9 neumnosti, ki sem se jih naucila v Kambodzi

1. Za umivanje las ne uporabljaj pralnega praska v prahu! Daje vroc obcutek in po uporabi so lasje cudni. Nisem preizkusila pralnega praska v tekoci obliki, ker ga tukaj ni.

2. Jajc ni treba shranjevati v hladilniku. Enako starost lahko docakajo tudi pri temparaturi 30 stopinj.

3. Postan krompir ni postan. Torej, doma vedno recemo, da se hladnega krompirja ne pogreva in ne je. Pa je cisto ok.

4. Rocno pranje perila je umetnost.

5. Lahko zivim brez cokolade. Dokler je ne vidim.

6. Ni vse, kar jedo drugi, dobro tudi za razvajeno evropsko telo.

7. Sladkor in sol se ne izkljucujeta. Slano sladek okus vsake juhe, omake, mesa, marinade in solate je nekaj, cesar se LAHKO navadis.

8. Kakovost iste blagovne znamke je za azijski trg nedvomno nizja kot za evropski.

9. Tudi Mesojedec lahko prezivi brez mesa. Sedaj ze dva meseca. Spontana odlocitev pogojena z zivljenjem v svetu, kjer je meso (pre)drago in (pre)cenjeno. In neverjetna igra okusov drugih jedi postane se bolj izrazita!

Asistenca: vedno in povsod

Trenutki, ujeti na vhodu v nas kampus, so trenutki, ko se otroski direndaj razsiri med vse, ki hitijo proti svojim starsem, ko se malo poklepeta po solskem dnevu in zabije cakajoci cas s katero izmed tisocih kamboskih iger. Nekatere otroke cakajo starsi, nekatere starse pa cakajo otroci. Ti cakajoci ostanejo z nami malo dlje, vcasih celo z vecerjo vred. :)

Vsak dan se zjutraj, ko otroci prihajajo v solo, in popoldan, ko zapuscajo solsko dvorisce, sestre odpravijo k vhodu. Asistenca je sicer temeljni del Don Boskove preventivne vzgojne metode, in se tukaj v teh 'mojih' kamboskih misijonih, odkriva na vsakem koraku. Sestre (in seveda tudi prostovoljke) smo resnicno tukaj ne le za mlade, ampak predvsem z mladimi. In na vhodu si recemo adijo, poklepetamo, recemo kaksno s starsi, pomahamo. Ko cakamo, se tudi igramo. Bi rekla, da eno samo preprosto veselje! :)

Nekateri se domov odpravijo s kolesi, nekateri pes, vecinoma pa na motorju (celo sosesko otrok pobere eden izmed starsev ali sorodnikov). Prizori so prisrcni in vcasih tudi custveni. Morda kdo noce domov, morda kdo resnicno in iz srca stece v narocje svoje mame. In kupi iger na vhodu - ucna izkusnja vedno znova. Le koliko iger lahko naumijo ti otroci, ki ne poznajo igrac in vseh teh pripomockov, brez katerih se nasi otroci skorajda ne znajo igrati?

Je lahko se bolj preprosto?

Let's go home, let's go home ...

Kako naloziti tri tri-letnike na motor? Potrebujes pomoc s. TM.

Kako so sli izpiti danes? Maska na obrazu zaradi prahu na ulicah, klobuk zaradi sonca! Prestejte osebe na motorju! Kambodza! :)

Cakajoci starsi - potrpezljivi v svojih navadnih oblacilih. Pizama je tukaj kot trenerka. Nosi se za vsak dan in povsod! :)

Asistenca. V vseh pomenih besede!

Oce - tuk tuk voznik - bo razvozil kopico otrok iz iste soseske.

Alo, alo. Kaj pa se je tebi zgodilo? Lepotna operacija? Dobro izgleda! S. TM naredi  se poskodbo zabavno!

Cakamo skupaj.

Kamboska oprava. Pokrij vsak delcek telesa ne glede na vrocino!  :)

Je to moj ocka? Je tvoj ze prisel? Aaaa, le kaj se je zavleklo ...

Kdo ve kaj je skrivnost, ki jo moram obdrzati zase?

Zivljenje v skupnosti

V zadnjih sedmih mesecih sem spoznala dve skupnosti salezijanskih sester. Morda lahko recem, da vec kot le spoznala, saj sem z njimi prebivala, molila, delila in rasla.


Ce sem v letih, odkar sem se odselila od doma (kar se je zgodilo skoraj osem let nazaj), stopila na pot izredno neodvisnega, samostojnega in v veliki meri vihravega in egoisticnega zivljenja, so me zadnji meseci zopet nostalgicno transformirali v neko drugo obdobje.

Zivljenje v skupnosti je kot zivljenje v druzini. Le da danes, ko sem morda malo starejsa kot je bila tisti, velikokrat po neumnem, uporniski otrok in kasneje najstnica, to zivljenje obcudujem, harmonijo soustvarjam in se ob njej napajam.

Vsaka druzina ima svoj red. Tudi druzina v kateri prebivajo sestre. Zadolzitve, odgovornosti, urniki. Le da ta druzina v svoj delovni dan med najpomembnejse skupne trenutke ne uvrsca zgolj obrokov, ampak tudi ure molitve in kratek cas sprostitve in duhovne misli.

Teden dni v skupnosti Hcere Marije Pomocnice na Gornjem trgu je bila odlicna vstopna tocka. Kako zelo sprejeto se lahko clovek pocuti, ko vstopi v druzinski Dom, ki te ne pozna, in ki ga ti morda poznas le delno. Presenetilo me je, kako bolj spontan je bil kasneje vstop v kambosko skupnost. Duhovnost, tempo in ljubezen je kot prenesena v to misijonsko delovanje v daljni azijski drzavici.

Vsaka druzina dozivi kaksen vihar in vsaka druzina dozivlja neverjetne trenutke sproscenosti in smeha. V vseh druzinah se pogovarjamo o vsakodnevnem delu in v vsaki druzini se najde nekdo, s katerim se morda lazje pogovarjas o tistem, cemur recemo 'osebno'.

V neskoncno veselje mi je prezivljati ure in dneve in mesece v skupnosti tu v Kambodzi. Sprva opazujes in previdno vstopas, ko pa postanes del druzine, preprosto zivis to zivljenje. Tako kot v vsaki druzini se morda velikokrat vzamejo stvari za samoumevne, in tukaj igram vlogo svoje mami, ki me je naucila, kako pomebno se je zahvaliti in pohvaliti.

In za vse, ki si risete pravljico. Zame vstop v skupnost pomeni tudi solo. Solo poslusanja, prilagajanja, upostevanja in spostovanja. Pocasi se ucis in spoznavas - in s taksno blizino odnosa mocno spoznavas tudi sebe. Lahko je biti z nekom sodelavec ali prijatelj (ki ga srecas za nekaj ur ali pac oddelas in gres), izziv pa je z nekom deliti vse kar si. Vsako skrb, bolezen, izziv, obrok, jutro.

Ljubezen pa tukaj raste se malo hitreje, saj je druzina sester se malo bolj odprtega srca, misijoni malo posebna tocka na zemljevidu, kjer potreba po domu in sprejetosti prihaja iz vseh clanov druzine. Sestre pa so tudi vajene prihajanja in odhajanja, razlicnosti in razlicnosti delovanja.

In kar je verjetno najpomembneje. Vsakega, ki zaide v skupnost ali v njej prebiva, povezuje v druzino vera. In isti nameni. Ladja je ista za vse in vsi plujemo v isto smer. In prav ta vera je razlog, da lahko v skupnosti zazivi toliko razlicnih karakterjev in narodnosti. Indija, Filipini, Slovenija, Italija, Spanija, Tajska, Vietnam, Koreja, Kolumbija.

In vsa ta razlicnost, ki zivi in diha in ljubi v enem dihu, me je se bolj naucila spostovati druzino kot osnovno celico mojega obstoja.

Ljubezen

Svoje zivljenje tukaj imenujem Ljubezen. Ker to resnicno je. Ker tako imenujemo v mojem (tvojem) svetu ta obcutek, ki me prezema in ustvarja vsakdan. Ko svoje roke posojam kamboskim otrokom, in ko moj nasmeh rise njihov nasmeh in njihov nasmeh rise mojo Ljubezen. Ker je to beseda, ki jo poznam in razumem, in ki najbolj slikovito opise vse, kar obcutim. To ni sreca, ni veselje, ni prevzetost, ni utopija, ni iskanje, ni neko visje stanje.

Vsa vera, ves blagoslov, vsak nasmeh, vsaka molitev, vsaka igra, vsaka ucna ura, vsak ples in vsaka pesem: Ljubezen.

O mojem zdravju in novem blogu

Hvala vsem, ki ste v zadnjem tednu tako intenzivno mislili name, da so se vse bakterije, okuzbe, virusi (karkoli se je ze odlocilo, da v Kambodzi zivi v mojem telesu), ustrasile, in zbezale nazaj v svet.
Antibiotiki, preciscevalna dieta, kupi naravnih nacinov zdravljenja in veliko pocitka so naredili svoje. Sedaj sem zopet pri moceh, morda za kaksen kilogram lazja, ampak spet v stari dobri formi. No, vsekakor si ne zelim nobene obolelosti vec, ker je ta prenaporna za moje kondicijsko sibko telo. Tako se odrekam neprekuhani hrani in neolupljenemu sadju. Na ta nacin bi morala z lahkoto preslalomirati skozi zadnji mesec!

Zadnji mesec! Cez 30 dni bom namrec jutro ze zivela v Bankoku. Po 14 dneh tajskega nabiranja kondicije pa se vrnem med nase zelene hribe. Kar ne morem verjeti, da je avgust tako blizu, in da bom tako kmalu vse to besedicenje, ki sem ga vajena zgolj zapisovati, delila skozi svoj nacin biti v mojem starem okolju!

Pa se glede novega bloga. Morda koga mede, kje najti kaj. Malo sem se igrala z urejanjem strani, ucim se, in najlazje je delati poskuse na svojih produktih, kajne? Stran se meni zdi precej bolj pregledna in urejena - tudi za tiste, ki bodo morda kdaj iskali bolj doticne informacije.
Levi premicni meni so osnovne informacije in informacije za popotnike, ce se bo kdo kdaj odpravil na ta konec sveta. Sredinski del predstavljajo najnovejse novice in na prvi strani najdes 6 zadnjih novic s slikicami.
Desni meni pa vsebuje pod prvim zavihkom 10 najbolj priljubljenih objav na blogu in pod drugim zavihkom 10 zadnjih objav na blogu.
Pod tem najdes predalcek Labels: kar pomeni, da ob kliku na eno izmed besed najdes vse bloge pod to temo (na primer Kambodza, Laos, Blebetanje ...).
Za se bolj urejena pa je pod tem se en meni z blogi, ki so urejeni po mesecih in datumih - ce morda zelis na hitro skociti v moje zivljenje v mesecu maju, samo kliknes maj in pojavijo se naslovi vseh majskih blogov.
Velike slike, ki se premikajo zgoraj (sedaj crnobele) pa nimajo linkov, ampak so zgolj mala ilustracija azijske izkusnje. :)

Upam, da bo slo. Pritozbe sprejemam na mail! :)

Izdelovanje teh drobnih zvezdic je priljubljen ubijalec casa. :) Ne, to ne pomeni, da so moji prsti postali boljs spretni z drobnimi izdelki iz papirja! Origami res ni zame. :)

Ujetost barakarskega naselja v Phum Chreh

Phum Chreh - navdusena!

Phum Chreh je ena izmed nasih sol v Phnom Penhu. Ta je drugacna. Je na obrobju mesta ob stiku s polji. Na svojem mestu je zrasla, ko tam ni bilo nicesar drugega kot revna barakarska naselja. Ta so se vedno, le da se tu in tam tlacijo med obzidja malo bogatejsih. Phnom Penh raste in revni ostajajo ujeti v kapital mocnejsih.


Obrazi otrok so drugacni. Poznajo se vec bolecine in bolezni. Ni pitne vode in ni elektrike. Druzine so velike in na robu prezivetja.



Dan v vrtcu in soli, ki sprejmeta okoli 400 otrok je bil tako neverjeten. V enem razredu je okoli 50 ucencev! 50!!! Sestre zelijo ponuditi izobrazbo kar se da veliko otrokom, je pa zal taksno delo potem naporno. Zal so zgodbe taksne, da kljub temu, da ima otrok solanje zastonj pri sestrah ali za res nizek prispevek, veliko otrok zakljuci po sestih razredih ali se prej. Delo na polju ali v tovarni prinasa denar, da druzina prezivi, solanje pa ne. Ali pa ostajajo doma, da pazijo na mlajse bratce in sestrice, da lahko starsi kaj zasluzijo.

Sprehod po vasi, barakarskem naselju, grozljivki za zahodnjaskega cloveka vzbuja mesane obcutke. Gre za domove, ki so kljub temu domovi, kjer se otroci igrajo in so srecni. Pa vendar nase oci to vidijo tudi kot boleco zgodbo.

Igre in vse pozdrave in priklone, ki sem jih prejela pa vzamem za energijo, ki me polni, ko sem sama malo bolj pri tleh. Jooooj, koliko veselja in energije v teh malih bitjecih!

Na poti domov sva s sestro Mino nesli nekaj hrane iz sole za eno izmed res prizadetih druzin. Sedem otrok in mama na robu prezivetja in lacna. Kako se svetijo oci, ko zagledajo piskercek juhe. Mama je prej po vasi prodajala kuhan riz in zelenjavo, ko pa ji je na blatni poti spodrsnilo in je padla, se je hudo poskodovala in izgubila se nerojenega otroka. Sedaj pocasi okreva, ampak zivljenje iz dneva v dan sedaj ne gre vec, ko pa ne more na delo. Tri dekleta so nase ucenke (nekje 3, 5 in 7 let), doma pa so se v naju zazrli se dodatni stirje pari oci. Najstarejsa je doma, da pomaga mami in skrbi za svoja dva bratca (enoletnika, ki boleha in dvoletnika). Baraka v kateri zivijo je skromna ... Se ena zgodba, ki je ob teh malih obrazih in velikih oceh zapisana na mojo spominsko kartico.



Je lahko zame vse enako, ko se vrnem v domac svet? Sprasujem se, ce obstaja gumb, ki vse to izklopi in zazivis po starem, ali te te zgodbe spremljajo tudi, ko zapravis 2 evra na kavi, ki je dejansko ne potrebujes?

Gradimo: napredujemo! :)

Kamboski skomini