Slovenija, obljubljena dezela

Nocne novice so prispele v Kambodzo nekje ob 6h zjutraj. Torej se je zgodilo. Tisto, kar se je po nekaj mesecih agonije pricakovalo. Vlada padla in pricnejo se lahko nove bitke in poskusi.
Iz Kambodze zelim predvsem veliko mero naklonjenosti smeri vetra.

In tako se mi je zopet potrdilo spoznanje tukaj. Na prvi pogled je Slovenija obljubljena dezela. Vsaj za nasa dekleta. V tej drzavi si lahko privoscimo letalsko karto za Azijo! In tablicni racunalnik! In fotoaparat! In cevlje, ki niso samo japonke, ampak so zaprti! In avtobusno karto za vikend na obali! In spanje v hostlih za 3 dolarje na NOC!!!

''I want go with teacha Sloveni. I volunteer housekeeping your house!" sem slisala od Chan, ene izmed mojih drugosolk.
Smejale smo se vse. Vedo, da zelja ni realna, ampak tezko vedo zakaj.
In njihovo srce (in telo in razum) ne bi preneslo nase kulture, navad, razvoja, nesprejemanja, diskriminacije, socialnih razlik, vremena in predvsem, za  njih resnicno pomembno, oddaljenosti od doma. Ce jaz najdem dom s preprostimi kliki na racunalniku, bi one svojemu domu rekle zbogom za vedno.

Obljubljena dezela? Slovenija? Ja, narava, domacnost, kulinarika, gore, jezera, reke, prijatelji. Ampak obljubljeno dezelo kruha je ocitno trenutno treba iskati nekje drugje na zemljevidu.

Novice mojih prijateljev in informacije, ki prihajajo iz Slovenije, so ociten dokaz, da je obljubljena dezela nekje drugje kot na nasih 20.000 kvadratnih kilometrih.

Chan mi je spletla tale vencek. In vsekakor je darilo vredno ovekovecenja! :) Hvala!

(Pre)blizu

In their eyes

It takes a moment to fall in love with life.

Nerodnost in srecno poziranje.

Kdo bo blize? In kdo opazi fotoaparat? Naporen boj.

Welcome!

Tukaj ne sedimo ''po tursko''. Ne majhni in ne veliki!

Simplicity.

Ko zapoje in zaploska tisoc mladih in se mlajsih ...

Preprostost tradicije daril.

Talika, tale ima pa nekaj tebe v sebi!

Kaj pa tebi govorijo njegove oci?

Jaz, jaz, jaz! Participacija.

s. Ljudmila Anzic pozdravlja novo misijonarko.

Ujeti trenutki navdusenja nad novim!

Fotografije posnete ob sprejemu dveh novih misijonark s. Marisol in s. Mine iz Argenitne in Koreje (27. februar 2013).

Slovenska kuhinja v Kambodzi

Danes je praznik. Budisticni. In nasa dekleta so se doma, praznujejo.
Tako sem se sama podala v kuhinjo, na lov za slovensko kulinariko.

Zopet trenutek vzajemnosti. Paulen, nasa kuharica (bivsa ucenka nase sole), me je ucila pripravljati kmersko hrano, jaz pa sem socasno pripravila jabolcni strudelj in prezganko.

Glede na to, da sem prvic v zivljenju popolnoma sama pripravila testo za strudelj, se mi zdi, da je kar dobro uspel. Kako hecno, vsa leta sem strudelj pripravljala s kupljenim testom, potem pa v Kambodzi ugotovis, kako je veliko bolj zabavno zamesiti vleceno testo, in ga potem igrivo raztegovati po pultu. :)

Dokaz.


Prezganka. Jah, ok. Zaradi strahu, da bo prevec prezgana, sem morda malo prehitro zalila z vodo in ni imela popolnega okusa perzganke. Je pa bila slovenska. :)

Se ucimo. Vseeno smo pojedli vse kar je bilo slovenskega.

Uciteljica izven razreda

Prosnja za molitev

Imam prosnjo. No, kamboska dekleta imajo prosnjo.

''Po koncanem sedmem razredu zelimo nadaljevati solanje v kampusu.''
To trenutno ni mogoce zaradi prostorske stiske, ki ne dovoljuje, da bi sola sprejela 12 razredov.

Vsake novice o tem, da bo to mogoce ze letos jeseni, jih pripravijo do glasnih vzklikov in veselja.

K veliki sreci je sola pridobila investitorje iz Singapurja, ki bodo pomagali njihovo idejo uresniciti.
Zal pa se zatika pri zbiranju vseh dovoljenj in potrdil.

Ce najdes minuto, dve ali tri, ki jih lahko posvetis molitvi, meditaciji ali misli na nasa dekleta, bos morda vse do jeseni in se naprej, pripomogel k stevilnim nasmehom na obrazih!

HVALA!

Kaj je lepo za nasa dekleta?

Javljanje iz ucilnice

Ko sem po preprosti uri odkrivanja mesta skozi njihove podobe banke, poste, muzeja, trznice, ... preprosto ozivela!
Danes jih pa res imam rada, ful! :)

What I learnt today!

Ok.
Za mano je en zanimiv dan poln razlicnih dogodkov.
Zbudila sem se nekaj bolna in rahlo nezaakcijo. To se zgodi bolj redko, ampak se je. In nekako tako so se pocutila tudi moja dekleta in druge prostovoljke. Ure so potekale malo manj glasno in vihravo kot ponavadi. :( Ocitno je nekaj v zraku. Cudno vreme imamo (bojda), precej vetrovno, kar za tole obdobje ni ravno znacilno.

Preplula sem skozi urnik z dekleti. Puncam iz prvega letnika sem vrnila teste, in moram reci, da so presegle moja pricakovanja. Vcasih taksne male zmage, ko vidis, da si dejansko dosegel napredek, za neverjeten odstotek dvignejo tvojo voljo.

Nekje vmes me je ujela Anja Hlaca Ferjancic iz Vala 202, in skupaj sva odpluli v teme Kambodze, Phnom Penha, zivljenja tukaj. Dotaknile sva se politicne in ekonomske situacije tukaj in uspela sem v svoji, zdaj ze precej polomljeni slovenscini, nakazati nekaj kljucnih znacilnosti kulture in zivljenja v Kambodzi in njeni prestolnici. Lajkam pogovor in lajkam dejstvo, da sem bila resnicno presenecena, koliko ljudi spremlja oddajo Globalno vas. Nisem napovedovala dogodka pa me je vseeno kar nekaj ljudi slisalo. :) Hvala za spremljanje!
Nelajkam upada svoje sposobnosti izrazanja v maternem jeziku (in ravno danes je mednarodni dan materinscine). Morda se bom morala, preden se vrnem domov, poglobilti v studij slovenskega jezika! :(

Pogovor me je povlekel v debate in raziskovanje. Hocem se vec, in se bolj globoko razumeti filozofijo in kulturo ljudi tukaj. In seveda karseda preseci zahodnjaski pogled in odloziti ocala Evropejca.

Drugi highlight danasnjega dneva pa predstavlja ucenje kmerskega plesa s kokusovimi lupinami (coconut dance). Nasa dekleta obvladajo in imajo prav posebno skupino za vajo in nastope.
Koliko obvladam jaz? Hm, bolj nic kot kaj, ampak je zabavno. Punce uzivajo, ko jim prides nasproti in pokazes pristen interes za ucenje. In v vlogi uciteljice se ... hja, znajdejo. Imajo pa precej visoka pricakovanja glede pomnenja gibov in plesnih korakov. Tako da me caka nekaj vaje in morda celo osvojim kaksen del tega plesa, ki je pomemben del kamboske kulture. Tako je to ze drugi ples, ki se ga ucim (enega ze skoraj obvladam - tistega ki precej spominja na bosanski / srbski kolo). :)

In znova se je potrdilo, kako zelo se vsak dan ucim. Jaz. In upam, da tudi dekleta. :)

Tadeja se spreminja

1) Tadejino telo se je navadilo na pike komarjev.
Nekje v glavi imam spomin, da izboklinica (posledica komarjevega pika) ostane vidna na kozi vsaj kaksen dan. Moje telo je sicer za pike komarjev izredno zanimivo, vendar pa izboklinica po novem izgine v nekaj urah. Se vedno jih nisem vesela, se pa clovek kar malo navadi nanje.

2) Zmanjsana poraba WC papirja.
Jap. Morda se slisi zabavno. Nimam ravno neke filozofkse razlage za tole, ampak se je preprosto zgodilo. Morda zavedanje, da je se tukaj vse zmanjsa (cene, vsota v denarnici, luksuzne dobrine ...).

3) Spremenjen spalni polozaj.
Navadno spim na boku s pokrcenimi nogami. Ugotavljam, da je to polozaj, v katerem je malo bolj toplo. Ker pocasi prihaja najbolj vroci del leta, moje telo ze isce bolj ''hladne'' polozaje. Zaenkrat vztrajam na trebuhu. 

4) Povecana kolicina popite vode.
Na dan popijem minimalno 2,5 litra vode. Navadno nekje okoli 3,5. Ne gre drugace. Skoraj se ne premaknem po kampusu brez steklenice vode v rokah. Ko nuja postane navada.

5) Pralni prasek v sobi.
Ah. Luksuz pralnega stroja v Kambodzi odpade. Oblacila peremo na roke. Uniformo, majice, hlace ... Vcasih tudi kaksen bolj ali manj pomemben listek, ki je bil v kaksnem zepu. Ne vem, kako je prati na roke doma, ampak tukaj je res vroce, in pranje perila je neka cudna kombinacija: naporno, torej se potis in zabavno, ker se igras z vodo.

6) Tusiranje s ''hladno'' vodo.
Jah, v sobi nimamo toplovoda ali karkoli pac ze, da bi iz pipe pritekla topla voda kar tako. Ce zelis toplo vodo, vklopis nekaksen elektricni grelnik, skozi katerega gre voda iz pipe in medtem ko potuje, postane topla.
No, kakorkoli ze. Tega ne rabim. Navadno si samo zelim, da se voda v ceveh do mene ne bi tako mocno segrela, ker nekako tusiranje ni vedno ohladitev. :)

7) Moda v kampusu se je spremenila.
No, moja kamboska kolekcija oblacil predstavlja nekaj majic in nekaj hlac. Vse kar se da ohlapno, da diha in da zmanjsam kolicino potenja. Moda? Hja, prostovoljke tukaj imamo svojo modo. Kar je staro, kar je reklamno, kar je simpl simpl simpl, je najboljse. Vecno dnevov nosim reklamne (brezplacne majice), ki jih za del dneva zamenjam za uniformo. Clovek se hitro navadi preprostosti zivljenja brez kompliciranja ob omari, karsnihkoli licil, frizura pa je pac nepomembna. Nekaj kar ti pac omogoca lagodno gibanje in izogibanje znoju! :)

8) Povecana kolicina zauzitega sadja.
Odkar sem tukaj jem sadje. In to veliko veliko vec kot doma. No izbira je precej pestrejsa kot le jabolka. Pa tudi okusno je, sladko, zanimivo in odlicno za kaksno lacno jutro ali popoldne v postnem casu, ko si dovolim le sadje in ne drugih prigrizkov.

9) Povecana kolicina ur z nasmehom.
Vsak dan se smejim. Veliko. Ko srecam dekleta, ko se druzim s prostovoljkami, ko klepetam z domacimi. Nasmeh. :)

10) Izjemno zmanjsana kolicina popite kave.
Morda se se spomnis, da sem v svojih delovnih casih popila najmanj 3 kave na dan (najveckrat 4, 5), in da je bil moj maksimum, pri katerem sem se zacela tresti sedem. No, sedaj se je to drasticno spremenilo. Malo zato, ker imamo v kampusu le instant kavo in instant kapucino, malo pa zato, ker je okolje in kultura kave tukaj cisto drugacna. Nekako se clovek kar potopi v ta svet. Tako sedaj spijem navadno eno kavo na dan. Ce jo pijem popoldne, potem je gotovo ledena. :)

Utrinki velikana

Ponosna

Po enem mesecu v razredu sem vceraj preverila, kako nam gre.
In sem navdusena. Res. Moje punce so zakon!

Local market trip

Danes sem se z dekleti odpravila na njihov obicajni nedeljski izlet. Lokalna trznica je od kampusa oddaljena nekje 10 minut voznje s kolesom po zgocem soncu. Na svoje kolo sem na prtljaznik spakirala se Maire, pa smo sle!

Preseneca se in se. Trznica je ogromna in resnicno nabita. Premikanje otezeno. Vrocina pa neverjetna! Sploh, ko stopis v pokriti del. Ampak vse za nase kamboske pizame, ki sedaj cakajo oprane na prvi vecer v nasem klubu Don Bosko, da jih preizkusimo. Ko si v Kambodzi, pocni kar pocno domacini. Upostevamo! :)

Trznica. Ok. Nikakor se ne ni znasla brez nasih deklet. Te so spogajale cene za domacine, tako sem se domov pripujsala z dvojnimi japonkami (za ceno 1,2 dolarja na par - okoli 1 euro) in seveda pizamo (dvodelan za 3 dolarje).

Pomembna opazanja

- Seveda, vsa hrana je cele dneve na vrocini (muhe z mesa, ki pociva v senci trznice na 40, 45 stopinj odganjajo s pahljaco).
- Odpadki spadajo na ulico.
- Izmenjava na trznici je vsakdanji pojav - vprasala sem za drugo barvo japonk in prodajalka jih ni imela.
- imel pa jih je sosed; japonke sem kupila od ''svoje prodajalke'', ki jih je kupila od sosedov.
- Ce necesa nimajo, bodo imeli cez deset minut. Na eni izmed stojnic sem vprasala za sponko za lase. Niso je imeli. Ko sem naslednjic stopicljala mimo, so ze visele na sprednjem delu stojnice.
- Na trznici najdes vse. Frizerja, meso, sveze peceno hrano, kozmetiko, oblacila, popravljanico koles, parkirisce za kolesa ...

Totalno drugacna izkusnja kot stevilne turisticne trznice, ki sem jih obiskala do sedaj. Aja, moram posebej omeniti, da smo bile uciteljice edine bele obiskovalke trznice? Verjetno ne ... :)

Facts about Cambodia made short

Vsi beli ljudje, ki se po cudnem nakljucju izgubimo v vasi, kjer turizma ni, smo Francozi. I look French!!!

A painted house

A painted house.

Status premoznega. Ce imas denar za barvo svoje lesene hiske, si v tej dezelici ze precej premozen.

Nekateri pobarvajo le polnka. Ce jih imajo.

Lesene hiske vasic, katerih prebivalce sem vceraj spoznavala so neverjetne. Ni prvic, da sem gostovala v njih, Laos me je spustil blizu. Vietnam pa je prebogat zanje ...

Me je pa prvic resnicno navdusilo. Razsirjene druzine zivijo skupaj v eno, morda dvoprostorskih hisicah na kolih. Koli jih varujejo pred blatom, ko pride v dezevni dobi. V casu dezja in zelene barve, vecina hisic, ki smo jih obiskali skorajda ni dostopnih.

Torej, sobotni dan sem prezivela nekje ob meji z Vietnamom (provinca Svay Rieng). Skupaj z dekleti smo se namrec uciteljice natrpale v nas moder terenski avto, ki je, mimogrede, precej v letih, in se po prasnih in predvsem vrocih cestah podale na osem urno, predvsem mukotrpno voznjo po Kambodzi. Dodatne ure izleta so bile namenjene iskram v oceh, ko so nasa dekleta obiskala svoje sorodnike in druzine. Home visists jim pravimo.

Spoznamo druzino, se poslikamo in imamo lepo. Preprostost je neverjetna, spomini pa tako globoko zarezani, da niso opisljivi z besedami.

Upam, da slika pricara vsaj delcek mojih podob.