8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.
Tudi nekaj tisoc kilometrov od stran od preteklosti lahko vzbudis obcutke otroka, ki se v igri z barvami pocuti del necesa velikega.
Kako nosimo s seboj miks spominov in obcutkov, ki se jih sploh ne zavedamo.
Lahko je vonj, lahko je okus, lahko je barva, ki je ostala za nohtom, lahko je nekaj, kar sploh ni del spomina. In vseeno vzbudi obcutke, ki si jih poznal kot otrok.
(Pre)visoki standardi
Poznam Njo in poznam Njega. Njo poznam dlje.
Imam jo rada. Je clovek energije, skoka, igrivosti. In je clovek zrelosti, odgovornosti, sposobnosti. Kuje besede in velike nacrte.
Zakaj sva si blizu ... Rekla bi, da naju veze podobnost. Podobnost vrednot - tistih iz druzine in tistih kasneje pridobljenih, ki sva jih vecino razvili in umestili na lestvico skupaj.
In to, da sva se, kmecki dekleti, v velikem mestu znasle skupaj. In dobro. Da sva skupaj slalomirali skozi papirje akademskih blebetanj in smukaskih preizkusenj igrivosti skeletov, ledenih kock, mesanic barv in okusov, barv neba, jezikov, novosti. Vcasih osem kilometrov na uro.
Skupaj sva se podali na prvi tekaski podvig in zmogli. Skupaj sva prvic poleteli na nahrbtnikasko raziskovanje velemesta. Naucila me je (drugic) obcudovati in obvladati bele strmine.
Delili sva posteljo in tla. Se skupaj selili, locevali, zaljubljali, prebolevali.
Dobila sem celo svojo sobo v enem najlepsih koncev Slovenije in obcasno mi posodi svojo druzino.
Ko sredi noci ostanem brez strehe nad glavo, se z mano izgublja, ali pa mi v objemu izroci kljuce svojih vrat.
Ko blebecem neumnosti, poslusa. Ceprav se ne strinja (in to jasno pove), bo se vedno poskusala razumeti moje stalisce.
Vso mojo cudnost vedno prenasa. Rada gosti, nerada obisce. Ampak to ustreza moji potrebi po nenehnem novem.
In ta Ona je neke noci srecala Njega. Zongliranje zacetka se je prevesilo v zgodbo o osvojitvi najvisjih vrhov in gnezdenja.
Sedaj skaceta, se igrivo meceta po snegu, opazujeta prepletanje barv (tudi v kozarcih), se povleceta naprej. On vlece njo, ona njega. Oba zaljubljena v zivljenje sta sedaj v zivljenje zaljubljena skupaj.
Za vikend se izgubita v snezni metez, vrocino sopare, pod odejo ali na vrh gore.
Ona zari. In to je vse, kar nekomu, ki ga imam tako zelo rada, najbolj privoscim.
Da lahko vse kar si, in kar zivis, z nekom postane se vec.
In kar me najbolj veseli, prenasata tudi zaljubljenko v zivljenje, ki po svetu potuje sama. Brez tezav lahko vstopim v njun svet. Kjerkoli ga ze tisti trenutek dozivljata.
In zato sem hvalezna.
Iz ene prijateljice sta nastala dva prijatelja.
Avtobusne pisarije o ljubezni
Ljubil sem. Oh, kako je srce ljubilo ... (I. Minatti)
Ko nisem ljubila zaradi obcutka, da sem ob tebi boljsi ali bolj srecen clovek.
Ko nisem zaradi te ljubezni cutila varnosti, podpore, spostovanja.
Ko ob tej ljubezni nisem razmisljala o tem, kaj dobim, kako dobim, kaj dam, kaj obcutim, in kako se odzivam.
Ljubila sem, ko nisem bila sama sredisce in razlog te ljubezni.
Prepis z listka, ki je nastal na neskoncno dolgi avtobusni voznji po Vietnamu.
Greva gor v hribe
Prijatelj mi je poslal fotografije zasnezenih in skalnatih Alp. Prijateljica me redno vznemirja s snezenimi fotografijami gora, smucarskih stez in angelckov v snegu. Spomini mi nenenhno bezijo v visine. Vznemirjenost in nasmeh sta vodila razmisljanje o vsem ze dozivetem in nedozivetem. In o cakajocih poteh.
____________________________________
Potrjeno. Zaljubljena
sem v hribe in gore. V dvatisocake do katerih tezave iz doline ne morejo priplezati.
Nora sem na soncne vzhode in gore obsijane s soncnimi zarki. Na joto. Na planinske koce in zabavne vecere. In
na ljudi, ki so dovolj podobni meni, da zelijo z mano tja. Na caj iz termovke,
ko ti lase mrsi hladen veter. Na upanje in zivljenje, ki se rojeva tam zgoraj.
Spela, se
naju cakajo vrhovi. Pocakaj z mano avgust in Ojstrico. Alja, Smarna gora ni
najboljse, pa te verjetno vseeno vsako jutro gleda in ti maha. Mami, se naju
cakajo izzivi na visinah, in moram ti pokazati, da me je sedaj manj strah
prepadov.
Planina
Zaprikraj mora biti ponovno osvojena, in zelim gledati svoj odsev v Krnskem
jezeru. Zelim postavljati sotor tam, kjer ni najbolj dovoljeno, in zelim
prepotene noge hladiti v Soci.
Vsakdanje pasje oblajanje, novi kuzki, pasja vrocina.
Ocitno moram spisati nekaj o teh stirinoznih zivalih. Cetudi niso moja prva ljubezen. Tale blog ocitno nima nekih posebnih standarov. :)
Pojavnost neumnega besedicenja se stopnjuje. Podobno kot v slovenskih medijih.
Nikoli nisem bila kaj posebej zaljubljena v pse. Vsec mi je bila Liza na Tavcarjevi,
vsec mi je bil kuza, zaradi katerega sem hodila v Grosuplje. Vsec mi je bil
Runo v Lasah pa seveda Neri. Vsec mi je Flip. UPS, FLINT! Oprosti Flint!
Moj odnos s
psmi je neka mesacnica vsecnosti in strahu. Verjetno bi pristala na solastnisvo
psa, ni pa to moja zivljenjska zelja. Vsec so mi psi z lastniki, ker se potem
pocutim bolj sigurno. In vsec so mi psi, ki imajo radi ljudi in otroke.
Se vedno se drzim nasveta, da psa nikoli ne pocoham po glavi. Razen, ce me res pozna. Psov brez lastnika se izognem.
Kljub svoji
(ne)ljubezni do psov me je ob prihodu v Azijo presenetilo, kako lahko ga najdes
na jedilniku. No, ni tako, da je ravno povsod, vendar ce malo bolj pozorno odpres oci, ga dobis. V restavraciji, na stojnici na trznici. Psi, ki so na jedilnikih sodrugace in drugje rejeni. Ne jedo ravno psov, ki zivijo z druzinami.
Psi tukaj prevzemajo tudi vlogo psov cuvajev his in vcasih celo neke
vrste ljubljenckov. Vendar ne kot pri nas. Ne spijo v stanovanjih ljudi, veckrat jih kdo malo odrine, nikakor niso druzinski clani.
Nad dejstvom, da so psi del jedilnika, nisem posebej zgrozena. Sprva mi ni bilo nekaj blizu, vendar po skoraj stirih mesecih, ko postajam del tega sveta,
nisem vec. Mislim, da sem bolj zgrozena nad politicno in ekonomsko klimo v Sloveniji.
Trem psom, ki
nas vsak dan pozdravljajo z lajezem, ki ga navadno ne maramo, sta se pred
kratkim pridruzila se dva mala kuzka.
Trojica: Whitey, Skinny in Wedontlikeyou so preprosti psi kampusa, precej leni in ne prevec zainteresirani za akcijo. Sploh v vrocih dneh.
Radi lajajo. Po dveh mesecih zivljenja v kampusu se vedno lajajo na nas, ko gremo mimo. In pravijo, da bodo vedno.
Nikoli ne preganjajo mack. Preganjajo moske. Vse moske.
Cuden odnos med nasimi psi in moskimi. Morda temelji na vzajemni neljubezni. Vsekakor so v blizini moskih psi nasi varnostniki.
Niso ravno ljubljencki – torej se jih ne mrcvari kaj
posebej. Whitey – ta je
povrgla pred kratkim – je se najbolj ljudem prijazna in dejansko pusti, da se
je malo dotaknes.
Vcasih
presenetijo. Na primer, ce se vrnemo v kampusu v casu, ko drugi ze spijo, nas
Whitey pospremi vse do vrat, pazi na nas, hodi ob nas. In ko vidi, da smo na
varnem, se odplazi nazaj k svojim mladickom.
Vsak dan
dobijo kosti. Ko jim enkrat das kosti, te imajo radi. So ljubljencki s.
Florence in imajo poseben standard v hisi. Sploh Whitey, kateremu je dovoljeno
polezavanje na hodnikih sole.
Ostanke njihove hrane si razdelijo podgane. Teh je kar
precej. Vcasih zvecer, ko iscem signal za wi-fi, sedim v druzbi desetih podgan,
ki praznijo posode.
Podgane, milijoni martinckov, male kace, veliki kuscarji,
cudni nocni zvoki. Vse to postaja domace, necudno in sprejemljivo.
No, tale dva kuzka, ki jih trenutno vsak od nas klice z nekim drugim imenom, sta prav posebna
in simpaticna za igro in opazovanje. Najbolj pogosto sta TITI (black
one) in TOTO (white one).
Mr Nobody in tretji Newtonov zakon
Each of these lives is the right one! Every path is the right path. Everything could have been anything else and it would have just as much meaning.
Ze kar nekaj casa trobim o reakcijah na nase odlocitve, akcije. Ko se odlocimo za nekaj, ta odlocitev sprozi val dogodkov, novih odlocitev. Nobena odlocitev ni dobra ali slaba, prava ali napacna, bolj prava ali bolj napacna. Reakcije (s cimer imam v mislih vse nadaljnje dogodke) so edinstvene, in tudi mala odlocitev lahko za sabo potegne niz novih in drugacnih dogodkov. Kako neverjetna moc je v magnetni sili zivljenja, ki ustvarja zaporedje dogodkov. Vsec mi je ta ideja o zivljenju. In brez skrbi, zaradi tega nisem nic bolj obremenjena s sprejemanjem odlocitev. Da pomembne odlocitve (pre)dolgo meckam v svojih mozganih, je tako ali tako ze stara pesem. Ce konkretiziram. Moja odlocitev za Azijo je za sabo potegnila niz dogodkov, ki se sedaj odvijajo. Doma, v pisarni na Cehu, v druzinah tistih, ki so mi blizu, med prijatelji. In prepricana sem, da bi pot, ki bi se odvila, ce bi ostala doma, bila precej drugacna, kot bo sedaj. In prav tako pravilna, lepa in moja. In moj pogled resnicno dobro upodobi film Mr Nobody, ki popelje gledalca po razlicnih tirnicah moznosti odvijanja zivljenja glede na razlicnost sprejetih odlocitev. Posledica kolapsa kronologije in popoln kolaps enosmernosti zgodbe je sporocilo filma, ki kot seme, ki raste vec kot en dan. Zapis je zapis zame. Verjetno vecina ni gledala filma. Ali pa ga nikoli ne bo. Morda bo kdo poskusil in obupal. Tako da ja, tole je zame. Zbir citatov, ki risejo zmago za ta film: Nemo:I'm not afraid to die, I'm afraid I haven't lived enough. It should be written on every school chalkboard, 'Life is a playground or nothing.' Nemo:As long as you don't choose, everything remains possible. Jean:Nemo, do I matter to you? I'd just like to ask you one question. Did you do it on purpose? I found this on the bedside table. [reads note]There comes a time in life where everything seems narrow. Choices have been made. I can only continue on. I know myself like the back of my hand. I can predict my every reaction. My life has been cast in cement with airbags and seat belts I've done everything to reach this point and now that I'm here, I'm fucking bored. The hardest thing is knowing whether I'm still alive.
Nemo:[looks at note]It is my handwriting. I don't remember. The narrator of the story:A drop of rain falls on a piece of paper and smudges the phone number (belonging to a girl named Anna) written on it. The number gets erased and so does any trace of Anna. Anna: You're the first and last person I'll ever love. Nemo: Ten days... That makes 14,400 minutes... I wish time would stop right now, that it would stay this way forever. Anna: They say if you slow your breathing, time slows down. The Hindus say so. Anna: Go slowly. I have to get used to it. I talked to you so much when you weren't there, it's strange for me to talk to you for real. Nemo: [narrating] Probably the worst thing about being on Mars is that nothing will happen there. Time will seem stale and empty. Man: [looking out over Mars] It doesn't look like there is much to do. I hope I brought enough Sudoku. Before he was unable to make a choice because he didn't know what would happen. Now that he knows what will happen, he is unable to make a choice.
Nase male spretnosti: origami
Nisem prevec navdusena nad rocnimi spretnostmi, ki zahtevajo drobne prste in pozornost na mini detajle.
Labod na sliki je torej eden redkih origami zlozenk, ki je (in bo) nastal.
Dekleta so vesela, ko nas lahko ucijo kaj svojega. In to veselje in navdusenost je nalezljiva.
Njihovi prsti so drobni in spretni. In njihove oci pozorne na detajle.
Analiza storitve: pranje perila
Priznam, podlegla sem skusnjavi.
In odnesla svoje umazane cunje v pralnico. Po dveh mesecih se mi je zdelo, da je cas, da so moja oblacila primerno oprana. Da nekdo poskrbi za male pikice posusene tinte. Da nekdo uporabi mehcalec, in da se za kaksen dan preselim domov.
Placala sem 1 dolar za veliko vrecko oblacil.
Zadovoljna? Od sedaj naprej jih bom prala na roke.
Vseeno pa zanimiva izkusnja dozivljanja storitve.
Ko sem s kolesom prislalomirala do znaka, ki oznanja 'laundry service', sem najprej zmedeno iskala vrata, kjer bi lahko nasla nekoga, ki bi me postregel. Ni se zgodilo, zato sem se znasla v lokalnem kamboskem obcestnem baru, kazajoc na reklamno stojalo.
V baru ni bilo strank, se je pa okoli mojega kupa perila zbralo nekje med 8 in 10 druzinskih clanov in prijateljev, ki so opazovali to cudo zahodnjaka, ki bo dejansko koristil njihovo uslugo.
Postopek poteka tako, da te najprej vsi opazujejo, ti nekaj razlagas. Potem se oni odlocijo, kdo izmed njih je tisti, ki najbolje govori anglesko in ga porinejo naprej. Anglescina pomeni okej in kimanje in poznavanje stevilk do deset. :) Dovolj za to, kar smo potrebovale.
Sledi tehtanje perila, ki doloca ceno. In ker sem imela svoja oblacila v navadni vrecki, so zeleli biti fer in so hoteli vse perilo vzeti iz vrecke, in jih stehtati brez nje. Kako naj se pocuti evropska deklina, ko pred njo, na mizi v baru na ulici, na prostem, neke roke zlagajo njeno umazano perilo na tehtnico, pri tem pa to sliko od blizu opazuje se 10 dodatnih ljudi.
Ah, Kambodza. Cari malih podjetij ob ulici so podobni kot v Vietnamu. Cela druzina dela vse. In se nekaj prijateljev. Vedno je vec zaposlenih kot strank. In navadno je nekje nekdo, ki ti odpre vrata.
V kavarni ti skuha kavo mama, ki je sekundo pred tem dojila otroka. Otrok pocaka v viseci mrezi.
In moja misel pobegne domov. Kako nas jezi, ko v nakupovalnem centru nikoli nikoli ne najdes prodajalca, da ga vprasas, ce imajo tvojo stevilko. Ce ga najdes, je verjetno v naglici, da dosega neko drugo normo. Prijaznost do strank pac ni v normativu.
In se vprasam. Kaj sploh hocem? Zmoti me, ce se prevec ljudi ukvarja s stranko in zmoti me, ce se nihce ne ukvarja z mano.
Joooj, zmedena zahodnjaska glava v nekem drugem svetu.
Ko zelje postajajo male norosti
Vcasih blebetam stvake, ki nimajo posebnega pomena. Hm, morda postajam malo cudna?
Njihova upodobitev pa je zabavna. Hvala, Marie. Ce zabavam Marie, lahko morda zabavam tudi tebe.
In sele sedaj dojemam pomen.
Opazovanje cvetlic
Nekoč je starejši, zelo moder učitelj govoril skupini mladih zagnancev.
Za nalogo jim je naročil, naj gredo in ob kakšni samotni poti poiščejo drobno, neopazno cvetlico in jo nato dolgo opazujejo. ”Vzemite lupo in si poglejte drobne žile v listih, opazujte barvne odtenke in sence. Previdno obračajte list in opazujte njegovo simetrijo. In ne pozabite: lahko da ta cvetlica nikoli ne bi bila deležna pozornosti in občudovanja, če je vi ne bi našli in občudovali.” Ko so se učenci po opravljeni nalogi vrnili, jim je modri učitelj dejal: ”Podobno je z ljudmi. Vsakdo je drugačen, čudovito ustvarjen, enkratno obdarjen. Toda … če hočete to spoznati, morate ljudem posvetiti veliko časa. Zato mnogi ljudje ostajajo neopaženi in necenjeni, ker si nikoli nihče ni vzel časa zanje in ni občudoval njihove enkratnosti.” Vsak izmed nas je v pravem pomenu besede enkratna Božja mojstrovina.
(povzeto po Powel, Krščanski pogled)
Hvalezna sem, ker odkrivam tudi te cvetlice. Male, skrite, nekatere pomedrane, nekatere le prerascene.
Sirotisnica
Sobota je pripeljala novo izkusnjo in nov korak v razumevanje nasih deklet.
Obiski domov nasih deklet so nas to soboto popeljali v provinco Takeo, kjer so doma tudi moje punce.
Obiskovanje deklet na domu je običaj, ki ga naša šola redno in skrbno izvaja, približno enkrat na mesec. Naša dekleta prihajajo iz različnih delov dežele, zato se na dano soboto izbere katero provinco bomo obiskali in domove katerih deklet. Zjutraj se vsi skupaj, dekleta, učitelji in sestre, polni pričakovanja in veselja napokamo v kombi in odpravimo na pot. To je pravo spoznanje, videti kje in v kakšnih razmerah živijo in odraščajo naša dekleta. Takrat se odstrejo tančice dvomov in razrešijo marsikatera vprašanja, ki nas begajo, ko delamo in živimo z njimi. Tako lahko boljše in lažje razumemo njihove strahove, njihovo jezo, njihova pričakovanja in njihove sanje. Večina deklet je odraščala v razmerah, ki so nas zahodnjake nepredstavljive. Nekateri naši starši in stari starši bi se mogoče spomnili česa podobnega iz časov po vojni, ko so mnoge družine ostale brez vsega. Hišice so skromne, lesene ali pa obite kar z navadno pločevino. Nekatere družine živijo kar v betonskih objektih, ki spominjajo na majhne garaže. Družine so številčne in navadno vsi spijo v eni sobici. Večinoma so hišice postavljene na štirih ali šestih kolih, zaradi poplav v deževni dobi. Pod hišico je navadno prostor za kuhanje in počitek, pa tudi prostor za domače živali. Družine se večinoma preživljajo z gojenjem riža, tudi koruze in kakšno manjšo njivico, nekaj drevesi mangov, papaje, kokosa ter palm. Sem pa tja ima kdo kakšno kokoš ali kravo. Slednje so tukaj podobne tistim iz Biblične prilike o sedmih suhih letih. Mleka in mlečnih izdelkov ne poznajo, govedo gojijo zgolj zaradi mesa. Življenje je boj za preživetje. V hišicah ni omar in drugega pohištva, sem pa tja se najde star televizor ali radio. Veliko je eno starševskih družin in Kamboške ženske so prave borke. Sicer so družine precej tesno povezane zmed seboj, starši, otroci, bratje, sestre, bratranci, in si pomagajo skozi težo vsakdana. Kljub vsej skromnosti so naša dekleta nepredstavljivo navezana na dom in več urno potovanje je obarvano s pesmijo in smehom, povratek pa s kombijem polnim dobrot, oreškov, kokosov, sadja, kuhane koruze, gomolji sladkega krompirja ali koščkom domačega peciva, ki nam jih domači pripravijo za popotnico. Ne vem od kje in kako ampak na vsakem domu nas uspejo postreči in povsod nas pričakajo z nasmejanimi obrazi in ohlajeno vodo. Vedo, da navadna voda ni dobra za nas, zato je zame še vedno skrivnost kako se vedno najde plastenka vode za nas.
Ponovno sem se srecala z druzino moje studentke Mali, ki me je pricakala in sprejela kot staro prijateljico in del druzine. Kdor je le lahko, je prisel in me stisnil, dobila sem darilo - vrecko manga (jap, ga je ze zmanjkalo).
Neverjetno.
Poleg vabila, da se pridem, me je babica Mali povabila, da se preselim k njim. :-) Uf, sem se nasmejala, in rekla, da upam, da se se kdaj vrnem na obisk, zivljenje na vasi pa ne bi bilo zame: le kako bi sluzila za kruh. Ali riz. :-)
Zivali so predvsem delovna sila. Na poljih in na cesti. Molznih krav ni, mleka in mlecnih izdelkov na vasi ne poznajo. Zivali so suhe, mesa malo. Res malo.
Luksuz otrok v visecih mrezah.
Pri Maly doma.
Cesta polna lukenj na mestih, kjer niso zazeljena in visoke temprature, so nas vodile po provinci, spoznavali smo sorodnike in druzine, jedli kokus in mango. Ena izmed druzin nam je skuhala preprosto kambosko kosilo. In res moram reci, da mi je ta hrana na vasi neskoncno vsec.
Mimogrede, v skupnosti jemo veliko mednarodne hrane - vecinoma azijske in vedno pripravljena malo po kambosko. To vecinoma pomeni tudi dodajanje sladkorja. Vsepovsod. V dresing za solato, v klobase (ki so izredno drage in zato redko na nasi mizi), v vsako juho ... Vse je manj slano, sol nadomesti sladkor. Zabavno, in ja, mislim, da sem se ze navadila.
Tole oblekico okrasiti z blescicami, kar je ob drugem delu trajalo en teden, je stalo narocnika 1,2 dolarja. Detajli lepi, roke natancne, oci utrujene.
Ustavili smo se tudi v prav posebnem domu. Sirotisnici, v kateri so odrascala tri nasa dekleta. Sirotisnica je v bistvu francoski NGO Aspeca, ki podobno kot nasa organizacija, podpira dekleta s pomocjo botrstva. In bila sem prijetno presenecena nad podobo, ki sem jo dobila.
To je bil moj prvi obisk sirotisnice ever. V Sloveniji jih ni. Zgolj rejnistvo. Kar je, upam, bolje.
Nastanitev je sicer skromna, prav tako hrana. Vendar zame so pravi pokazatelj stanja odnosti.
Nasa dekleta imajo z upraviteljema (Francoza, prijazen starejsi par) resnicno dober in prisrcen odnos. Kar sijala so tam, prav tako ostala dekleta, ki se vedno zivijo tam. To pa je najpomembnejsi pokazatelj stanja, a ne? Poleg osnovne oskrbe in nastanitve, dekleta v sirotisnici tudi studirajo anglescino in francoscino. Osnovno in srednjo solo obiskujejo v javnih solah v blizini.
Dvorisce sirotisnice.
Ena izmed sob, povprecno imajo nekje 12 postelj. Vsaka soba ima tudi preprosto kopalnico.
Zgodbe, ki so jih pripeljale tja, pa so razlicne. Pol Pot, bolezni starsev ... Nekatere so v sirotisnici prezivele le nekaj let, morda zaradi bolezni ali skrajne revscine starsev. Nekatere bi sicer lahko odrascale s sorodniki, vendar je revscina prevelika in jih je prisilila v zivljenje v sirotisnici. No, vesela sem, da jim je bilo tam lepo. In da jim je lepo tudi danes! :)
Kako popravimo razpadajoce japonke. Udobno? Ne bi rekla. Poceni? Ja, to pa ja.
Pa se slikamo. Sedanje varovanke, nekdanje in obiskovalke.
Tukaj se v sirotisnici ucijo anglescine in francoscine!
Skupinska slika iz sirotisnice.
Ko je tvoj dom zbit iz listov bambusa. Druzina v tej hisi zivi od casa Pol Pota. Prvotno to ni bila njihova zemlja. Casi prebegov so spremenili lastnistvo brez papirjev in prepirov.
Preprostost zivljenja na strehi.
Ena izmed nasih deklet je odrascala z budisticno nuno. Zanimivo. Gospa skrbi se za enega decka. Zivijo na stehi ene izmed trgovin, brez elektirke in sten - le nekaj kartonskih skatel in plocevine je zatocisce. Poleti je ok, ko je dez, pa je vse mokro, pravi. Budisticne nune imajo malo drugacna pravila: jedo lahko le do 11h dopoldne, pozneje ne. Ne zivijo v samostanih, zivijo od miloscine, veliko molijo, meditirajo. In lahko si premislijo. Lahko si za vedno ali pa za en dan. Tako kot cutis. In zal, nekaj kar mi ni najbolj vsec, kadarkoli se lahko odlocis in vstopis. In je sprejeto s strani druzbe. Lahko pustis svoje otroke na cesti in gres v samostan. In ne skrbis za svojo druzino, predas odgovornost. Na ta nacin propade veliko druzin. In posameznih zivljenj ...
Me and Tavy. Ena izmed tistih, ki v prvem letniku dviguje energijo, pridno studira in pomaga kot zivi prevajalnik!
Dan je bil izjemen, vendar je tudi mene na koncu dneva premagala utrujenost, in zadnjo uro v nasem terencu sem ze precej trpela. Kombinacija mojih nog na bodecih bilkah kokusov, ki smo jih prejeli kot darilo, slaba cesta in vrocina, so me naredili rahlo tecno. Pa sem malo zmanjsala pogostost besed in odtavala v neurejen svet svojih misli.
''Kokus'' avto.
Bodece niti sadeza. In noge dalec od tal. Baje da je dobro za prekrvavitev.
In kako vesela sem bila, ko sem zagledala obzidje nase sole, ki nudi vsem nam tako prijeten dom.
Zavedam se, da je toplina in ljubezen, ki jo dekleta dobivajo tukaj, veliko vec, kot bi si kdaj upale sanjati. In upam, da cutijo, da jih imam rada. To je najvec, kar lahko dam.
Srečanja z družinami deklet so zame pravo osebno doživetje in jih ne bom nikoli pozabila. Vsakega doma se spomnim in ker smo si z dekleti zdaj že zelo blizu, me ta srečanja še toliko bolj razveselijo. ''Teacher Mojca you meet my family, you see my house todaj! I'm so happy!'' vzklikajo dekleta in nas stiskajo za roke. Za to neprecenljivo izkušnjo sem sestram še posebej hvaležna. Z njo se utrjuje moje spoznanje, da je toplina in ljubezen doma najbolj primarna, najbolj pomembna in nenadomestljiva človeška potreba. Ta nas oblikuje, učvrsti in vodi na življenjski poti, ki jo kasneje izberemo. Naj bo naš dom še tako skromen, če je poln topline in medsebojne ljubezni je za nas najlepši in ravno pravi. Takšna in podobna razmišljanja se mi porajajo, ko po sobotnih obiskih zvečer utrujena od poti in polna vtisov iščem spanec.
Besede v lezecem polozaju so izposojene od Mojce.
Zasluzi 50 dolarjev mesecno
V casu
prihajajocih volitev se je minimalna placa dvignila na 80 dolarjev. Pred tem je
bila 75 dolarjev. Super, kajne?
Res sem vesela, da je v krogu spanskih kolegov tudi fant Nacho, ki dela v nevladni organizaciji, ki ozavesca o volitvah v Kambodzi. Med drugim tudi spremlja obljube v predvolilnih kampanjah in jih kasneje primerja z uresnicenimi potezami.
Vedo, da danes ne morejo nicesar spremeniti. Se ena od nevladnih organizacij, ki upa na rezultate na dolgi rok.
Volitve bodo poleti. Ze sedaj vemo, kdo bo zmagal. Je ze kar nekaj desetletij tako. Sedmic izvoljen (since 1985).
Stevilka 80 dolarjev pa je zal le uradna stevilka vladnih pisarn, ki pa
nima stika z realnostjo.
Delavci v
tovarnah so zadovoljni tudi s 50, 60 dolarji. Na dan zasluzijo nekje 3 dolarje, potem pa odvisno - ali zmorejo delati vse dni v mesecu, ali imajo vikende, sobote proste. Valuta za placilo v nekaterih tovarnah je se vedno riz. Nic denarja, samo riz. In kupi z rizem otroku majico ali celo plenice. Not possible! Delavci v tovarnah prihajajo iz najrevnejsih predelov Phnom Penha, se veckrat pa iz provinc, iz resnicno
revnih predelov Kambodze. Nastanijo se v delavskih sobah, kjer si sobo deli tudi po 6 do
10 ljudi. In delajo v tovarnah, kjer je peklensko vroce, tudi po 10 do 12 ur na
dan. Zasluzen denar razdelijo med druzino …
Ni lahko,
pa vseeno morda bolje kot nezanesljiv prihodek druzin brez rednih zaposlitev. In teh je ogromno, da ne boste mislili. Ni presenetljivo, da je povprecen letni prihodek 300 dolarjev, glede na to, koliko ljudi prezivi z 0. Pescica si razdeli neverjetne dobicke, brez skrbi, in scena elite v Phnom Penhu je nova in zabavna (uspela spoznati!). Druzine, ki prezivijo s takorekoc ni, so vecinoma mali ‘sivi’podjetniki: vozniki taxi motorjev in tuk-tukov, kmetje,
pletilke blaga na vasi, delavci v kamnolonih, ki so placani na odpeljan
tovornjak, sivilje … Vsi ti vcasih zasluzijo 30 dolarjev na mesec, vcasih pa 5. In
prezivijo v skromnosti zivljenja od tega, kar zraste. Zraste pa bolj malo,
vrocina ne omogoca obilnih letin …
Morda kdo
razmislja, da ja, saj je malo denarja, je pa zato vse poceni.
Poceni?
Kambodza? Ne bi rekla. Cene narascajo izjemno hitro, to lahko opazi vsak. Place
pa ne. In cene ne narascajo samo za tujce in bogatase, ampak za vse.
Zavedam se,
da ni realnosti primerjave cen, s katerimi se soocam jaz in lokalni ljudje.
Vseeno pa imam dober vir informacij o cenah za lokalne ljudi. Nasa dekleta
zivijo na minimumu, saj jih druzine naceloma le s tezavo podpirajo.
Nekako
takole gre za lokalne ljudi:
Motor, ki ga potrebuje vsaka druzina
(in potem se z njim resnicno vozi celotna druzina), stane med 200 dolarji
(rabljen, ne prevec siguren in razklopotan) in 700 dolarji (avtomatik, vozen, rabljen). Seveda
najdes tudi drazje, vendar v uporabi zelo zelo redko.
Mobilni telefon, ki ga imajo vsi,
nekje 15 dolarjev, pameten telefon nekje 500 ali 600 dolarjev.
Navadna, razvlecena majica: 2
dolarja.
Kuhana koruza: 0,25 dolarjev.
1 kilogram jabolk: 2 dolarja.
1 kilogram manga: 0,50 dolarja.
1 strucka kruha (za eno osebo obrok): 800 riel (0,25 dolarja) - ala zemljica.
1 preprost obrok: 1 dolar, kosilo na ulici pred tovarno 2 dolarja (v ceno vkjucen prah, ki se dviga med meso in juho).
Japonke, ki se nosijo vsak dan in
povsod: 2 do 3 dolarje (vsa druga obutev je pregresno draga, in le redka imajo
kaksen par zaprtih cevljev, razen za delo crni ceveljci).
Najemnina: 35 dolarjev na osebo, brez
lastne kopalnice (s kopalnico 45), brez ventilatorja, niti ne cisto in v stavbi, kjer mrgoli bolezni,
zivali in ljudi, ki iscejo svoj prostor na obrobju Phnom Penha. Sobo si deli nekje 4, 5 ljudi (ponavadi prijateljev). Stanovanje v
mestu za bele ljudi stane mesecno nekje 700 dolarjev – solidno in primerljivo z
nasimi dvosobnimi stanovanji.
1 liter mleka: 1,2 dolarja (ga skorajda ne pijejo, je predrag), vnos kalcija za azijske ljudi je neverjetno prenizek in ga nadomescajo s praski.
1 kilogram lokalnega sira - ki niti ni dober, uvozen pa tudi ni pravi: 14 dolarjev.
1 liter bencina: 1,2 dolarja.
Noc v bolnisnici: 10 dolarjev.
Pivo: odvisno od lokacije, cena za lokalno pivo med 0,5 dolarji in 1 dolarjem.
Za nasa dekleta je sampon (3 dolarja), zobna pasta (2 dolarja), milo (1 dolar) ... drago!
.jpg)
View Tadeja Mesojedec's profile
