Velemesto severa

Hanoi.
Mesto, ki ocara z zivahno staro mestno cetrtjo. Ulice dajejo obcutek, da mesto nikoli ne zaspi. Razen med polnocjo in drugo uro zjutraj, ko ostanki komunisticnega rezima zapro bare, gostilne, trgovine s sicer tihim, a grozecim vstopom v vsak koticek mesta.
Zabave potihnejo, lokali se spraznijo, mladi policisti v nekih vojaskim podobnih uniformah opravijo svoje delo. Dve uri pozneje se zabava ponekod nadaljuje, kot da nikoli ni bila prekinjena.

Spoznala sem pivo za 0,20 centov iz neke domace varilnice s skupino mladih Avstralcev, ki so na svojem potovanju med 3 in 8 mesecev. Zgodbe popotnikov so neverjetne in navdihujoce. Biografsko ucenje dogaja vsak dan! Dva izmed njih sta med potovanjem splezala tudi na Triglav in sta naravnost zaljubljena v Slovenijo (tudi sama na glas priznam, da je fascinantna, in da sem resnicno navdusena nad njo).

Hanoi je res fantasticen. Odkrila sem, kje se najbolje je (in zato tudi malo pocaka na mizo), kako se izgubiti v nizu ulicic naspolnjenih s street food, skuterji in bibipkanjem. Presenetljivo me je navdusil cehovski sistem ulic (ulica starin, ulica oblacil, ulica drogerije, ulica hrane ...), kot da so se nekatere navade preteklosti ujele v te ozke ulicice mesteca. Obrobje je drugacno, bolj 'novo in sodobno', zato se mu izogibam in se vztrajno lovim po okolici nahrbtnik hostla. :-)

Vesela sem za ekstra dan tukaj. Zvecer odpujsam na vlak proti Sapi in tam prezivim silvestrovo pri druzini ene izmed manjsdin.
Potem pa pocasi in vztrajno v kombinacijo busa, minibusa, ladje, colna, busa proti Luang Prabang

Med otoki zmaja

Opravljeno. Halong bay v vsej svoji velicini otocja zmaja, stivilnih malih, skalnatih otockov, ki so raj za alpiniste in razgledi, ki so raj, za sedaj ze precej razvajene oci nahrbtnikarja. Dva dneva na ladji, v skupini 14 razlicnih ljudi in posadke, sta pripeljala do novih spoznanj:
- solo popotniki smo najbolj zabavni in najbolj druzabni in vedno za poskusanje novihh stvari,
- potujoci s svojim partnerjem so dolgocasni, nedruzabni, zadovoljni z druzbo drug drugega, ce je le mogoce zginejo v svoj kot,
- razlike v letih ni,
- podgane na ladji so prijetna popestritev noci,
- tudi mirno potovanje z ladjo skozi neskoncno stevilo otockov, zalivov in obal pred seboj, je lahko prava avantura,
- vojak, slusolistka, financni analitik in novinarka / NGOjevka skupaj zmoremo vse. Razen pregnati podgan z ladje.

Pisana druscina na ladji je sprozila nove valove razmislekov o sebi in socloveku. Sedaj, ko sem zopet na celini, me je vrglo v razmisljanje o ljubezni. Pocasi crpam iz rega potovanja veliko vec, kot le izjemne podobe narave in spoznanja, da je ta mogocnejsa in trajnejsa. In se, tako kot clovek, spreminja. Sorazmerno pocasneje in nic manj vztrajneje.

Morda je jaz, ki sem danes, ze opazna sprememba. Bolj verjetno pa je, da sem ostala na tej strani brez kakrsnekoli druzbeno pripisane vloge, ki bi ji morala slediti. Tukaj nisem hci, nisem novinarka, nisem student, prijatelj sem zgolj sama sebi, nisem menedzer in nisem strokovnjak. Vse maske odvrzene, nihce od mene ne pricakuje igre, pametnih besed, sproscenega nastopa ne gkede na morebitno telesno bolecino, za nikogar mi ni treba risati nasmeha in pozabljati na svoje lastne obcutke. Ceprav imam svoje vloge v druzbi rada in jih z veseljem opravljam, tudi ko so popoln izziv, vem, da je tole iskanje odgovora na vprasanje, kaj ostane, zame nujno.

In zavedam se, da je prav, da sem ob tem sama. Pogovori z neznanci, ki so vedno odprti za tvoje zgodbe, in ki vedno znova delijo in odpirajo svojo lastno intimo (presenetljivo, kako zelo se je na taksnem potovanju lahko odpreti), so zdravilni in pomirjajoci.

Poleg tega, da sem prvic spala s podganami, prvic s kajakom raziskovala zalive, prvic spala na ladji, prvic ribarila sredi noci, prvic zacutila neko preprosto sreco ob pogledu na soncni zahod, sem tudi prvic ugotovila, da resnicno zivim svoje sanje. In tega ne obzalujem niti v tistih manj prijetnih trenutkih. It's an adventure!

Z obale skozi nacionalni park do fascinatnih votlin nacionalnega parka

Hue je zame pomenil le kratek postanek in prijeten bozicni vecer v objemu stevilnih evropejcev in neskoncnih pogovorih o nasem potovanju, druzinah, obcutku pogresanja ...


Pridobila sem novo The North Face jakno in cevlje. Potrebujem jih za sever, ker nisem pricakovala tako nizkih tempraratur. Jakna je fancy, Goretex, original in NI stala toliko kot v Sloveniji. Sokirana sem bila nad dejstvom, da se je v trgovini drenjalo Vietnamcov, ki so placevali za jakne isto, kot sem placala jaz (ena redkih izkusenj, ko ni bilo cene za tujce), in nad dejstvom, da je bilo celotno mesto ta dva dneva polno teh jaken na motorjih. Zenske kupijo roza, moski pa vse. In mesto je postalo pisana premikajoca se mavrica motoristov.

Zjutraj se ob 6.30 narisem na zajtrku v hostlu: ameriske palacinke z medom in overedosom kave. Postajam zaljubljena v kavo Vietnama.
Malo pred sedmo barantam za ceno moto taksija pred hostlom. Po dolgem prepiranju, odhajanju naprej po ulici koncno zaslisim znesek, ki ji je vsec. 50.000 dongov za okoli 7 kilomterov je ok.
Barantanja sem se ze navadila: on rece znesek, ti odgovoris: TU MAC in narises na obraz tiste sokirane oci. Potem on ponovi svoj znesek, ti pa poves polovicnega. Potem pa se malo pogajata, vmes enkrat odides, na koncu navadno zmagas, ali pa se tvoja cena dvigne za max 25 %.

Avtobusno postajalisce, kamor prispem v upanju, da bom prvic normalno kupila karte na okencu, je ponudilo novo presenecenje. Enkrat ponovim ime kraja, kamor se odpravljam: Dong Hoi in potem se zacne vojna za moj denar. Lokalni avtobus in nek manjsi na videz delavski kombi sta oba srcno zelela mene na poti na sever. Zmaga seveda nizja cena in se bolj, takojsnji odhod. Torej delavski kombi, zopet edina zenska na prevoznem sredstvu. Cena 80.000 dongov za 180 kilometrov je na poti zrasla za 10.000. To je pomenilo, da naju je voznik ivrgel na glavni cesti, sredi nicesar, na kriziscu, kjer se zavije proti nacionalnemu parku Phong Nha-Ke Bang in vasici Son Trach. Dejstvo je pomenilo, da je edina opcija, da poisceva moto taksi, ki naju pelje se 20 kilometrov proti vhodu.
To je bila najboljsa odlocitev. Voznja med kmetijami, rizevemi polji proti nacionalnemu parku z vetrom v laseh, ko se z vsakim kilometrom bolj umikas od mesta in spoznavas, da se vozis v pristno naravo, ki je se ni odkril clovek z vsemi napravami sveta. Zato todi moj blog ni imel objav zadnje dni.

Pogled, ki me pricaka kaksen kilometer pred vstopom v park, ko se nad rizevimi polji dvigujejo mogocne skale, ki so kar vsepovprek nametane na ta rizeva polja, mi je narisal solze srece v oci (mogoce je bil samo veter!) in velik nasmeh na usta. To je to, kar sem zelela od Vietnama.

Nacionalni park je v bistvu hirbovit del centralnega Vietnama, UNESCOva svetovna dediscina. Gre za tropski pragozd, nedotaknjen in v veliki meri popopolnoma neprehoden. Nedolgo nazaj so v njem odkrili VAV velike in VAV lepe kraske jame. Navdusena.
Prvi dve obisces iz vasi, kjer je hotel stal 7 dolarjev za sobo! Sedes na coln z drugimi izgubljenimi v tej dzungli (prazno, prazno, prazno - je pa res, da je bil bozicni dan, vendar biti sam v tem precudovitem svetu narave, je vredno bozicnega dneva). In potem po dobre pol ure voznje zagrizes v nekaj cez 300 stopnic, da stopis v neverjeten svet kraske jame in kapnikov, ki so na nek nacin samo povecana in veliko manj obljudena 'kopija' postonjske jame. Ok. Je vav, samo vav je marsikaj.
Druga jama je se boljsa. To razisces po reki, po kateri te pelje coln na vesla. Nisem se mogla nacuditi velikosti: tako jame kot kapnikov. Sploh nocem izgubljati besed, upam, da spregovori kaksna slika, samo dvomim, da obstaja nacin, da to velicino narises drugace, kot da kupis letalsko karto in posljes nekoga sem, da si to pogleda.




Ostaneva v mestecu, kjer sva verjetno edina turista in naju obirajo kolikor pac lahko. Vse placava dvojno. Kavo, pivo, piskote, juho.

In najem motorja za drugi dan, ko se odpeljeva cisto v notranjost nacionalnega parka k Paradise cave (za javnost odprta 2011, s precej malo obiskovalci, najdaljsa suha jama na svetu). Ta dan sva premagala okoli 2000 stopnic, da sva se potem izgubljala v velikih sobanah (velikosti nogometnega igrisca in se vec) stalaktitov in stalagnitov. Neopisljivo!
Je pa verjetno jamo, ki je bila vav in vecino casa nisva govorila, premagala pot do tja. Z motorjem skozi nacionalni park, skozi skrivnostne meglice, neprehodne gozdove, po prasni cesti. Mimo rizevih polj, najbolj cistih rek in tolmunov. Filmsko. Na trenutke me je spreletel srh, saj se je film spreminjal v triler (hladen veter, po tem ko sva se ustavila za fotografiranje, motor ni takoj vzgal, kup ljudi ob cesti, ki te samo opazuje ...). Pa vendar se super, samo obcutek svobode na motorju in obcutek majhnosti pred velicino hribovja in barvitostjo zelenih gozdov.

Zavedanje lastne casovne omejitve in roka trajanja in brezkoncnosti stvarstva, igre vode, gozdov.

Iz skrivnoste vasice v nacionalnem parku, kjer celotno mesto deluje kot podjetniski kartel (cene se ne da spustiti in vsi imajo ... enako), sva pobegnila nazaj v Dong Hoi z moto taksiji in se z nocnim avtobusom odpeljala v Ha Noi, severno prestolnico Vietnama.

Ura je 8:09, caka me raziskovanje mesta in iskanje moznosti, da se zapodim po ulicah Sape in med otoki Halong Baya. Se dve highlight tocki narave in pocasi bom zapustila Vietnam in se podala naprej proti Laosu. Smer se bo nekje v zacetku januarja obrnila nazaj proti jugu.

Pisala bom se o: neverjetnem in nerazumljivem podjetnistvu, ki obstaja v Vietnamu. Nekaj idejah socialnega podjetnistva, ki sem jih srecala na poti. :)

Bozicni vecer

Pogresam druzino in prijatelje. Na tej strani sveta bozic ni cisto pravi bozic.
Pogresam prijatelje in bozicne objeme.
Pogresam ogenj v kaminu.
Sem pa vesela, da sem lahko tukaj.
Raziskovanje mesteca Hue je se vecji korak vame.
Hvala Mo za bozicno vecerjo. Sea street food. Lajkam.

Skok v preteklost

Hoi An je cudovito mestece s starim mestnim jedrom. Prvo, ki me je dejansko navdusilo. Vsa mesteca do sedaj, ne glede na nadmorsko visino, so si bila ista - dinamika, podoben izgled, stoli v lokalnih barih, promet ... Hoi An pa s svojim starim delom brez prometa, le kolesarji smo se s pesci prebijali skoz ozke ulicice starodavnega mesteca rumenih hisic in kitajskega pridiha, ocara.
Edina slabost je turisticna ponudba - vse v mestecu je tam zaradi turistov - s tem mislim na stevilne male trgovinice in bare in restavracije. Ker sem mestece raziskovala sama, me tudi to ni zmotilo. Nekako sem se pocutila se bolj varno.

Kupila sem dvoje hlac, taksne vietnamske aladinke. Prodajalki sem odstela 12.000 vietnamskih dongov, kar je cca 6 dolarjev ali 4,5 eurov. Ker nisem nic zbijala cene, sem jih verjetno preplacala, samo pri ceni 2 evra za res 'moje' dolge hlace pac nimam srca.

Plaza tukaj je verjetno ful lepa. Mene ni uspela fascinirat, saj je bil veter tako mocan, da sem komaj komaj gledala. Tudi kolesarjenje do plaze je bilo naporno, saj je veter pihal v 'napacno' smer. Nazaj je slo lazje, kljub temu pa sem v oko dobila nekaj zrn peska, ki so mi unicili vecer. Grozna bolecina, ki mi je rezala oko, ni bila ozdravljiva ne z vodo, ne s kapljicami za oko, ne s polurnim sdpancem in ne (v skrajnem solznem obupu) s pomocjo drugih turistov. Vse kar mi je ostalo je bilo to, da sem izpraznila delcek svoje velike vrece zdravil in zaspala. To je pomagaslo, ob prebujanju bolecine ni bilo vec, ostalo pa je oteceno oko. :-)  Me ne moti, ker je bila bolecina vceraj prevelika!

Ker sem se vceraj kar tri ure zgubljala po mestu in okolici s kolesom, sem spoznala tudi rizeva polja, najbolj revne ulicice do sedaj, makadamske ceste, ki ne vodijo nikamor in živino, ki se prosto pase kjerkoli pac. Presenetili so me tudi 'traktorji', ki imajo namesto gum nekaksna okrogla sita, orodja s katerimi blodijo po rizevem nasadu - blatu.


Tokrat je bila noc malo daljsa, zaradi bolecine sem spala ze ob 20h. Postelja v tipicni vietnamski hisici (moj prvi home stay), je bila dovolj udobna, vsekakor pa prevelika, za moje bolecine pokrite z odmerkom tablet.

Ker ima Hoi An kot celotno mesto brezplacen wifi, tale zapis ustvarjam nas sleeping busu do mesteca Hue. Se 5 ur blize severu!

Sleeping bus

Pocasi se prebijamo skozi meglo vietnamskih gozdov. Precej zastrasujoce, glede na to, da skozi okno ob dnevni svetlobi vidim zgolj in samo belo barvo. Z avtobusom sem pred dvema urama odrinila iz Dalata na sedemnajst urno potovanje do Dananga. Bela barva je gosta nepretrgana megla v katero se zaganjamo. Vietnamski gozdovi, s katerimi so porasli tudfi dvainvec tisocaki, pa so pragozdovi, prekinjeni z malimi oazami vasic, rekami in zivalmi, ki nimajo pastirja in lastnika.

Claudia je izbrala Vietnam Airlines za 50 dolarjev + strosek nocitve v Danangu, jaz pa 16 dolarsko potovanje s sleeping busom, pri cemer ne rabim nocitve, saj v letalisko obmorsko mesto prispem okoli seste ure zjutraj. Jutri se dobiva na kavi, oziroma, ce mi uspe, skocim se v njeno sobo zamizat za kaksno uro in preizkusit tus, da analiticno ugotoviva, ce sva se odlocili prav.

Sleeping busi so udobni avtobusi, ki imajo namesto dveh vrst dvojnih sedezev tri enojne pol postelje v dveh nadstropjih. Spoznala sem ga ze na poti HCMC do Mui Ne (5 ur) in bila navdusena. Danes potujem z Futabuslines in sem edina turistka na njem. Obcutek nelagodja s kilometri izginja, saj se pocutim varno, je pa vedenje, da nihce ne zna niti besede anglesko, rahlo zaskrtbljujoce. Nekako bo ze, v zadnjem tednu precej napredujem v pantomini (soigralci pri Activityu - you better watch out, when I arrive back).

Za mano je precej prijeten, soncen in lahkoten dan. Se vedno me crvici, ker ne vem, ali je na naslovnici knjige Socialno podjetnistvo moje ime, ali pa je bil jutranji mail v mojem nabiralniku samo izvirna sala mojih sodelavcev, ki so mi sobotno jutro popestrili s slabostjo v zelodcu.
Dalat je danes postregel moje misli z dvema kavama, x kolicino sladkih substanc iz pekarne in dolgim izgubljanjem po mestnih ulicah in parkih in jezeru.

Ugotovitev iz Dalata: ce te ustavi Vietnamec, se ne pomeni, da ti bo nekaj prodajal, nekateri zelijo skozi pogovor resnicno nekaj izvedeti o tebi, ali se bolje, vaditi svojo anglescino.

Vav, zunaj dezuje. Prvi dez v Vietnamu. In pogled na divjino okoli mene je se vedno top. Gozdovi tukaj so pravzaprav pragozdovi, nihce jih ne ureja, verjetno se tudi ne splaca. Precej povrsin je prepoznanih kot nacionaslni park in naravna dediscina. Moj ati bi tu lahko delal 100 svojih zivljenj pa dvomim, da bi kaj spravil v red. Razgled je cudovit, saj z visine nekaj manj kot 2000 metrov opazujem zelene doline, gozdove in reko.

Cesta se vedno slaba. Sele ko vidis to, se zaves luksuza infrastrukture v Evropi, in kar naenkrat je slovenski javni transport pravljica.

Dalat pa je bil pomemben zame tudi zaradi Claudie. Predstavila mi je delovanje Singapurja (in velike letalske druzbe) tako, da se je nehote znasel na moji to do listi. Glede na to, da zanj bojda potrebujem le nekaj dni, ga mogoce obiscem se v casu do avgusta - domestic flights v Aziji so resnicno dostopni. :-) Je pa to trip za katerega ne rabim iskasnja nastanitve. Mimogrede, naj navrzem nekaj dejstev o Singapurju, ki nakazujejo drugacnost in pojasnjuje konstantnost rasti njihovega BDP-ja:
- poudarek na izobrazevanju: pri treh letih se zacne ucna pot
- izredna dostopnost javnega prevoza in taksijev
- cena vozniskega izpita 80.000 dolarjev (posledicno so mesta prazna)
- najdaljsi cas prebivalca brez zaposlitve: 14 dni
- najprej poskrbimo za lokalno prebivalstvo, potem za tujce (Singapur je prava medkulturna in mednarodna skatlica presenecenj)
- leta in leta so svoja vrata na stezaj odpirali tujemu znanju in kapiralu, sedaj, ko so uspeli zbildati svoje, pa pocasi in vztrajno zapirajo vrata
- ker starejsim drzava ne more zagotoviti varne starosti, jim omogoca neke vrste 'malo delo', ki ga vecinoma opravljajo kot taksisti ali delavci v restavracijah.

I will go and check it once.

Mimogrede, najemnina za 30 kvadratnih metrov veliko (lepo, moderno in svetlo) stanovanje v sestnajstem nadstropju ene izmed neskoncnega stevila visokih stolpnic je 2200 eurov mesecno. In to je poceni!

Nikakor se ne morem nacuditi neverjetni naravi vietnamskih gora. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Zato je verjetno nasa knjiga: zelena.

... minile so stiri ure voznje, ki smo jo prekinili s pocitkom. Ker smo na avtobusu bosi - tako kot v guesthousih in hostlih in po domovih - dobimo za pavzo njihove rumene natikace. Obcestna menza za vsaj 5 avtobusov je zazivela in popotnikom z avtobusa (ki se peljejo v Danang z nemoremnikakorpogruntatiinnihcenegoborianglesko razlogom). V mnozici na postajaliscu sem bila edina belka in zaradi zmede nerazumevanja dolzine postasnka, sem se odrekla toplemu obroku za 40.000 dongov (s pijaco, kruhom in juho) in si napolnila torbico z nerpoznanim sadjem. Sosed na avtobusu, starejsi Vietnamec pa mi je prinesel banano. Sem se oddolzila s kosom sadja, ki ga ne poznam, je pa odlicna mesanica okusa limone, melone in ananasa.

Spet. Zadnjih 20 kilometrov mojo pot osvetljuje stotine in stotine luck. Sedim na desni strani avtobusa (priznam sem doublcheckalas, ce gre za pravo desno!) in moj pogled s postelje sega na odprto morje. Ura je 21h in obale so preplavili ribici, ki si z micnimi lucmi osvetljujo morske globine. Amazing. Pogled na to je res velicasten.
Kljub temu, da je tema, so me navdusdili mogocni, hriboviti mali otocvki, katerih obrise zaznavam v morju. Fascinirana sem nad obalo, ki se iz bele pescene spreminja v pecvine, v kastere se zaletavajo mogocni valovi. Na vrhu teh pecin se znajde cesta, po kateri se pocasi in rukajoce premikamo proti severu.
Fascinirajo me tudi mogocni hribi na levi strani avtobusa, v katere se nadaljuje rob ceste na nekaterih mestih vklesane v hrib. Vav.

Tudi nocna voznja ima svoje care in po enem tednu se pocasi zaljubljam v Azijo.

In po enem tednu se norija in vzhicenost prvih dni potovanja, pocasi spreminja v refleksijo odlocitve zanj in pogled nazaj. In pocasi, a vztrajno spoznavam, kaj ostane, ko stopis z letala, in je vse kar imas 8 kilogramov materiala, sebe in svoje spomine.


Wifi dostopen v Danangu, v prijetni hotelski avli hotela z noro udobno zimnico. Vcasih je super preskovit na luksuz!

Slapovi in kava centralnega dela Vietnama

It is a new day of adventure!!!
Osem ur divjanja po hribih in dolinah okolice Dalata na MOTORJU. Totalno zabavno, zabavna lokalna studenta kot voznika in super druzba. Vietnamske roznate nasade, kavo na tisoc in en nacin, kavna drevesa, jezera in gore in slapove je z mano odkrivala se Nemka, ki zivi v Singapurju - Claudia. Ne vem, kaj je bil najvecji vav. Verjetno voznja z motorjem. Definitvno pa se kup novih informacij. Zivljenje v vietnamskih hribih, vpogled v vasice, ki so ure in ure voznje oddaljene od sveta tehnicnega napredka (fizicno, razvojno pa govorimo v letih). Zdaj poznam postopek, kako nastane svilen sal, kava. Spoznala sem macke, ki jedo samo kavo (vcasih se banane, ampak res vcasih), zato da iz njihovih iztrebkov izdelujejo kavo. Ceprav nisem ljubitelj mack, se mi je zdelo, da gre z majhnimi kletkami in prisilo s kavo za mucenje. Spet sem ugotavljala postopek nastajanja rizevega zganja. Se vedno trdim, da je to slovenski snops. 55 % alkohola zagotavlja, da ti je po polovici stamprla prakticno cisto ok, da gres v ovinek z motorjem malo hitreje!!!

Stala sem pod slapom! Filmsko. Plezala sem, spoznala najvisjo goro v tem delu Vietnama, nekaj vec kot 2100 metrov visoko z gozdom! poraslo 'kamelo'.
Zanimiv je tudi vpogled v samostane budizma in Happy Buddha, ki sem ga srecala na poti!
Crazy house - to pa je nekaj, kar je prebudilo otroka v meni. Danez se pocutim bolj otroka kot navadno. Velika nenavadna hisa iz pravljic, kjer po navideznih drevesnih deblih skaces in isces razlicne sobe, se vmes malo izgubis, splezas cez kaksno oviro, resnicno da obcutek, da si izgubljen v eni mega risanki iz otrostva. Na koncu tripa sem plezala se po eni stari lokomotivi, upam, da je slika uspela, preden so me pregnali dol z nje. Naj ne bi bilo varno, jaz oa sem se pocutila cisto ok. Tako pac je, ko otrok pribezi iz svoje pravljice do lokomotive!

Claudia je super navdusen popotnik in kulinarik, ob kateri sem poleg Dalata spoznavala se druge drzave Azije.

Dalat je prijetna gorska vasica (tako jo imenujejo, sicer pa ima 200 tisoc prebivalcev), ki me je presenetila. Mesanica Vietnama, ki ga poznam (motorji, hitrost mesta, trznica, trgovine, ulice) in neke francoske vasice (arhitektura his) in Bleda (turisticnega idilicnega mesteca ob jezeru). Domacini trdijo, da je najboljsa lokacija za zivljenje: zmerne temparature skozi vse leto, malo padavin, suoer ljudje, cudovita naravas, veliko moznosti za obdelovanje zemlje.

Lajkam tale skok v notranjost Vietnama. Nelajkam pa jutrisnje 18 urne voznje z avtobusom do mesta Hoi An. Mogoce pa spoznam koga zabavnega. Do sedaj mi je se vedno uspelo!

Socialno podjetnistvo

Eden izmed dosezkov svojega dela na katerega sem resnicno ponosna, je stvaritev knjige Socialno podjetnistvo.

To je bil zadnji vecji zakljucen projekt na Mladinskem cehu. Knjiga, ki sedaj ze stoji v svoji blazno kul podobi (hvala Blaz in Andrej), je plod mojega dela zadnjih petih let in fantasticnih soavtorjev. Knjigo slovensko okolje resnicno potrebuje, saj poleg zakona, socailno podjetnistvo se nima strokovne podlage. Prav tako smo naredili z vsebino en korak dalje v definiciji in temelju nekaterih novih pojmov, ki pa v praksi ze kar nekaj casa obstajajo (ponosna na druzbene inovacije in kompetence socialnega podjetnika). Resnicno smo se vrgli v besedicenje in poleg strokovne vsebine knjigo naravnali tudi prirocnisko. Da bo uporabna.

Na naslovnici vam sicer ne obljubljamo uspeha in resitve sveta, sem pa prepricana, da knjiga nosi se kaj vec kot le znanje, ki siri razgledanost.

Dodajam poglavje Vstopno besedičenje ... 


Vav. Zadnjih pet let strokovnega dela in napredovanja je dobilo svojo fizično obliko. Tako kot sta socialno podjetništvo in družbeno inoviranje dobili svoje liste, barvo in črko na papirju, ki ni zakon. Avtorji smo resnično ponosni.
Naraščanje pomena družbenega inoviranja in socialne ekonomije daje tej knjigi poseben pomen. V zadnjih dveh letih (to je namreč čas, ki si ga je vzel priročnik pred vami, da je nastal) je socialno podjetništvo postalo predmet številnih pogovorov, predavanj in raziskav. Še vedno pa imamo občutek, da je v širši javnosti socialni podjetnik viden kot nekdo, ki je padel na glavo. Četudi stojimo na glavi, se tisti, ki se ukvarjamo s socialnim podjetništvom in družbenim inoviranjem, v tem položaju dobro znajdemo in smo pravzaprav čisto srečni. 
Vsebina knjige, ki je pred vami, je rasla skupaj z našo strokovnostjo, še bolj pa izkušnjo. Avtorji smo prek izkušnje prihajali do pomembnih spoznanj, ki smo jih v kar največji meri poskušali prenesti v knjigo, ki bo tako bralcu tudi uporabna. Zavedanje, da so zapisane besede korak k spreminjanju pogleda na socialne podjetnike in preskok v utemeljevanju ideje socialnega podjetništva ter družbenega inoviranja, je postajalo vse močnejše.
Socialno podjetništvo, za slovensko okolje nekaj novega glede na zakonodajo in nekaj starega glede na načela, po katerih deluje, postaja predmet številnih diskusij in vprašanj javne razprave. Okolje, kamor je bilo formalno postavljeno, nekako še ni zaživelo (čeprav nas je kar nekaj, ki se borimo, delamo, odpiramo vrata socialnim podjetnikom in nikakor še nismo izgubili upanja!). Tako se vsi, ki verjamemo v idejo, v bistvu vztrajno soočamo z ovirami in pridno razlagamo (in razglabljamo).  
Socialni inovatorji prihodnosti in ekipa, ki stoji za tem imenom, so se v zadnjem letu osredotočili na modele in pomen družbenega inoviranja. Družbena inovacija je namreč tista, ki lahko spremeni sistem in posledično vsaj za določeno ciljno skupino ali družben problem tudi življenje. Ali je družbena inovacija kot taka uresničena v klasičnem ali socialnem podjetništvu, v javnem sektorju ali nevladni organizaciji, dejansko ni pomembno, saj so njeni družbeni učinki nad tem. In ker smo Socialni inovatorji prihodnosti entuziasti in verjamemo v spreminjanje družbe, podpiramo razvoj družbenih inovacij na vseh področjih našega življenja.
Pri svojem delu se avtorji srečujemo z mladimi podjetniki in nevladniki – z vsemi, ki jim je bolj kot za številke mar za družbo in svet, v katerem živimo. Vendar je njihova začetna motivacija velikokrat (pre)hitro povožena od nepodpornega okolja in občutka, da njihova inovacija v bistvu ne odgovarja na potrebe družbe. Tako se motivacija zgubi, začetni zagon vlaganja časa in o sredstev v samo idejo pa upade. Poskušamo jih spodbuditi in jim stati ob strani, odpreti kakšna vrata. Včasih celo zavrtimo kakšno telefonsko številko, največkrat pa z njimi presedimo ure in ure ob uporabi različnih metod in tehnik, da skupaj stopimo korak naprej. Upamo, da bomo komu pomagali pri kakšnem koraku naprej tudi s to knjigo.

Včasih se zdi, da s socialnim podjetništvom zahtevamo od ljudi preveč: da znajo prepoznati družben problem, da so podjetniki, da znajo z ljudmi, da so družbeno empatični. Ko smo ugotavljali, katere kompetence mora imeti socialni podjetnik razvite, pa smo prišli verjetno do enega ključnih sklepov te knjige: da socialni podjetnik ni en sam človek ali neki manjši tim, ampak je skupnost entuziastov, ki dela in ustvarja za skupnost in družbo. Ključna stvar družbene inovacije in socialnega podjetnika je skupnost, ki jo predstavljamo ljudje, ki z različnih področij in z različnimi kompetencami stopimo skupaj za določeno idejo in jo, tudi s pomočjo podpornih mehanizmov,  ne glede na ovire, uresničimo. In spremenimo svet.

urednica Tadeja

Pravljica v Mui Ne

Za mano je enkratnih nekaj ur. Če odmislim današnjo, naporno, dolgo, živčno vožnjo z avtobusom iz obmorske ribiske vasice Mui Ne do gorskega objezerskega mesteca Dalat.
Namen je bil, da se na tem avtobusu naspim, kaj preberem in umirim. This plan did not work out. Torej 5 ur na avtobusu je dejansko pomenilo 5 ur na avtobusu: brez ustavljanja, hrane in stranisc za nabito poln bus, kjer smo svojo prtljago držali na kolenih in bila je po tleh po celotni sredini avtobusa. Vmes je neka domacinka bruhala, kar pa ni pripomoglo k temu, da bi voznik ustavil. Se vedno to ni bilo dovolj za mojo top avtobus vožnjo ever, saj smo se za bonus, medtem ko smo lezli na 1500 metrov nadmorske višine, večkrat (nehote) ustavili, kakšna stvar se je pokadila skozi avtobus... Avtobus, star in utrujen, res ni zmogel poti kar tako, pomagala pa ni niti izključena klima, ki nas je naredila kar precej limaste in tecne. Večino časa je bil avtobus v popolni tišini; verjamem, da je vsak potiho molili, da bi zmogli skozi naslednji ovinek.

Teh pet ur je bilo izredno zanimivih, vendar niso zasluzne, da lahko rečem, da je za mano nekaj več kot 24 fantastičnih ur!

V torek zjutraj sem končno zapustila HCMC in se pognala proti obali Vietnama. Destinacija: ribiška vasica Mui Ne, ki naj bi bila po vseh opisih sodeč vsaj malo manj turistična kot malo bolj severna meka turistov. To bom na svoji poti izpustila.
Tudi Mui Ne je na prvi vtis dal občutek klasičnega obmorskega mesteca z lepimi plažami in kar nekaj resorti. Ko sva s sopotnikom na tem delu poti stopila iz udobnega 'sleeping bus-a' nama razgled ni bil najbolj všeč. Hotel, guesthouse, hotel, turistična agencija ... Toliko o tem, da je na tem koscku bele vietnamske plaže se prostor za takšne, ki nam lezalniki na plažah in zasoljene cene in diskoteke niso blizu.

Vendar sva z Mo-jem počasi odkrila pravljico. Najprej z ugotovitvijo, da najin guesthouse ni sredi te turistične hektike, ampak je umaknjen nekaj kilometrov ven, in skoraj tik ob plaži. Prijeten, s prijetno niti najmanj angleško govoreco druzinico, ki nama je bivanje v tej vasici naredila res fantastično. Nadaljevala sva z odličnim kosilom (zelenjava, kalamari in se več zelenjave + ananas) in Saigon pivmo. Spet vse skupaj nekje za 2,5 dolarja.

In potem na plazo. Filmsko plazo. Bela plaza, neskoncna, veliki valovi (gre za surferski raj, baje), droben pesek (verjetno se mu rece mivka, mivke pa ne maram, zato mu bom rekla droben pesek), palme, prav posebni mali ribiski colni. Vav! Plavanje, raziskovanje plaze in potem enkraten sanjski soncni zahod. Sprehod po obali s cevlji v rokah se je preecej zavlekel in izgubila sva se nekje sredi colnov in mnozice ribicev, ki so popravljali in pospravljali svoje mreze za jutrranjo odpravo. Kar nekaj ur sva brezciljno pretavala, predebatirala ali zgolj prestrmela v butajoce valove. In prvic sem se na tem potovanju resnicno umirila in zadihala.
Vecer sva prezivela ob pivu in vietnamskih piskotih, druzbo pa so nama delali tudi komarji - mimogrede v Avstraliji izdelujejo kremo, ki v pol ure naredi kirurski popravek na izboklini od pika komarja. Lajk.
V sobi se nama je pridruzil se Larry, neke vrste vietnamski martincek, ki pa se je do jutra ze odlocil, da nisva dovolj dobra druzba.






Je pa res, da sva jutro zacela ob 4h zjutraj. Soncni vzhod v puscavi? How could I say no? Pobral naju je jeep (k sreci sva bila dva in k sreci sva se dobro spogajala z neko manjso obcestno agencijo, da je bila cena res ok), in na poti do pescenih sipin (cca 15 km) naju je posteno napihalo. Je pa zabavno se podati z jeepom po stranskih cestah in luzah! Sipine, puscava, karkoli ze imenujemo najino destinacijo pa NEVERJETNA. Tezko z besedami opisem to sliko. Prispeli smo v temi in se potem bosi zapodili v puscavo na vrh najvisje sipine. Tam sva docakala neverjetn soncni vzhod potem pa sva se, zopet s cevlji v roki sprehodila po teh sipinah, opazovala par pri zgodnjem porocnem fotografiranju, se smejala drugim turistom pri njihovih neumnostih. Poskusala sva, kako dalec jih spraviva. In res je cela skupina turistov hodila za nama po teh sipinah, v katerih sva puscala odtise stopal. Nihce naju ni prehitrel, kot ovce so se pomikali po najinih stopinjah. Nekdo pac mora biti prvi!

Po soncnem vzhodu so nas na nekih drugih sipinah pricakali otroci s kartoni, ki sva si jih sposodila od fanta, ki je pač najbolje obvladal angleščino in je znal povedati največ nasvetov, da sva lahko potem toboganirala po rdecem pesku. Zabavno, ni pa ravno presezek. Pac sedes na karton, se spustis po strmi sipini in potem se boris s peskom na vsakem centimetru telesa in s sipino, po kateri moras nekako prilesti nazaj. :-)

Uf, to jutro je bilo res fantasticno. Spoznala sva se ribisko vasico Mui Ne - tisti del, do katerega turisti se niso vdrli. Stotine colnicev ob obali, ki so se vrnili iz ribolova na odprtrem morju, na obali pa zenske, ki pregledujejo ulov. Ne dajo se motiti turistom, preprosto opravljajo svoje delo in uzivajo. Sprehodila sva se med njimi, malo poslikala, vendar kot turista hitro dobila obcutek, da sva prevec v njihovem svetu. Meni ne bi bilo ravno ok, ce me nekdo pride na Ceh poslikat, kako sedim za racunalnik in delam, in se pri tem obnasa, kot da sem atrakcija za turiste. Jegulja naju je sicer zelela napasti, vendar je bil moj strah pred vsem kar leze in ima vec kot dve nogi prevelik, in sva raje pobegnila. Pisane vasice kot je ta clovek res ne more pozabiti. Komaj cakam slike, ki jih ima Mo. Polnilec za fotoaparat, ki sem ga pozabila nekje tam, kjer sem pozabila nekaj pameti in del srca, je ze nadomestila neka roza univezal zadeva, do katere sva se dokopala skozi divjo voznjo z motorji-taksiji in ugotovitvijo, da je tudi trznica Mui Ne popolna oaza brez turistov. Kjet je duh, tempo in energija drugacna. Poskusila sem tretje sadje za katerega ne vem imena, in mi je popolnoma nepoznan. In mi je všeč.

Ustavila sva se se ob reki in slapu, ki sta me navdusila. No, ne toliko slapovi sami, ampak pot tja. Privatni jeep naju je odlozil nekje ob reki. Sezujeva se in se podava po reki navzgor (brez skrbi, voda ni nikoli visja kot do kolena, in povsod po tleh je ta droben pesek, ki ne boli). Tako naju je cakal 20 minutni sprehod po reki navzgor do malega slapa. Vmes pa kot hoja po oblakih po velikem rdecem kanjonu pomesanim s kapniki postonjaske jame. Neverjetno.

Zaspana in utrujena sva segla na koncu vsak po svojem zajtrku. Omleta s sirom, zanj goveja juha. Cez eno uro se pivo in potem ta divja voznja v Dalat.

Nora dva dneva.
Dalat vecer sem zakljucila z zapisom bloga, jutri me caka raziakovanje divje okolice centralnega vietnamskega visokogorja. Slapovi, gore, kavna polja, hisa Alice iz cudene dezele ... Porocam kmalu, do takrat pa prebavim odlicno vwcerjo: pecene spomladanske zavitke in jajcevce z zelenjavo in rizem.

Mekong delta

I like it! Pobeg iz mesta, v delto reke Mekong. Polna novih informacij in vtisov: ugotavljam, da moram pobegniti iz mesta v naravo. Kdaj? Jutri zjutraj ob 8h.

Danes ugotvila kako se dela rice paper, spila svojo prvo happy water, izvedela, da je bencin 1,2 dolarja!, se naucila nositi vietnamski klobuk. Izposoja brezplacna, nakup 2 dolarja. Podobno kot celade (cca 3 dolarje) za njihove povsodvozece skuterje. Se vedno fascinirana nad tem, da na skuterjih vozijo vse: od otrok, stiriclanske druzine, televizorjev, riza do zivali. Celada obvezna za odrasle, za zivali, otroke in dojencke pac ne. O varnostni preventivi nimajo pojma, obvladajo pa podatke o visini kazni, ce odrasel clovek nima celade.

Ljudje so neverjetno prijazni. Res. In trudijo se z anglescino se pa se. Delovni? Tezko se odlocim. Najljubsa navada je sedenje in cvekanje v barih (ne, niso na internetu, televizije ne gledajo), tudi meni postaja to delo vsec. Sicer pa tudi tukaj ekstremne razlike v socialni varnosti. Aja, mimogrede, v Vietnamu ne bom gradila hise! 100 kvadratnih metrov zemlje 10 kilometrov iz mesta stane 70.000 dolarjev. Tisti, ki gradijo, gradijo v visino. So pa redki! Pri placi okoli 200 EUR na mesec (ce pac imas sluzbo kot je hotelir, tajnica, voznik) si to lahko privoscijo le redki.

Obozujejo vse vrste trznic, kjer prodajajo vse. Na Mekong delti predvsem kmetijske pridelke. Trznice vzljubljam tudi jaz. Njihovo sadje je pac zakon!

Ceste so precej obupne, 3 ure voznje pomeni le 110 prevozenih kilometrov. Precej naporno ... In zopet brezplacna masaza included!

Spoznala kup odprtih backpeckerjev s katerimi bom nadaljevala del poti proti severu.

Vietnamska kava je se vedno super, tudi hrana!


Danes uspesno skritizirala slovenski medijski sistem v diskusiji z novinarjem iz Copenhagna. Potreboval je eno uro, da je tudi sam priznal napake v njihovem sistemu. Pa naj mu bo, je pac iz severa. :)

Voznja s kolesom po ravnicah Mekong delte je nadfantasticna!

Pa jaz? Se vedno precej z mislimi na Mladinskem cehu in doma. Prave pocitnice se cakam. Upam, da pridejo z namakanjem v morju na kaksni beli plazi. Jutri!

24 ur HCMC

Minilo je 24 ur. Dovolj za:

• Ugotovitev, da je Saigon noro hitro in polno mesto.
• Da sem si kupila ponaredek tevik za 10 evrov.
• Da sem se kruzala po mestu z novimi cevlji.
• Za prvo slavno govejo juho, ki je izredno podobna nasi, samo da so rezanci rizevi.
• Za sveze sadje iz trznice - to je top v tem mestu, poleg guest housa. Poskusila dve vrsti prej nepoznanega sadja, nevemkakoserece.
• Za prvo pravo vietnamsko kavo, ki je o d l i c n a.
• Za voznjo z rikso: drzi, da je zabavno, in da vkljucuje masazo. Iz rikse videla vse kar je top v mestu, vendar me nic ne premami za ogled. Raje kot muzeje spoznavam ljudi!
• Narejen plan do 21. decembra: Mekong delta, Co chi tunnels in naprej na sever v Mui ne - bele plaze in nek bojda fantasticen ponaredek puscave, edine tukaj. Za tem pa v hribe, med zeleno, jezera in oblake.
• Da sem se naspala in prebila casovno razliko.
• Za nekaj klepetavih ur druzenja in poizvedovanja: zakaj, od kod in kam.
• Da sem se za cca 20 minut izgubila in mi je bilo vsec.
• Da sem jedla tipicne sladice iz oresckov. Lajkam.
• Da sem ugotovila, da so ljudje ekstra prijazni, da se turistom vse prodaja (s tem mislim VSE), in da ponujeno ceno vedno zbijes na pol.
• Da sem ugotovila, da ti je tukaj najboljsi prijatelj pac kar vsak nahrbtnikar.
• Da je pivo 0.75, zajtrk sadje za dva 2, kosilo 2.5, guesthouse 7 dolarjev, enodnevni izlet Mekong delta, z avtobusom 3 ure stran, kosilom, najemom koles in voznjo z njihovimi mini colni 15 dolarjev.
• Da je dan na vrocini precej dolg in naporen, in da je prijetno lezati v postelji ob 22h.

Stopila na Azijska tla

Vav. Azijo se ze takoj obcuti drugace. Navsezadnje je ob 19h cca 30 stopinj. :-)
Torej, na letalu spoznala prijaznega Vietnamca, ki studira v Milanu. Morda sem si celo zagotovila bozicno vecerjo. :-)
Viza on arrival deluje, sedaj imam svojo prvo nalepko v potnem listu in noro se veselim vseh naslednjih.
Javila sem se domacim, tistim, ki jih malo bolj skrbi, torej je tudi to urejeno.
Taksi ... Glede na navodila na netu, sem ga preplacala. Z vsem pogajanjem sem prisla na ceno 10 dolarjev, so mi pa v hostlu rekli, da sem carica. Je vendarle tole ura, ko avtobusi ne vozijo vec in imajo taksisti boljse pogajalsko izhodisce. No, sama v taksiju za 45 minut voznje - se ni tako slabo, a ne?

Hostel zgleda super. Cimra, Singapurka tudi. Cisto, noro prijazni, sezujes se pred vrati!!!

Joooj, ne morem, da ne omenim. Ce bi letela vec, bi imela sto kil. Vedno sem trdila, da je hrana na letalu psiholoska fora, da pac zamotijo rajo, ki potem raje zveci, kot krici, plus tega pa se ves cas nekaj pricakuje. Se vedno se tega izreka drzim, samo tile Emirati so tole vzeli zelo zares. Hrane prevec, filmov 200, posnetki iz letala, grafika leta, vreme, spet hrana, slusalke, odejica, poustercek ... Lajkam luksuz, ki ga tule verjetno ne bo vec ...


To je to zaenkrat. Grem raziskovati okolico in ljudi hostla.

Dubaj - na pol poti

Uspelo. Nahrbtnik nalozen na check-in mizo je tehtal 8.4 kilograme. To je torej tisto nujno malo, kar nisem mogla pustiti doma.
Najbolj nujno in najbolj ljubo. Slednjega sploh zelo malo v nahrbtniku.

Nekdo je kriv, da precejsen del zasedajo knjige (se najdes, a ne?), nekdo drug pa, da je z mano verjetno kaksna odvecna tableta. Upam.

Naceloma sem ob pakiranju ugotovila, da sem ponosna na svoje prijatelje, ki kupujejo uporabna darila. :-)

Lagala bi, ce bi rekla, da je Dubaj prva postojanka, ki mi prepihava misli. Objemi zadnjih dveh dni so bili precej tezki. Vse kar se je dogajalo je imelo izjemen pomen zame. So pa bile tezke in prehitre tudi nekatere moje besede. Uf, spet se mi je potrdilo, da zivcnost in prijaznost do najblizjih, nista ravno prijateljici. Resnicno opravicilo vsem, ki se najdete!

Torej. Ko sem stiskala angelcka v zepu, in se na beneskem letaliscu se zadnjic stikala z evropskimi tlemi, odpravljajoc se na letalo v arabski svet, sem se cisto malo zavedla, da grem. Prvi medcelinski, tehnicno precej izpopolnjen let, zasedajo moski in nekaj druzin. Precej stereotipna ocena cez prst, sem bila edina nahrbtnikovalka. Preden me je cisto zares poneslo v tehniko medcelinskih letov in opazovanje dveh druzinic, sem se prebila cez prvih 15 strani The ultimate hitchhiker's guide to the Galaxy. Zakljucek: da bom vedela, kako do galaksije, bom se kar nekaj minut brala. In vadila anglescino. Hvala Cehovci za nekaj, kar me bo intenzivno zaposlilo, medtem ko bom pogresala delo!

Sedaj cilam na letaliscu v Dubaju. Ravno sem pojedla ostanke obroka na letalu, ki sem si jih zlozila v taizejski zajtrk: mala strucka, maslo in koscek temne cokolade. Okus, ki zbuja spomine.

Aja, stranisca na letaliscu v Dubaju imajo tuse. Tokrat nisem preizkusila, kako delujejo. Potovalna brisaca je nekje v trebuhu enega izmed letal. Morda poskusim na poti nazaj. Cez 8 mesecev.

Dojemam, da grem. Sprasujem pa se, kdaj dojames, da gres za vec kot nekaj dni.

Čez eno uro

... se s 25 litrskim nahrbtnikom odpravljam v svet. Najprej do Benetk, potem do Dubaja in nazadnje še do Ho Chi Minch City.
Najbolj nujno in najbolj ljubo gre z mano. Najbolj ljubo ne rabi prostora v nahrbtniku!

Spomini

Mali dogodki nasega zivljenja tvorijo mavrico spominov.
Prijetna pohajkovanja, preproste ali megalomanske zabave, novi prijatelji, topli poletni veceri in ljubljanske noci, igranje kiklc, soteskanje in kampiranje, precute studentske noci, popevajoce frekvence slovenskih melodij, poroke najbolj zaljubljenih, pakiranje skatel in brisanje tal, bansiranje, veceri ob kitari, frizbi v Tivoliju, preteceni kilometri, skeletne noci, kilometri po slovenskih cestah, bivsi fantje, priprave, strmine smucisc, evropska velemesta, novoletni ognjemeti, maskarade, veseli meseci, pobegi na morje in najbolj cudovite odprave na dva tisocaka.

Vsak spomin je definicija neke male srece, na podlagi katere ima vsak naslednji vecji izziv zmagati in premagati to mojo mavrico. Precej nefer do tistega, kar se je v nasem zivljenju na casovnici spominov zgodilo prej, a ne?

Konkurenca je pri meni velika. Pupe, cimre, novinarke, bivsi oratorijci, Cehovci in potem Tavcarjani. Skupnosti, ki so me pomembno oblikovale in oblikovale moja visoka pricakovanja do prijateljev in trenutkov spominov, ki gredo na pot v mojem mini nahrbtniku. Se je prostor za nove spomine, bodo pa ti morali biti precej intenzivni, da bodo izrinili mesto med mojimi top dogodki. Prijatelji, postavili ste visoke kriterije.

Svet, pripravi kaj izjemnega zame!

Kako in komu govorimo?

Tik pred odhodom

Neverjetno. Res je skoraj tu, ta sobota, ki je bila se nedolgo nazaj le nek oddaljen datum.
Ce bi lahko bi dneve sedaj podaljsala, ce bi vse banke, enote, sluzbe in jaz delali 24 ur na dan, bi morda se lahko opravila vse.
Tako pa bom verjetno na pot odsla s kaksno nedokoncano alinejo na svojem to do listku.
Navsezadnje je verjetno dovolj, da imam letalsko karto, vizo in nekaj denarja. Svoj mir, cevlje in nacrt poti pa verjetno najdem nekje v naslednjih mesecih ob svojih korakih po Aziji.

Ko recem hvala

Besede zahvale
9. december 2012
sv. Peter, Radece

Uf, danes se resnično zavedam, da ne odhajam sama. Hvala za ta občutek!
Potujem torej 15 tisoč kilometrov proti vzhodu, kjer bo sonce vstalo malo prej, in kjer nekdo potrebuje moje roke.
Tako kot so moje roke potrebovale vero in zgled in ljubezen do dela. To mi je dala moja družina. Hvala. In hvala ker sem tudi danes, ne glede na to, koliko kilometrov stran živim in za koliko let se postaram, še vedno del družine. Ana in Alenka, hvala, ker sta tudi moji prijateljici.
Moje roke so zadnja leta resnično potrebovale dlani prijateljev, ki so na tej moji poti in v moji odločitvi najbolj goreči podporniki. Ne morem zanikati, da ste v zadnjih desetih letih postali moja druga družina, ki vedno prepozna, pohvali, sprejme, ko ostaneš brez strehe nad glavo, se z mano veseli in z mano prejoka noči, se z mano povzpne na dva tisočaka in potopi v globino morja, se adrenalinsko potepa in raziskuje razsežnosti sveta in globino jaza. Hvala starim oratorijcem, Tavčarjanom, novinarkam in pupam. To pot delam tudi za vas.
Tako kot so moje roke potrebovale vas, župljane, vaše / naše otroke, oratorij, uspehe in izzive, da sem danes postala to kar sem. In da sem na tej poti za don Boskom spoznala še Mladinski ceh, ki mi je bil zadnja leta ne samo največja sreča v mojem razvoju, ampak tudi služba in prijateljsko zatočišče.
Današnji dan je prav poseben zato, ker so mojo pripravo na odhod pomembno oblikovale sestre Hčere Marije Pomočnice, s. Metka in s. Damjana – toplina na Gornjem trgu mi je dala neverjetno potrditev, da je Gospod z mano! Hvala gospodu župniku, ker je sprejel današnji obred v župnijo svetega Petra in pevcem, ki oznanjajo in slavijo skozi pesem.
Hvala vsem, ki ste mi v zadnjih mesecih pred odhodom stisnili roko, podarili nasmeh ali delovno minuto. Najbolj pa sem hvaležna za vsako molitev in misel name, ko bom v direndaju nekega drugega sveta. In prepričana sem, da na nek način na pot z mano odhaja tudi velik del skupnosti, ki današnji dan praznujete z mano. Ko se vrnem pa pripravim kakšen večer o tem, kaj pomeni darovati del svojega življenja v božjem imenu na azijski celini.
Najbolj od vsega pa hvala Gospodu, ki mi je v odločitvi, da naredim ta korak, znova poglobil vero. Resnično verjamem v znamenja.