Morda pa tole potovanje, ceprav ga se vedno ne maram, ni bil tako slab nenacrtovan vdor med Kambodzo in Slovenijo. Popkovina, s katero sem kot otrok povezana s kamboskim virom zivljenja in energije, pocasi izgublja na pomenu. Ze cutim roke, ki me klicejo v nek svet, kjer sem prav tako dobrodosla.

Rojstva. Novo zivljenje.
Mocan razlog, zakaj se mi mudi domov.

Tajska je obupna. Nikoli nisem zelela sem - iz slabo utemeljenega in plehkega razloga, ker gredo vsi. Pa sem zaradi blizine, cenovne ugodnosti in poskusa preseganja osebno postavljenih standardov 'biti drugacen in boljsi' sedaj tukaj.

In sedaj tukaj je obupen, ker so tukaj vsi. Vsi. 20 letniki, ki se opijanjajo do onemoglosti in si potem tetovirajo vso cudo sveta na svoja telesa in slinasti skorajda upokojenci, ki iscejo priznanje in potrditve v nizkih cenah tajskih deklet. Prostor za Hangover, vsekakor. Prostor za dekle, ki je ravnokar stopilo iz kamboske sole zivljenja in zivela tam, kjer je roka, srce in uho vec kot denar, pa ni.

Sem na poti na sever, po The Beach sem na nekaj vec kot 24 urnem avtobusnem popotovanju na sever, ki je bil presekan zgolj z bankoskim trmarjenjem in skrtarjenjem (omenjeno je rezultiralo v dveurnem mestnem trekingu z desetimikilogrami opreme v lovu za skylinom in poceni avtobusnimi kartami - slovenska predstava o mestih, ki so obvladljiva na nogah!!!). Uspela sem, precej presvicana in prepricana, da tovrstni podvigi v osem milijonskih metih in brez pravega zemljevida, v nadalje ne bodo na meniju!

The Beach je sanjska plaza zgolj se v preblisku podobe, kako je bilo, ko jo je nekdo odkril. In v nekaj momentih, ko jo zagledas izza skalnatih ploskev, v katere se zabija morje. Celotni Phi Phi otocje so namrec preplazili sadovi nenadzorovanega turisticnega razvoja. Po cudni sreci je morje se turkizno in na manjsem otocku prepovedano prenocevanje. Vse ostalo je nabito s super akcijami, ki to niso, preglasno glasbo in pobruhanimi ulicami, ki spominjajo na ... Ne najdem primerjave. Vse na Hrvaski obali je milo, zelo milo v primerjavi z videnim.

Vneto oko je preprecilo skok v morje, spanje in pametno prehranjevanje. Kot otrok sem se zjokala lekarnarju in medicinski sestri, ki je za pregled pri zdravniku zelela vec, kot sem bila pripravljena placati. Tako sem odigrala pametnega pacienta v lekarni, in si tako po azijsko kupila antibiotike. Danes je ze bolje, na nocnem avtobusu se je izcedilo kar nekaj gnoja in racunam, da bodo ostanki bolezni v nekaj dneh cisto izginili.

Pocasi se oglasajo tudi tisti glasovi, ki jih prej skoraj osem mesecev nisem slisala. V meni in na medmrezju. Cudni so ti obcutki.

Zadnjih 9 dni.

...

Sever je bolj moj. Zelen, rizev, prijeten. Z ustrezno frekvenco pogostosti belih fotografov. Sukothai je postregel z neverjetno okusno nocno trznico in azijsko verzijo gasilske veselice. Vsec mi je, da mi je vsec.