki, cene, presenetljivo nizke, nahrbtnikarji neskoncno odprti in zabavni, domacini prijazni v odstopanju praznih sob in spreminjanju njihov tal v posteljo za eno noc. Vecerja za 1,5 RM (35 centov) je verjetno mozna le v spremstvu domacina, ki pozna skrite ulice za vsem bliscem velemesta.

Starbucks. First in Asia. V KL sem jih nastela 10. What is your name? Poskusila sem s Slovenija. Rezultat je zapisan na kartonu kave. Skoraj.

V zadnjem tednu sem bila z lokalci, ure prezivljala v pogovorih o hinduizmu in budizmu. Spoznala islam in se vedno odkrivam. Bila sem z drugimi turisti in bila sem sama.

Berem Shantaram. In sanjam o Indiji.

Lokalni avtobus od obale pred Perhentian Islands do mesta Kota Bahru stane 6 RM, kar je evro in pol. Neluksuzna, a zadovoljiva pot traja skoraj dve uri. Jap, spoznanje, da smo v neturisticnih in preprostih koncih sveta, je zlezlo do kosti.

Hrana poceni, alkohol nedostopen, koza pokrita, nasmehi in besede resnicno prijazne, raj se ne zasut s turisti, morske globine se ne posute s plastiko in poteptane z mnozicami.

En velik lajk.