NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Najbolj brano

Zadnje objave

Doma

Minila sta dva meseca odkar sem na beneškem letališču stekla svojim domačim v objem. Dva meseca vsakodnevnega boja, urejanja spominov, šokov, globokih spoznanj.
In nenazadnje nore hektike zahodnega sveta.
Kambodža odmeva. Potovanja manj. Pogrešam ta svoj dom. Ne na način, da bi se vanj vrnila, ampak z željo, da bi v tem slovenskem svetu lahko občutila istega človeka, kot sem bila tam.
Padam na kolena pred pričakovanji družbe in okolice.
Uspešno se izogibam trgovin, pošt, kavarn in drugih točk množičnega zbiranja wanna be pustolovcev. Tako, malo manj družabna, malo bolj v sebi in malo manj glasna potujem skozi vsak dan. Se mi zdi. Moje delo je še vedno delo z ljudmi, z nasmehi in energijo in prenašanjem od mene do tebe. Vendar vsi ostali trenutki so se spremenili. Sedaj so bolj tihi in odmaknjeni od norosti vsakodnevnih debat, kričanja, kav in načrtovanja. Iskrivost sebe najdem z domačimi, malimi otročki.

Po dveh mesecih vedno znova umeščam to učiteljico Tata v svet Tadeje. In čeprav se zdi, da je vse na mestu, da so vse delovne obveznosti, ki sem si jih / so me poiskala / e v mirnem teku, da sem Nazaj, da so odnosi stabilni ... Jaz še vedno pospravljam odmeve in se sprašujem, kam bežijo dnevi in ure.

Spoznavam, da resnična izkušnja poteka pred in po sami izkušnji. Seveda je biti na drugem koncu sveta izziv. Izziv vročine, kulture, prilagajanja, potrpežljivosti, občutka majhnosti in nemoči. Pa vendar je vse to ena sama Ljubezen in življenje brez teh tisočih vlog, ki delajo naš vsakdan resnično zahteven.

Izziv pa je biti človek miru in stabilnosti v tem svetu. Tega se učim, vsak dan znova. In priznam, da mi ne gre najbolje.

K sreči pa imam Ljubezen.


Tajske ugotovitve

Kamboski otroci zbirajo plastenke in plocevinke, prodajajo zapestnice na ulici ali brskajo po smetnjakih. Tajski palijo le na denar.

Priti na Tajsko in ne podleci skusnjavi tajske masaze je nemogoce. In steje kot greh. 5 evrov.

Na Tajskem z lahkoto prezivis s 6 evri na dan: za lastno sobo in hrano. Seveda brez premikanja po drzavici. Od tega je soba 5 evrov.

Kamboska kulinarika mi je zelo pri srcu, se pa Tajci malo raje igrajo. Z okusi in estetiko. Hrana ima svoje care!!! #potrditevspletnihvirov

Trajnostni razvoj ni ravno nekaj, o cemer bi tukaj kadarkoli razmisljali. Za pobeg v pravo tajsko zivljenje je nujno vloziti veliko truda in iznajdljivosti. Vse za turiste in vse po posebni ceni le zate. Mesta so tako prakticno turisticni kompleksi, plaze male turisticne trznice izdelkov za enkratno (morda celo nickratno) uporabo.

Tajci so bolj prijazni in odprti in cvekavi. Velikokrat v zameno za prijaznost dobijo kaksen baht vec. Vendar je neprecenljivo ko te kozmeticarka po opravljeni storitvi od nekega cudnega veselja kar objame.

Tajska je azijski center proizvodnje hrane - ima odlicne klimatske pogoje in je odprta za izvoz. Cena te ugotovitve so neskoncna polja monokulturnega kmetijstva in izginjanje prvotne vegetacije.

V Kambodzi je lahko biti vegeterijanec. Na Tajskem se lazje.

Meditacija in lenobno polezavanje. Sadni napitki in crne kave. Masaze, zobozdravniki in kozmeticarke. Odkritje joge. Razvojni in custveni sok po Kambodzi. Templji, monki in trznice. Trajnostni razvoj. Lekarniski podvigi. Turkizno morje in zelena severa. Kljucne besede moje Tajske.

Nic ne premaga moje Kambodze. Ceprav je zivljenje tukaj za zahodnjaka ugodnejse kot pri sosedih.







Sever umirjenega lenobnega dopusta

Sukothai je presenetil predvsem s svojo malo manj turisticno hektiko. Ujela sem se v dneve pohajkovanja med templji ostankov kmerskega imperija  in premagovanja kolesarskih kilometrov. Telo opozarja na mlahavost misic, ki so ponoven opomnik, da se naslednji teden zagrizem v tekaske cevlje. Vsekakor bo po osmih mesecih japonk in tevik to verjetno sok za moja stopala, navajena svobode, ampak trma / vztrajnost / odlocenost so se mi v zadnjih mesecih pokazale kot moje kljucne vrline.
Vmes sem se uspela pojaviti na tajski verziji vaske veselice, ki je za oci zahodnjaka nenavaden sov nasemljenih v premajhna oblacila in plesocih vseh, brez alkohola! Sploh. In imeli smo se cisto dobro. Sprasujem se, kako bom moje nealkoholno leto zaznamovalo slovensko odvisnost od njega. Verjetno precej spece.


 

Na severu sem se malo umirila in antibiotiki so odplaknili infekcijo na ocesu. Ena nocna voznja z busom, ki so jo zaznamovali gnojni izcedki, je bila zadosti, da sedaj raje recem vroce je, kot da se nastavljam klimatskim napravam in ventilatorjem. Je pa res da vrocino spira tudi dez, ki me opere vsakih nekaj ur. Mimogrede, tole blatno vreme je iz mene naredilo wellness zurerko in nic kaj zagrizeno sprehajalko po dzunglastih gozdovih. Morda kdaj drugic, morda pa le se po nasih gozdovih, ki so, vsaj zame, precej bolj prijetna. Morda pa me oca nauci upravljanja z motorko. :-)

Nekje med sadnimi napitki in kolesarskimi podvigi sem srecala socialno delavsko nevladnico, ki me je mocno opomnila, da je cas za stourno kavo z Natalijo. Drzim pesti, da preokupirana aktivistka najde cas zame! :-)

Chiang Mai je v mojo lenobnost navlekel nove note. Meditacija mi je poznana, veliko sem studirala o tem, in se je ucila na svoj nacin. Zadnjih sest mesecev, v kapeli ujeti v prah kamboskih dvorisc. Sedaj sem oblekla bela oblacila in se na meditacijskih 'duhovnih vajah' vrgla v tehnike budisticnih mislecov. Ne recem, da sem naduspesna, vsekakor pa bodo tehnike se uporabljane. Stoje, sede, leze in v hoji, vse je lahko meditacija. Uporabljena bo tudi joga, ki je sprozila preblisk skusnjave, da se je lotim. Pomesana med dvajsetinnekaj pridruzenih norcev sem vstajala ob gongu in meditirala na ukaz. Vse v belih oblacilih in vegeterijanski kulinariki ujeti v zeleno brezhibnosti.




Zopet se po mestu sprehajam z Zavedanjem (de Mello) in tokrat ga berem drugace. Lepo se poklopi z razmisljanjem ljudi, ki so ustvarjali moj vsakdan zadnjih osem mesecev. Vmes skocim na neverjetno tajsko masazo in tajsko kavo. Pregresim pravilo kave brez mleka in se znova vprasam, zakaj tako. Buca. Ce sem ze spoznala, da ne maram kave z mlekom, zakaj se potem vracam k njej???

Zobozdravnik je bil kar prenavdusen nad mojimi zobmi, in taksno navdusenje me bolj vlece v obisk se kaksne ordinacije, kot pa ploskanje sami sebi. 12 evrov me je stalo ciscenje zob in poslusanje hvalospeva o pravilnem ciscenju in pravilni razporeditvi mojih zob v ustni votlini. No, vsekakor sem se nalezla dolocene mere obsesije v casu svojih pisarij za Medicino danes, vendar je bilo slisano zame predvsem pretiravanje.

Se dve noci udobja in se ujamem v splet letalsikih dogodivscin. Sobotnih 12 ur potovanja do Bangkoka, spanje na letaliscu, jutranji let v Saigon. 12 ur ubijanja casa na letaliscu in vecerni let v Dubaj. 10 ur spanja v Dubaju in potem jutranji let v Benetke. Vse zato, da bom na ponedeljkovo popoldne lahko stisnila k sebi tiste, ki jih najbolj pogresam, in ki so resnicno edini, ki so ostali z mano v prav vsakem trenutku mojega azijskega boja. Cudno, kako se stevilka manjsa, intenzivnost pa veca. Paradoks odnosov. :-)

Se vedno vztrajam, da se pes pride dalec. In se dlje. Morda ne na zeleni vrtoglavi hrib, povsod drugod pa.

Caka me se ena trznica, se eno razvajanje, se eno prepakiravanje. 66 ur Tajske. Ce bi imela neomejeno denarja, bi kupila dodatne kilograme za vso navlako, ki mami oci, da jo odnesem s seboj. Vesela sem, da nizkocenovniki poznajo omejitve. In prav tako moj budget.

Slik se ni in jih se nekaj casa ne bo. Se vedno je fotoaparat predvsem v napoto v razpadajoci torbici.

Na poti v zeleno

Morda pa tole potovanje, ceprav ga se vedno ne maram, ni bil tako slab nenacrtovan vdor med Kambodzo in Slovenijo. Popkovina, s katero sem kot otrok povezana s kamboskim virom zivljenja in energije, pocasi izgublja na pomenu. Ze cutim roke, ki me klicejo v nek svet, kjer sem prav tako dobrodosla.
Rojstva. Novo zivljenje.
Mocan razlog, zakaj se mi mudi domov.
Tajska je obupna. Nikoli nisem zelela sem - iz slabo utemeljenega in plehkega razloga, ker gredo vsi. Pa sem zaradi blizine, cenovne ugodnosti in poskusa preseganja osebno postavljenih standardov 'biti drugacen in boljsi' sedaj tukaj.
In sedaj tukaj je obupen, ker so tukaj vsi. Vsi. 20 letniki, ki se opijanjajo do onemoglosti in si potem tetovirajo vso cudo sveta na svoja telesa in slinasti skorajda upokojenci, ki iscejo priznanje in potrditve v nizkih cenah tajskih deklet. Prostor za Hangover, vsekakor. Prostor za dekle, ki je ravnokar stopilo iz kamboske sole zivljenja in zivela tam, kjer je roka, srce in uho vec kot denar, pa ni.
Sem na poti na sever, po The Beach sem na nekaj vec kot 24 urnem avtobusnem popotovanju na sever, ki je bil presekan zgolj z bankoskim trmarjenjem in skrtarjenjem (omenjeno je rezultiralo v dveurnem mestnem trekingu z desetimikilogrami opreme v lovu za skylinom in poceni avtobusnimi kartami - slovenska predstava o mestih, ki so obvladljiva na nogah!!!). Uspela sem, precej presvicana in prepricana, da tovrstni podvigi v osem milijonskih metih in brez pravega zemljevida, v nadalje ne bodo na meniju!
The Beach je sanjska plaza zgolj se v preblisku podobe, kako je bilo, ko jo je nekdo odkril. In v nekaj momentih, ko jo zagledas izza skalnatih ploskev, v katere se zabija morje. Celotni Phi Phi otocje so namrec preplazili sadovi nenadzorovanega turisticnega razvoja. Po cudni sreci je morje se turkizno in na manjsem otocku prepovedano prenocevanje. Vse ostalo je nabito s super akcijami, ki to niso, preglasno glasbo in pobruhanimi ulicami, ki spominjajo na ... Ne najdem primerjave. Vse na Hrvaski obali je milo, zelo milo v primerjavi z videnim.
Vneto oko je preprecilo skok v morje, spanje in pametno prehranjevanje. Kot otrok sem se zjokala lekarnarju in medicinski sestri, ki je za pregled pri zdravniku zelela vec, kot sem bila pripravljena placati. Tako sem odigrala pametnega pacienta v lekarni, in si tako po azijsko kupila antibiotike. Danes je ze bolje, na nocnem avtobusu se je izcedilo kar nekaj gnoja in racunam, da bodo ostanki bolezni v nekaj dneh cisto izginili.
Pocasi se oglasajo tudi tisti glasovi, ki jih prej skoraj osem mesecev nisem slisala. V meni in na medmrezju. Cudni so ti obcutki.

Zadnjih 9 dni.
...
Sever je bolj moj. Zelen, rizev, prijeten. Z ustrezno frekvenco pogostosti belih fotografov. Sukothai je postregel z neverjetno okusno nocno trznico in azijsko verzijo gasilske veselice. Vsec mi je, da mi je vsec.


Bangkok II

Pa je malo bolje. Spanec in malo bolj resni koraki na ulice Bangkoka so me prebudili. Vneto oko me ni ustavilo pred plazenjem naokoli, mi je pa odvzelo nekaj ur spanja.

Spanci se vedno ne govorijo anglesko, Tajci pa so toliko napredni, da zacuda okoli ne hodijo v pizamah (#Cambodia). Prisegam na pesacenje in nabiranje kondicije. Bolj kot hoja me je danes utrudilo sedenje v meditativnem polozaju. :)

Dan sem namrec prezivela v meditacijskem centru budisticnega templja, kjer sem se (po dolgomesecni zelji) koncno priucila osnov Vipassana meditacije. Stojece, sedece, hodece in lezece. Nisem (se) strokovnjak, sem pa malo potipala, kako to gre, in rezultat: vsec mi je. Moje telo sicer (se) ni narejeno za nepremicno sedenje v lotusovem polozaju in hoja gor in dol po prostoru v tisini s posebno tehniko je na zacetku precej bizarna. Potem pa se prepustis navodilom, se malo prisilis v upostevanje in ure minejo presenetljivo hitro.

Nekje med skakanjem po mestu, sem stopila v azijsko kuhinjo s pravim Pad Thai. Mrzlica fotografiranja me nikakor ni zajela, po novem krivim izgubo uporabe velikega crnega fotoaparata, ki mi je bil na voljo v Kambodzi. Moj mali Nikon pac ni vec dovolj, da bi lahko posnela kulske fotografije.

Sedaj sem lastnica avtobusne karte na jug (ja, resno so me premamili otoki), tako da se bom po celonocni voznji jutri zbudila nekje na plazi Ko Phi Phi (otokov). Poskusila bom skociti na obe strani: na jug in potem se na sever. Pa vendar je veter in dez mocan - vprasanje kam me naplavi. :)

Se vedno odstevam dneve. Tokrat sem pri stevilki 12.

Telo v Bangkoku, misli in srce nevemkje

22. julij ob 16h na letaliscu v Phnom Penhu
So kiss me and smile for me / Tell me that you'll wait for me / Hold me like you'll never let me go / Cause I'm leavin' on a jet plane / Don't know when I'll be back again / Oh baby, I hate to go ... ‪#‎endings‬ ‪#‎Cambodia‬ ‪#‎thankyou

22. julij ob 20h v hostlu v Bangkoku
Arrived. Safely and smoothly. :-) It could not be easier to reach the destination, but it could be easier to realize it is over. #leavingHome #bangkok

Samo slovo je bilo preprosteje kot sem pricakovala. Nekaj solz in cudna bolecina v zelodcu. Potem pa objemi in zadnja darilca potisnjena globoko v zepe mojih deklet, ki so sla z mano na letalisce!

Vse velike besede, najbolj mocne objeme in stiske smo si izmenjali ze v dneh in urah pred zadnjim dihom.
Na letalu sem si malo zelela, da bi se let podaljsal do Slovenije. Pa se ni. 

In sem tukaj v Bangkoku, prezivela prvih 24 ur z mojim rdecim nahrbtnikom. Po pristanku je slo vse tako tekoce, da komaj verjamem, da je bilo res. Moj rdeci nahrbtnik z mojimi 7 kilogrami se je poslovil od 15 kilogramske crne skrinje spominkov in posiljk za slovenske roke in srca ze na letaliscu, kjer bodo slednji pocakali moj zadnji azijski let med Bangkokom in Ho Chi Minh Cityem.
Javni prevoz v Bangkoku predstavlja vse tisto, kar poznamo v Evropi (beri avtobus in metro), kar je bila za kambosko dekle majhna zmeda, ampak po veliki sreci, in s pomocjo sprevodnikov, ki so me uspesno posiljali iz avtobusa na avtobus, sem se ustavila na ulici s svojim hostlom. Ocitno vesolje deluje z mano in za mene.

Vecer je bil kratek, ce obstaja custvena utrujenost, potem me je ta polegla v posteljo. Zbudila sem se tako kot vsako jutro, ob 5.30 za jutranjo molitev pa je tokrat ni bilo. Bil je le direndaja, sprovedenega s pomocjo na videz zelo mladoletnih kricacev.

Bangkok je glasen in zivahen - nic kaj drugacen od podob ustvarjenih s pomocjo vseh medijskih signalov zahodnega sveta. Rezultat dneva ni enak nicemur, posnela nisem niti ene fotografije - morda zato, ker noben prizor ne premaga teh iz Kambodze, morda zato, ker se preprosto ne pocutim kot turistka.

Popoldne sem se skrila v budisticni tempelj, kjer sem svoje misli prepustila valovanju budisticnih molitev okoli 400 monkov in nekaj laikov. Seveda sem, kot ponavadi, zasla na kraj brez bele koze in bila delezna prijaznega prikimavanja. Prijazna budisticna monkica (uf, tole bi znal biti politicno sporen izraz, pa ne najdem boljsega) me je povabila k prejemu posebnega blagoslova, ko si z vodo cvetjem omokris lase.


Mnozici mladih, ki isce svoj prostor da izzivi zadnje atome energije pod lucmi nocnega utripa Bangkoka se ne bom pridruzila. Noc je namenjena odlocanju: sever ali jug.


Ceprav me ne vlece, ni ravno smiselno 14 dni preziveti v hostlu v Bangkoku!!? :) Pa bom spet poskusila zaviti na kaksno stranpot in morda odkrijem kaj zanimivega. Po skoraj osmih mesech v Aziji so mi klasicne turisticne, nahrbtnikarske avanture ... prevec domace. 

Zbogom, moja Kambodza

Zadnjih sest ur, preden se premaknem na letalisce. Kamboski prah bo ostal tukaj, kamboski spomini pa potujejo z mano.

... stiri dni nazaj.
Nekako nocem domov.
Tukaj sem dobila prevec za premalo. In cutim kot da je cas, da povrnem vse, kar sem dobila brez da bi prosila, zavestno zelela. Pa sem v vzorcu daril, solz, objemov, stiskov, sanj, obljub. Prevec za premalo. Si moras misliti? Mislis, da dajes, pa vendar prejemas.


Sever me je posrkal vase. 6 ur in 240 kilometrov dalec je ravnina rizevih polj objeta z nekaj hribcki, ki sedaj, v juliju zari zeleno. In kjer je realnost kamboskega zivljenja tako mocna in tako zelo vidna, da ti seze v misli, srce, molitve, sanje. Tam gori mocno cutim, kako bi lahko ostala za vedno in zazivela zivljenje nezahodnjaka.

Ce ne bi bilo vseh teh prijateljskih in druzinskih opomnikov, da imam tudi v Sloveniji en svet, kateremu pripadam, in ki me potrebuje, bi ostala. Ce ne bi bila moja misel, da morda lahko od doma naredim vec, ali drugace receno, da lahko doma naredim se vec, bi ostala. Ce bi ne imela v spominu, da je del mojega srca v Sloveniji, in da Sloveniji dolgujem se vec kot temu svetu, bi ostala.

Tezko realiziram, ce sploh, da odhajam. 3 noci! Neverjetno, kako se navadis tempa, podnebja, ljudi, hrane, nasmehov, stiskanja. In kako na neki tocki ni veс domotozja. Ker je dom svet, ki te obdaja in prvi svet postaja meglena iluzija.

Tako se spet odpravljam v to dzunglo, ki zahteva igro vlog. Izcrpajoce. Tukaj dogaja, pa vendar sem dan in noc le ena oseba - ne glede na to s kom sem, nihce ne pricakuje od mene nic drugega kot to kar sem in dajem, ne menjam oblacil, besed, maske, nasmeha. 

Ti dnevi, sedaj ko sem nazaj v Phom Penhu, so intenzivni. Ucenje interneta in uporabe bloga, darila, priprava zakljucne ceremonije (pricakujemo okoli 1000 ljudi, nekaj manj), program, zakljucna sveta masa, poslavljanje, solze, objemi, obljube!!! :)


... danes.
Cas je da grem. Poslovila sem se od vseh, izrekla zahvale. Besedicenje pac ni nic v primerjavi s tem, kar cutim. Prav neverjetno je, kako se sedaj koncuje moja kamboska melodija. In prijetna kot je, in z dejstvom, da gre z lahkoto v uho / srce, si jo bom lahko popevala se in se in se.
In dobro vem, da moja pot se ni koncana. Morda se komaj zacenja, saj je v intenziteti zadnjih trenutkov bil izgubljen moment umika in premisleka. In refleksija in spoznanja kamboske izkusnje bodo prisla sele, ko jo bom gledala malo bolj od dalec.
Tako kot sem, ocitno, morala od dalec pogledati svoj mali prvi svet, da so se zlozile kocke pomembnosti. Oseb, dejanj, obcutkov, sanj in nacrtov.

Tajska. 
Malo mi je odvec. Pa vendar, morda bo to obdobje koristilo, da se kamboske misli polezejo in pridem domov zlozena tako, da bo prostor za nove spomine in novo ljubezen.

Why I love Battambang?

Zelena. Hribi. Voda. Vrtovi. Cvetje. Malo hladneje. Rizeva polja.

Ker sta sivalni stroj in likalnik, ki ju je vsako dekle dobilo v dar ob zakljucku solanja, predpotopna iz prakticnih razlogov (beri vasi brez elektrike).

Ker je preprostost ljubezni vec kot znanje jezika, ker za te velike nasmehe na obrazih dekleta ne potrebujejo anglescine, poznavanja kmerske pisave ali denarja.

Ker lahko jemo zunaj, in ker jemo skupaj z dekleti.

Ker obuzujem kmersko kuhinjo province Battambang.

Ker je tukaj darilo, kot je kruh, pospremljeno z objemi.

Ker lahko skupaj plesemo na kambosko in disko glasbo ob 11h dopoldan, in ob tem uzivamo bolj kot ob 11h zvecer.

Ker mi svet, hisa, skupnost in dekleta tukaj dajejo energijo, da od 5.30 do 23h zivim za dekleta in ne potrebujem umika.

Ker so novi prijatelji tako blizu, da se po nekaj dneh tezko poslovim.

Ker me objem dekleta, objem hribov, objem zelene barve, objem skupnosti povlece v tako poznan in domac obcutek Doma in Ljubezni.

Seveda je prah Phnom Penha zlezel pod kozo v teh pol leta. In lahko priznam, da imam sedaj, po sestih mesecih, rada tudi Phnom Penh. Dekleta - ta niso potrebovala pol leta. Ulice Phnom Penha pa so.
Tezko pojasnim, kako so mi kratki obiski Battambanga na severu Kambodze, stopili v srce. Pa so mi. Ce se vrnem, se vrnem na sever.













Ni me: niti

Niti. Nikoli se nisem naucila sivati. Pa je bil moj dedek krojac. In moj ata je, tako kot v vsem v kar se s svojim zagonom in trmo poda, tudi v tem spreten.
Niti. Kako jih spletamo in prepletamo. Babici sem vedno pomagala 'udeti sivanko', to mi je slo. Moj vid je mocan. Sivanje pa, poleg vida, zahteva drobne, spretne prste, kar pa moji nikoli niso bili. Tako je moja nit, vsakokrat ko sem se lotila sivala, spletala cudne vijuge, in skropucalo rezultata nikakor ni bilo estetski. Naceloma pa je vsaj za nekaj casa drzalo. Tako so sle moje niti. Tudi tiste druge, ki jih malo tezje udenes v sivankino uho.

Dekleta na severu pa obvladajo niti, sivanke, sivalne stroje. Po dveh letih solanja s sestrami v Battambangu tudi zapis svojega maternega jezika. In zivljenje v skupnosti.

Sivanja se v nekaj dneh ne morem priuciti, srkam pa nasmehe, voljo in upanje, da bo nit z dosti potrpeljivosti in vztrajnosti koncno zacela spletati vzorce, ki bodo, tudi ko blago obrnemo narobe, urejeni: estetski na pogled in trdni v svoji moci.

Izgubila sem se na sever - v koticek Kambodze, kjer sem nekoc ze spoznala, da bi lahko ostala za vedno. In na tem koncku sveta, ki ga barva zelena rizevih polj in zelena dreves, modrina neba, polegel prah ulic Phnom Penha in obrazi preprostega odseva minimalisticne srece, se sedaj resnicno poslavljam od Kambodze.
Tukaj na severu se znova potrjuje, da je Kambodza poskrala vase se enega cloveka, ki bo vedno ostal povezan s trenutkom zadnjih stooseminsestdesetih dni.


O sivalnih strojih, zeleni barvi, rizu in dekletih je na moji spominski kartici se veliko besed, ki cakajo, da se izlijejo v tale koticek slovenskega jezika. Pa me danes klice zelena in me klicejo nasmehi. Drugic.

Ponos, ki to ni

Ponos ni ravno nekaj, kar bi si lahko pridobila in obcutila tukaj. Pri ponosu gre za dejstvo, da smo sami zasluzni za nekaj, cesar rezultat nam vzbuja posebne obcutke.
In za noben rezultat tukaj nisem odgovorna jaz.

Pa vseeno se mi zdi, da moram uporabiti to besedo, da lahko sporocim tisto, kar zelim sporociti. Omenjen ponos, ki to ni, govori o obcudovanju, sreci za nekoga drugega, obcutku, ki ga imam, ko vidim, da nekdo odrasca, in da mu to uspeva.

In ta mocan obcutek, ki me prezema, je posledica dejanj.

a) Moje sestrice Ane, ki je v casu ko me ni, vec kot ocitno osvojila zlato medaljo. In kot njena navijacica (sicer ne v miniki in s cofki, pa vseeno), ji aplavdiram za vse uspehe in energijo in razdajanje. Zal mi je, da zamujam toliko pomembnih trenutkov v njenem letu. In hkrati mi ni zal, ker me bo vedno imela blizu. In ker vem, da ve, da vsako jutro prav njej namenim prve misli meditacije, in jo spremljam v mislih, ko je njen dan pol izzivov. Ajjjj, koliko energije in sijaja premore ta tako mocno izboljsana verzija mene. Dosegla je povprecje, ki to ni. Skocila v vode voditeljstva oratorija, kar je preverjeno velika Ljubezen in hkrati skrb, odgovornost in izziv. Odrasca z najino necakinjo, ko to jaz zamujam. Nekje vmes pa suhica se skace po kamnih sedemnajstega leta. Kako je clovek ne bi imel rad? Neskoncno in zelo in veliko in mocno?

''Pridi domov. Tadeja, povsod se najde dobre ljudi, lepe kraje. Če še kdaj odideš, hočem da odideš                           zaradi kariere, če tu ne bo dela. Ne dam te še enkrat, ker tvoja duša rabi nov refren. Duši dajejo nov refren      tudi veter, ptice, čas na kmetiji pri Alenki, oddih na domačem travniku, dobra knjiga.'' 

b) Moje sestrice Alenke, ki je zopet dokazala, kako z druzinsko injekcijo lahko zenska poleti in dosega ne le najvisje vrhove, ampak tudi najgloblje morske sipine. Druzinska injekcija je vsekakor pozivilo in opij, ki daje tako neverjetno moc, da se na to razdaljo lahko le priklonim.

c) Deklet, ki iz prepada revscine in razbitih druzinskih portretov, stopajo na pot bolj varnega vsakdana, bolj ciste obleke, kaksne bolezni manj, in verjetno najpomembneje, opremljene z vrednotami in postavljenimi merili Ljubezni, pomena druzine in objema, pomembnosti izobrazbe in nasmeha. Kako neverjetna je moc kamboske zene in kako mocno orozje je nasmeh in stisk roke.


,

Lahko nekdo ustavi cas, prosim?

Vse hiti prehitro. Kaj so to neki trenutki solza in daril? Kaj so ti trenutki, ki mi nikakor niso vsec, ko se zdi tako nerealno, da bom svojemu domu pomahala in odsla???

In zadnji veceri politicnih debat, ki presunejo z energijo in elanom v zelji politicnih sprememb. Ko se znajdes v svetu, kjer nekdo suvereno rece, da je pripravljen umreti za dobro drzave. Ko te zadnje igre in trenutki s prijateljicami (nikakor ne studentkami) postavijo na realna tla, da je konec.

Dneve prehitevam po desni. Cutim podobno, kot sem cutila, ko sem zapuscala Slovenijo. Zapuscam poznano, odhajam v neznano. In ne glede na organizacijo casa in dneva in trenutka in sebe, se mi zdi, da bi morala ostati vsaj se mesec ali dva, da bi zakljucila vse tako, kot bi si zelela in si mislim, da bi bilo najbolje.

Pa ne bom. Imam omejeno stevilo dni in pocasi omejujem seznam zelja in ciljev in sanj. In poskusam omejen seznam pokljukati karseda kakovostno in ucinkovito.

Za dekleta, prijateljice, bodoce in sedanje uciteljice nasih sol, ki se znova od nekoga poslavljajo in za male skatlice, ki romajo iz rok do srca: HVALA!

Klop na kateri so potekale nase debate / ucne ure anglescine / plani / igre / delitev sanj in upanj in Ljubezni.

Skatlice spominov in solz in upanja in hvaleznosti.
Chakriya. V casu, ki sem ga prezivela z njo je postala uciteljica. Hvala.

Nikoli prestari, nikoli preutrujeni, nikoli prebolni: za igro!

,

Povozeni vozniki - ko je umor cenejsi od kazni

Ce v Kambodzi povzrocis prometno nesreco s tezjimi poskodbami, te caka hitra in ekonomsko pomembna (zahodnjasko se tezka) odlocitev.

a) Zbezis s kraja nesrece in upas, da si nihce ni zapomnil, kdo si.
b) Stopis iz avtomobila in pomagas cloveku s poskodbami, poklices policijo in odpeljes cloveka v bolnisnico. (Resevalci? Ne, ne, se vedno sem v Kambodzi!). Placas za celotno zdravljenje, bolnisnicne dneve, okrevanje, vso hrano v bolnisnici in stroske popravila prevoznega sredstva (vrtoglave stevilke nad 10.000 dolarjev).
c) Zapeljes malo nazaj od mesta nesrece in se enkrat (tokrat bolj sigurno pritisnes na gas) povozis cloveka - tokrat do konca. Placas 2000 dolarjev druzini umrlega in stvar je zate zakljucena. 

Za vse, ki poznajo zakone in posledice (beri policaje, zaposlene v vladi in bogatejse), je najbolj logicna izbira C. Bojda ti niti ne razmisljajo kaj veliko.

Pobrite glave kamboske kulture


Kaj je s temi obritimi glavami? Razumem, vsi monki imajo obrite glave - stvar religije (tako zenske kot moski kot otroci). Ampak nasi otroci? Saj pa niso monki - niso vstopili v samostan, ko pa jih vsak dan vidim tukaj, z nami! Male deklice tekajo naokoli z obritimi glavami, mali decki pikajo kot jezki, ko jih pocoham po glavi. In nikomur se to ne zdi nic posebnega.

Moja laicna misel je bila sprva povezana z usmi (male zivalice, ki najdejo dom na nasem lasiscu). Imela sem tudi preblisk, da bi lahko slo za modno muho.
S Pino.
K sreci novinarski duh postavlja vprasanja (velikokrat neumna!) in odgovori niso vedno neumni. :) Gre za stvar tradicije. Ko umre starejsi clovek (dedek, babica), si njegov otroci in najstarejsi vnuk / ali in najstarejsa vnukinja obrijejo glavo v znamenje spostovanja, hvaleznosti, zalovanja. Velikokrat si glavo obrije celotna druzina, sploh v druzinah, kjer je tradicija se posebej zakoreninjena.

Smrt ni tako mocno povezana z zalostjo, kot je to v nasi zahodni kulturi. Budizem narekuje, da gre za konec enega zivljenja, kar pa zgolj pomeni, da se za umrlega zacenja novo zivljenje - vedno je upanje, da bo to zivljenje boljse, sploh ce je clovek v tem zivljenju zivel dobro in pravicno. Budisti so navadno upepeljeni in njihov pepel naceloma odlozijo v t.i. stupo v vaskem templju. Velikokrat stupo zgradijo kar na domacem dvoriscu, vendar zgolj na posebno zeljo umirajocega. In seveda tudi tukaj velja kambosko pravilo vecjega: vecja kot je stupa (grobnica), bolj pomemben in bogat clovek, ki je pokopan v njej.


Truplo po smrti operejo, oblečejo in namestijo v krsto, ki je (vcasih) okrašena s cvetjem in s fotografijo pokojnega. Pred hiso izobesijo belo zastavo (imenujejo jo "bela krokodilja zastava"), kar sporoca, da je v tej hisi umrl. Isto sporocilo prenasa tudi zvok iz zvocnika, ki stoji pred hiso in odmeva v celotni vasi od trenutka, ko je monk uspel priti v hiso pokojnega. Tako se slisi molitev, mrmranje pesmi v vasi vcasih ze od sredine noci pa vse do pogrebnega obreda.

Krsto v pogrebnem sprevodu popeljejo po vasi do krematorija achar (predstavnik religije), budistični menihi, družinski člani in drugi zalujoči. Zakonec in otroci pokažejo žalovanje z britjem glave in naceloma nosijo belo obleko. Relikvije, kot je na primer zob ali kos kosti umrlega so v nekaterih vaseh in tradicijah se vedno visoko cenjeni amuleti, ki jih druzinski clani nosijo na zlatih verigah, ali hranijo na svojih domovih v posebnih skrnjicah.

Premagano, odpravljeno!!!

2009.
Ljubljana.
Garje.
Kako bi ze Tadeja gledala na to? Nekako se mi zdi, da sem pred tremi leti v nekem studentskem domu na Kardeljevi peljala paniko, ko smo dobili obvestilo o garjah v bloku. In potem smo prali in drgnili in se nicesar dotikali, da ja ne bi kaksna skrivnostna zivalica zazivela v nasih telesih. Se mi zdi, da sem se v paniki nekam odselila, samo to je ze skoraj prevec megleno. Tako kot je meglena letnica dogodka. Spomnim se panike, razprav, debat. In Googlanja.

 4 leta pozneje.
Phnom Penh.
Garje.
Tata?
Mail I: Tako. Vase dekletce je zdravo in se pridno redi!!! Me je pa danes presenetilo dejstvo, da imam med prsti na nogah garje! V nov boj za nove zmage! In prisegam, da se tusiram vsak dan!!!

 Mail II po maminem skepticnem mailu:
'Mami, garje so. Glede na slike, Googlanje in bolezni, ki krozijo po kampusu. Garje.
Imam neko belo barvo, s katero si zvecer prepleskam telo. Vonj me spominja na tistega, ki se ga spomnim iz otrostva in vodenih koz. :)
Sedaj se hecamo s sestrami, da se igram igro ena bolezen na dan. Za danes nocem nicesar! :)
Morda ti ne bi smela porocati, samo resno mislim, ne skrbi. Vsemu se smejimo, z vsemi stvarmi se soocamo resnicno pozitivno! Sedaj sem veliko prala in zulila, da bi ubila garje, in je zabavno. Manj kot tri tedne in zapustim Kambodzo, in mami, resnicno sem tukaj ok. Koliko ljubezni od teh sester in deklet. Ce vas ne bi tako zelo pogresala, bi ostala!''

Preprosto. Vsakdanje. In zmleto v prah brez komplikacij, kricanja, velikih besed in razprav. Nekaj vec dela s pranjem, po petih mesecih sem za rjuhe spet uporabila pralni stroj. Ubijalskih 90 stopinj nismo znali doseci drugace. Novica je ze stara, samo ob vseh groznjah, da bom doma v karanteni, jo zapisujem sele sedaj, ko je minila. In je zato zabavna tudi slovenskemu svetu, in ne le mojemu.

In heci o ena na dan?
Steje se opeklina z mopeda (kamboski tatoo, obveza za vsakega pravega Kambodzana), tezave s strupom in stikom z ocesom, diareja.
Nic novega, nic presentljivega. 


Slikarije


Vsekakor sem se v Kambodzi naucila nekaj stvari o sebi. Kaj resnicno zmorem, v cem se dobra, in od cesa je bolje, da se poberem, in ne delam skode, ko se dogaja.

Vsekakor upam, da vecina ljudi, ki je videla naslovno fotografijo, ni pomislila, da je nastala v casu, ko bi moje roke drzale v rokah copic. Ker NI!!!

Eno izmed spoznanj Kambodze (morda se bolje, potrditev) je, da nisem ravno umetniski tip. Slikarije, origami, drobni izdelki, krasenje tort, detajlirana priprava hrane ...
Noup. Ne bo slo.

Je pa zato Irene, soprostovoljka, odkrila, da jo slikanje sprosca, in da v njem resnicno uziva.
No, meni je to vsec, ker mi je resnicno vsec njeno delo (poleg tega pa imam se malo vpliva narocnika, ker je naredilo sliko na sliki malo bolj preprosto, beri prazno, kot bi si zelela Irene). Nad barvami in iskrami na sliki sem bila tako navdusena, da sem jo dobila, in bo z mano pripotovala v Slovenijo.

Spet potrditev: v Kambodzi velja, da ko reces necemu: ''Vsec mi je!'', ta nekaj gotovo potuje s tabo! :)


,

Skarjasta avantura


Po vec kot enem letu sem obiskala frizerski salon. Jap, tudi doma nisem ravno zahajala v salon. Zakaj le, ko je investicija 25 evrov v relativno profesionalne frizerske skarje, delovala izredno dobro. Odkrila sem nekaj prikritih frizerskih talentov med svojimi prijatelji + ugotovila, da je obisk frizerja stresen in drag se za nekaj drugih ljudi, ki so lansko leto glodali z mano. No, investicija se je vsekakor ze povrnila.

Pa vendar me lastnistvo skarij ni odvrnilo od izredno spontanega, ce ne celo magnetsko povezanega obiska frizerskega salona. Res je, da v moji zavesti ze nekaj case raste spoznanje, da si z vsakim cesanjem potrgam kopico las.
Tako sem se znasla pod skrajami izredno samozavestne frizerke, ki se je kljub jezikovnim oviram pocutila, kot da obvlada situacijo. In ob taksnem samozavestnem odnosu, se niti jaz nisem upirala, ko mi je vidno skrajsala lase. Navsezadnje je moja griva kot slabo negovana levja glava, kajne?
No, danes mi ni vec tako prav, ker malo pogresam cukanje in tiste dolge lase, ki so mi sli ze malo na zivce. Navsezadnje, se nikoli v zivljenju nisem imela tako dolgih las, kajne? :)


Koncna podoba je ponovno spodbudila misli namenjene trajnemu likanju las. To do or not to do? 15 dolarjev vs 150 evrov v Sloveniji? Kaj pa moji kodri, ki navsezadnje niti ne zgledajo tako slabo!? Le se 14 dni za odlocitev ...

3 dolarje za strizenje in likanje in pozornost dveh frizerk v salonu v najbolj turisticnem delu mesta, ob lovu za spominke in darila in spontane odlocitve. Tu v nasem delu mesta, bi me verjetno stalo kaksen dolar manj, pa recimo, da svoje lase malo bolj zaupam tistim koncem ob reki.

Magnetna sila me je sicer povlekla pod skarje, ko sem pohajkovala po mestu v lovu za malimi predmeti, ki bi jih lahko pritrogala na slovensko ozemlje, z namenom, da se bo na policah mojih prijateljev lazje ujel prah. Vsekakor si zelim, da nekaj kamboskega nabira prasne delce moji druzini, in na ta nacin opominja, da brez mene ni vse cisto enako!!!





Ko si recemo oprosti in hvala

Ni casa za fotografijo, ker krog prijateljstva, ki ga sklenemo v kapeli, ne sprejema momenta dokumentiranja. Verjetno vsi najlepsi in najgloblji trenutki nimajo fotografije. Zreza v srce je globlja in morda ostane za vedno. Cutiti je vec kot videti. Spomin obcutenja je bolj zanesljiv od spomina fotografije.

Solze - ne slovesa!, ampak hvaleznosti in prijateljstva - se naslikajo na nase obraze, ko si izmenjamo oprosti za trenutke, ko nismo bili pri stvari, ko na nasem obrazu ni bilo energije, ko smo se raje izognili kot pridruzili. In hvala za vse, kar je podarjenega.

Ti trenutki mi kazejo, da sem ujeta v zadnjih tednih. To ne pomeni, da z mislimi potujem domov. In to ne pomeni, da sem ujeta v izraznem pomenu utesnjenosti.

Tedni slovesa tukaj pomenijo, da sem resnicno in v polnosti s celotnim JAZ tukaj in zdaj, ker zelim poskrati vsak trenutek, vsak vonj, vsako podobo, vsak objem. Ko zelim ziveti vsak trenutek in vsak nasmeh tako, kot da je zadnji. Domotozja ni (tako ali tako vem, da se vracam), spominov ni, naglice ni.  Samo tukaj sem. Samo tukaj si.

“Remembering that I’ll be dead soon is the most important tool I’ve ever encountered to help me make the big choices in life. Because almost everything – all external expectations, all pride, all fear of embarrassment or failure – these things just fall away in the face of death, leaving only what is truly important. Remembering that you are going to die is the best way I know to avoid the trap of thinking you have something to lose. You are already naked. There is no reason not to follow your heart.”

- Steve Jobs, Commencement speech at Stanford University, 2005


,

Zadnjih 20 dni

Spet sem en dan blize. Se 20 dni kamboskih dvorisc. 

 Sedaj se zaganjam za kuharskimi podvigi slovenskih kulinaricnih presezkov (in podvigom pridobivanja sestavin), neucakane otroke ucim vrtenja mazoretne palice, sestre in bodoce uciteljice spoznavam z vesoljnim svetom interneta (pocasi osvajamo, kaj je internet, Youtube, Facebook, Email in, ne bos verjel, Dropbox in dowloadanje filmckov z Youtuba), nekje vmes ucim anglescino skupino deklet in bodoce uciteljice (joooj, kako zelo bom pogresala ta dekleta in njihove nasmehe).

 V vseh prostih trenutkih (meja med prostim casom in drugimi aktivnostmi dejansko ne obstaja, saj je vse vse) se preganjam z dekleti ali otroci. Zadnji teden jih iscem na ozkih in umazanih ulicah stanovanjskih kavern mestnih priseljencev - skoraj stirideset deklet je namrec zakljucilo solanje in so zacele s prakticnim delom v najbolj luksuznih hotelih in restavracijah Phnom Penha (iz najbolj revnih hisk in roba prezivetja v luksuz zahodnjaskega stila in solidnega prezivetja - v dveh letih neverjetnega napredka). 

Zapuscina vplivov mojega prvega sveta kreira spletno stran kamboskih sester, in video o zivljenju nasih deklet v Kambodzi in nasi soli, bo v naslednjih dneh ugledal luc javnosti in Youtubea. Veceri so namenjeni ucenju kamboskih iger in preganjanju s tistimi, ki se imajo toliko energije, da tekajo z mano. 

 Podvigi in izzivi se risejo vsak dan znova. Izzivi, nasmehi, objemi in solze pocasi kazejo, da je sest mesecev prekratkih, in da bi moje roke lahko naredile se vec.

In jutra? Ta so moja. Med jutranjima stevilkama 6 in 10 si dan lastim jaz. 


 Ni razloga, da ne sledimo samemu sebi. Velikokrat nas glas preglasijo glasovi nore, divje, utripajoce ulice, polne poulicnih glasbenikov in branjevk in prometnih znakov in policistov, ki v rokah drzijo zakone poenotenega vsakdana druzbe. Ce zelis na tej ulici neonskih luci slisati sebe, moras resnicno obvladati meditacijo / odmik / Ljubezen / sebe.


 Zmores?
,

Potepanja


Vikend me je povlekel na vse strani Phnom Penha. Malo turizma, malo meditacije in malo deklet. Razlogi, da je za mano vikend odkrivanja.

Odrinemo na izlet! Tokrat varno: le tri osebe na motorju. :)
Da se avantura zacne, je potrebno samo stopiti (ali se zapeljati) na drugo stran obzidja nasega kampusa. In se znajdes v kamboski zmedi prometa in prometih zastojev in atrakcij mopedisticnih podvigov. V casu predvolilne kampanje je vse se malo bolj zanimivo in pestro! :)

Ena ura na motorju z mojo studentko skozi celotno mesto na drugo stran v vasko okolje se je zdela dovolj za dnevni limit spominske kartice - pa je bil zgolj uvod. :)

Izgubila sem se v okusu jackfruita, budisticnem templju in objemih prijazne Boreyine druzine. Borey je eno izmed deklet, ki stopa v ospredje s svojo iznajdljivostjo in energijo. Ena izmed tistih, na katero se bom gotovo spomnila veckrat.
Nedeljo sem tao prezivela na drugi strani reke Phnom Penha, v vasici, kjer je edini vonj vonj limonine trave. Omamno. Kmetje za kilogram limonine trave prejmejo 500 rielov, kar je 10 centov!

Z Borey in Chan pred Boreyinim domom. Boreyina druzina ima velik vrt (mango, jackfruit in veliko otrok - vsi delajo v mestu - tako, da je njihova hisa za Kambodzo in nasa dekleta kar luksuzna).
Druzina. Razsirjena.
Petek se je zacel z prostovoljsko odpravo v mesto in prezivljanjem popoldneva na balkonu stalne destinacije, kjer je pisan koktejl dostopen za 1.75 dolarja.

Nasa dekleta so s ponedeljko zacela prakso v luksuznih hotelih in restavracijah Phnom Penha. Vecina se je za ta cas preselila v stanovanja, ki si jih delijo, in ki kar magnetirajo nase bolezni in potrebo po cistilih. Tako se naprej zivijo s svojimi prijateljicami, le da sedaj blize delovnemu mestu. Iskanje stanovanja? Na ulico pred hotel in malo levo, malo desno, vprasas vsakega, ki ga srecas po sobi. Pa se nekaj najde. V mestu nekje 100 dolarjev za sobico s straniscem (skupaj s stroski) - v zakotnih ulicah izven sijaja turisticnega Phnom Penha, v obrobnih predelih 40 dolarjev. V vsako sobico se namesti nekje 5 deklet. Tako ali tako so cele dneve na delu, za spanje pa clovek potrebuje tla v velikosti svojega telesa in nic vec.
Te preproste sobice so sedaj njihov dom in v moje veliko veselje jih lahko se vedno kdaj obiscem.

Nov dom za 6 mojih deklet. Ena soba in stranisce. Presenteljivo cisto in res sem vesela za njih. Nekje 15 kvadratnih metrov in ogromno veselja. :)
Pohajkovanja skozi mesto so potrdila mocan zacetek politicne kampanje pred nacionalnim volitvami, ki daje bolj obcutek najpomembnejse nogometne tekme. Zvocniki, sali, majice, zastave, koncerti, kricanje na motorjih, kolesih. Spremembe ne bo, kupljeni glasovi so poceni, obljube predobre. Primerjava z boleco rdeco preteklostjo, ki jo pozna vecina volilcev, je presveza, da bi umaknila iz prestola ene najrevnejsih drzav na svetu enega izmed najbogatejsih ljudi na svetu.

Nekje na poti sem pridobila nov tatu. In nove druzine, ki bi me sprejele in nove prijatelje, ki bi zeleli, da ostanem. Trije tedni? Tako malo za tisoc in eno stvar, ki jo se lahko dozivis v tej dezelici vsakdanjih presenecenj in zmag.




Borey. Na kolesu VSA njena lastnina, saj se je na ta dan selila v novo stanovanje! 
Bencinska crpalka. Gorivo nekaj vec kot en dolar.
Vsakdanje podobe mesnih ulic.
Vsaka hisa je oznacena z nalepko, za koga bo volila. Tule so za sedanjega predsednika vlade.
Boreyina sestra za 100 dolarjev na mesec vsak dan siva taksne porocne obleke, ki jih posiljajo v Ameriko. Na mesec nastane precej vec kot ena obleka!
Krompir? Ne. Morda nekaj podobnega kolerabi. Ampak nikakor ne dobro. Jedo z veliko sladkorja.
Tale lev je bil na enourni voznji z motorjem v mojem narocju. Darilo iz tujine, ki osreci tudi 20 letno dekle. Zelo osreci!
Limonina trava. Vonj ni prenosljiv.
Plavajoca vietnamska vas. Slika z mini trajekta, ki je potreben za preckanje reke. Brez mostov.
Nogometna tekma ali prihajajoce volitve?
Politicna kampanja.
Naročite se na: Objave (Atom)
Copyright © 2012 Out in the World - inside me.