Bancni racun

Aaaaa.
Danes sem po stirih mesecih in pol prvic pogledala na svoj bancni racun. Do sedaj sem zivela v prepricanju, da do njega nimam dostopa, tako da sem se ob vsakem bancnem dvigu sprasevala, ce mi se pripada kaksen dolar ali ne.
No, sedaj vem. Po eno urni bitki s tipkovnico in zaprasenimi predali mojega racunalniskega znanja sem uspela zagledati stevilke na svojem bancnem racunu.

In ja, ni idealno, ampak se vedno zadovoljivo. S pravo mero zapravljivosti bom prezivela naslednje tri mesece in uspela tudi skociti na Tajsko - edino preostalo drzavo stare Indokine.

Indija, Nepal, Myanmar in Filipini pa bodo, upam, pocakali na svojih trenutnih polozajih, dokler spet, morda, upam, nekoc ne zajadram v svet novega.

Uf. Se nekaj novega. 31. decembra sem v mestu Hanoi na posti oddala paket za svoje domace: spalno vreco, ki je nisem potrebovbala, dva magnetka, pravo macjo vietnamsko kavo in napravico za pripravo vietnamske kave. Paket je prispel danes. Obsodba, da je po stirih mesecih paket izgubljen, je bila krivicna. :-)

Time

Nekdo je nekoc dolocil mero za cas.
Sekunde po vsem svetu utripajo v istem ritmu.
Koledarji so razlicni, letos sem praznovala tri vstope v novo leto. Ugotovila, da sem stara 26 let. Budisti zacnejo steti cloveska leta s spocetjem, in ne z rojstvom.
Torej svoje leto, svojih osem mesecev sredine dvajsetih, zivim Kambodzo. Jezik, hrano, kulturo, nasmehe, sreco, zgodovino, naravo.
In mera za cas je tukaj uradno ista kot doma. Pa vseeno so ure, dnevi, vcasih kar tedni, ko se mi zdi, da cas tece pocasneje. Pogled nazaj daje obcutek, da sem ravnokar stopila v ta svet. Pogled naprej pa daje obcutek, da bodo dnevi in noci naslednjih treh mesecev se dolgi.
Dijana mi je odprla razmislek o casu in dozivljanju le-tega na tej strani sveta. Prvic sem dalec stran od poznanega za tako dolgo obdobje. Precej bolj sama sem. Nikoli nisem sama, ni pa ljudi, ki bi z mano delili in nimam ljudi, ki bi prinasali novice in razburjenja iz svojih lastnih zivljenj. Precej manj norosti petindvajsetletnikov dozivljam, to ni Erasmus. To ni Evropa, kjer lahko za vsakim vogalom najdem nekaj domacega, ali v dveh urah najdem pot nazaj do mamine nedeljske juhe. Casovna razlika onemogoca redne stike z domacimi, razdalja zmanjsuje stevilo prijateljev.
Ugotavljam, da ne le zivim Kambodzo, ampak mocno dozivljam tudi dogajanje doma. Vsaka velika ali mala novica, ki pride od doma, je v mojem svetu premlevana in globoko zapisana. Molim za se nerojene otroke, nove in stare ljubezni, selitve, tipkanje magistrskih, pospravljanje podrtih dreves in sajenje krompirja.

Novice na tej strani sveta zame niso vec novice. Sedaj so zgodbe nasih deklet domace, promet s pravilom vecjega je domac, neskoncna revscina in boj za prezivetje sta domaca, stevilne sanje posameznikov so domace, situacije bizarne za svet zahodnjaka, so mi postale del vsakdana. Ni vec sokantnih presenecenj, spoznanj. Zivim zivljenje Kambodze.

In v tem zivljenju ustaljenega ritma, ko so sekunde sekunde kot doma, ura tece po urniku vsakdana. Rutina daje nove razseznosti mojih misli in pobegov v globino, cas vrocine in spominov pa mi tece pocasneje. Vsa sreca, prenos energij, zanos, dozivljanje se mesa s spomini in zeljami domacega. Kot voda in olje.

Koga najbolj pogresam?
Pogresam nedeljsko kavo po kosilu v kombinacijiz domacim mlekom. Pogresam kregarije, pogresam sesalec, ki me caka, ko obiscem sestro. Pogresam gore in zeleno, ki me poklice, da se prebudim. Pogresam dolge brezplodne klepete, pogresam spanje na kavcih pri prijateljih. Pogresam slovenski jezik in palacinke. Pogresam tursko kavo, brez sladkorja in z mrzlo vodo. Pogresam vecere na Metelkovi in svetega Petra. Pogresam svojo Pravljico z razgledom na slovensko zeleno in ovce. Pogresam activity, metanje po postelji z dvoletno deklico, kosila, ko se zbere razsirjena druzina.

Smesno. It is not hard to love those who live on the other continent. Smesna je ugotovitev, da pogresam celo tisto, cesar ne maram.

Svet doma je v mojih podobah velicasten, lep, svetel, topel, domac, nasmejan, sprejemajoc.

Podobe.

Oratorij na vasi

Nedeljske dopoldneve popestrijo ure na vasi. Pod drevesi, v ucilnicah javnih sol, na cesti - kjer se pac najde prostor, se zberejo vaski otroci, da skozi igro in preprostost trenutka absorbirajo svoje prve angleske besede, crke.

Uro in pol dalec na klopci na odprtem tovornjaku je vasica Kompong Speu.
V objemu rizevih polj stoji javna osnovna sola, ki komaj sluzi potrebam vasi in otrok. Okna razmajana, opreme nobene - razen klopi in table s kredami. Elektrika je zgolj v nekaterih ucilnicah, stene vecinoma prazne. Ni niti zog, niti slik, niti barv.

Don Boscove studentke tukaj preziljajo dopoldneve in z okoli 200 do 300 otroci ponavljajo igre, ckre, besede, pesmi, plesne korake. Oratorijsko vzdusje smeha in preprostosti zivi tukaj malo drugace, kot na zupnijskem travniku v nasih malih Radecah.

Ampak zivi. Utrujen ni nihce, ker je dozivetje tako posebno. Deklice so plezale po meni, nroo uzivale, ko sem jih lovila in se skrivala med njimi. Ponavljali smo stare besede, spoznavali nove.

Ujeti trenutki na fotografiji so iztrgani trenutki, ko sem pobegnila od otroskega veselja.

In ja, fotoaparat je redkost. Punce so se kar malo teple, katera bo na fotografiji in kdaj in kako. Ah, res upam, da moja glava premore spominsko kartico za vse ustvarjene spomine na tem koncu sveta.

V objemu rizevih polj ...

... stoji javna osnovna sola, ki komaj sluzi potrebam vasi in otrok ...

Okna razmajana, opreme nobene - razen klopi in table s kredami. Elektrika je zgolj v nekaterih ucilnicah, stene vecinoma prazne. Ni niti zog, niti slik, niti barv.

Poplave, ki to niso

Popoldanska nevihta, ki naznanja resen zacetek dezevne dobe, je povzrocila prve poplave.

No, pravzaprav jih ljudje tukaj ne vidijo kot poplave (joooj, kako omejeni smo zahodnjaki), gre samo za vodo na cestah in povsod drugod.

Torej, vodeno cesto sem opazovala skozi steklo na vratih nasega avtomobila, ko sem se vracala iz centra mesta.

Zivljenje tece dalje, ne glede na vodo skozi katero se potuje. Morda malo bolj pocasi.

Ljudje se vedno na motorjih, po moznosti s palerino (ampak redko, ker je dez presenetil), se vedno na cesti, pes, prodajajo drobnarije ... Nic se ne spremeni, nihce ne tece, nihce ne krici, ko mu zalije motor ali tuk tuk, nihce se ne ustavi. Samo cesta ni vec cesta, ampak reka.

Zalostno je, da takole izgledajo tudi bolj nove ceste, za katere bi clovek smatral, da ze imajo urejeno drenazo.

In veselo je dejstvo, kako bi moj svet taksna voda jezila, tukaj pa je sprejeta kot blagoslov.

In, da ne pozabim. Prave poplave se pridejo. Voda je po nevihti vceraj, kar hitro nasla pot nazaj. Nekje septembra, oktobra, ko je dezevna doba na svojem vrhuncu, voda zavlada mestu in Kambodzi. Delo se premakne na vodo, ceste se zapirajo, potovati po drzavi ni mogoce. Tezko si predstavljam to sliko, jaz, ki sem Kambodzo videla samo suho, izsuseno prasno. Prah se spremeni v blato. :)

It is not hard

It is not hard to love those, who live in another country or another continent.

The real challenge is to love those who are by your side.

Love one another.

Navdih nedeljske besede in pridige.

Uf, kako sproscujoca je meditacija, premisljevanje in sveta masa, v jeziku, ki ti je domac. Angleska sveta masa v mestu je prav posebna. Pri njej se srecamo tujci, ki smo nasli svoje mesto v Phnom Penhu. Nekje 200 nas je.

You are not alone in this

Danes, ko se je celoten kampus zbral pri sveti masi na zgocem soncu na izpraznjenem travniku, je zavel posebej optimisticen veter. Lopata je prvic pobrkljala po zemlji, blagoslovljena voda se je dotaknila izsusene zemlje, pesem je zavela na zapuscenem predelu kampusa. Veselje in nasmehi oznanjajo, da bo nastala nova stavba - sola, ki bo gostila zadnjih let razredov osnovne sole, ki je doslej ucenci niso mogli obiskovati pri nas zaradi prostorske stiske.

Dolgo smo cakali, dolgo se je molilo in papirolovalo.
V maju bodo zaropotali stroji in mislim, da se vsi veselimo tega ropota.

In se vedno, tudi po blagoslovu kamboskega skofa in vseh nasih molitvah, smo veseli molitev tudi od doma. Vsi ti otroci se resnicno veselijo moznosti nadaljnjega solanja. Morda bo to pomagalo, da bo kaksen kamboski mladostnik vec zakljucil dvanajst razredov osnovne sole in ne ostal le pri osmem ali devetem razredu.

...

Z novo energijo sem se podala v zadnje tri mesece kamboskega veselja.
Pogovori z druzino, pisma s prijatelji, pozdravi od vsepovprek, mi dajejo vedeti, da tukaj nisem sama.
Dobra energija je to.

Dekleta pa se sedaj v malo vecjih razredih (ena prostovoljka manj) pridno vzpenjajo po lestvici znanja. Jaz se ucim novih imen in spreminjam metode dela.

Pripravljajo se novi dnevi, iscem nove izzive, pomagam in skacem kjer le lahko.

In, jap, danes sem ugotovila, da mi kamboska besede kar dobro tece - predvsem pri pesmih. Uf, se mi zdi, da bom tale svet mocno mocno pogresala.

3/6 mesecev v Phnom Penhu so minili. In ja, se vedno rastem, se vedno se ucim in se vedno vem, da lahkok naredim se vec.

Video: zivljenje v Kambodzi

Minili so trije meseci odkar sem stopila v zivljenje prostovoljke v misijonih.
Trije meseci novega, trije meseci iskrenih nasmehov, objemov, srece, raziskovanja kulture, navad, lastne potrpezljivosti, poglabljanje v svoje misli, prenasanja vrocine, ucenja, igranja ...

In minili so trije meseci hvaleznosti. Vsak dan se zahvalim za znamenja, ki so me pripeljala sem. In trenutkov zaradi katerih sem hvalezna je mnogo mnogo.

Nekaj smo jih prostovoljke strnile v videoposnetek. V pojasnilo: oranzna uniforma je nasa uniforma, morda pa je uniforma nasih deklet. V namene videa, ki smo ga predvajale na slovesnem dnevu besede HVALA, smo prostovoljke prevzele vec vlog. Za nas, ki to zivljenje zivimo je zabaven in realen prikaz nasega dneva. :)

Video.

Nepopolnost in smeh Malezije v fotografiji

V prejsnjih postih je prikazana popolnost. Slike, ki jasno prikazejo raj. Tukaj pa se malo (zame) zabavnih, neumnih ali le posebnih trenutkov.

V Maleziji mi je bil se denar vsec! :)

It is all about food. My life, my trip. In Malezija. Kot velik nakupovalni center - le da je v celoti namenjen RESTAVRACIJAM.

Socialno podjetniska ideja. Tudi v Kuala Lumpurju.

Vsak kroznik hrane stane 30 centov.

Sreca po zakljucenem nakupovanju. Poceni!!!

Couchsurfing v KL. Imeli sva svojo sobo s kopalnico - brez kavca ali postelje. :)

V Maleziji sva nasli precej 'spomenikov' posvecenih hrani in zivalim. Ne ljudem! :)

Tale napis in neprehodna pot sta naju ustavili na pohajkovanju po dzungli. In seveda sva nekaj minut kasneje srecale avtorja - Krisha.

Ants. So me zamotile nekaj minut s svojo profesionalnostjo.

Nocni podvig iskanja denarja. Iz postelje po denar.

Ledena kava. 25 centov.

Animals everywhere.

Takole izgledajo pobegi v Indijo in Afganistan. 1000 strani obrnjenih na avtobusih, na klopcah s cakanjem in med polezavanjem na tropskih otokih! :)

Malezijska anglescina je zame zelo enostavna. Pisi kao sto govoris. In najdes jo povsod! :)

Zmrzovanje na stolpu na visini 6.666 feet (nekaj vec kot 2000 metrov) za soncni vzhod nad dzunglo. Ura in pol mraza. Zzzzeeeebbbbeeee.

Tropske nevihte. Ko je raj malo drugacen.

Zivalski vrt brez zivalskega vrta.

Ko zaradi malih zivalic ujetih v jogi, raje spis na tleh OB postelji.

Angry birds. Povsod tudi v Maleziji. Skupaj z odejo, ki je prisla se kako prav. Tudi v Maleziji so obsedeni s hlajenjem avtobusov in ostalih zaprtih prostorov na neverjetno zmrzljive temparature.

Dokaz obsedenosti s hlajenjem. Ne vem koliko klimatskih naprav lahko prenese ena stavba. Se mi zdi, da je neomejeno. Zelo neredek pojav!

Ko je tvoja pijaca, hrana pripravljena, zacne tale rdeci krogec vibrirati in utripati v disko luckah.

Sluzbe ponujajo povsod. V Maleziji je noro!

Ko si na neturisticnem otoku, so plaze cudovite. Ampak na otoku je pac samo ena restavracija in vse obroke zauzijes tam. Menu sem se naucila na pamet. Hvala Bogu zelo zelo poceni. 1 evro za obrok (s pijaco!).

Malezija ima resnicno nizke cene tudi za elektronske naprave (racunalnike itd.). Kupila USB. Ampak tako kot vse v Aziji, je bitka, da prides do vsebine izdelka dolga preizkusnja potrpezljivosti.

Singapur. Zivljenje z navodili za VSE!

Uradni jezik v Singapurju je anglescina. Ampak prisezem, da jih nisem razumela. Govorijo Singliscino, neke vrste azijsko anglescino, ki je zame potrebovala prevajalca. :)

Guiness za 13 singapurskih dolarjev. V povprecnem baru. Tezko predstavljivo, kako vrtoglave so cene. Hvala Marie.

Druzenje s prijatelji moje gostiteljice Marie. Spoznavanje blisca noci v Singapurju.

Mesto tisocih luci: Singapur

Uf.
Singapur.
Prisezem, da je se bolj osupjiv, kot se slisi, ali kot si lahko predstavljas.

Stolpice, igra arhitektov, umetni parki in jezera, luci. Nadhodi, podhodi, ulice, podvozi, food courti, ogromni trgovski centri, prestizne trgovine.
Glamur prestiza in visokih cen.
Spila pijaco za 46 dolarjev.
Kamboska oblacila zamenjalo nekaj, kar priblizno ustreza merilo za dress code za vstop v svet prestiza.
Osuplost nekoga, ki je odrasel na travnikih in v gozdovih vasi in malega mesta. Pomesanega z azijsko krvjo, ki sedaj tece po zilah, je privabila nekaj vzklikov in brezbesedno osuplost.

Nekje v ozadju najdes tudi vsecne ulicice Arabskega sveta, Indije in Kitajske.

Osupnila sem.
O Singapurju sem ze pisala. Sedaj ga spoznavam. Mesto, drzavo in otok v enem, kjer red se vedno ureja tudi smrtna kazen in bicanje, kjer je zvecilni gumi prepovedan, smetenje kaznovano z globo in mediji strogo cenzurirani. Politicni sistem diktatorski, njeni prebivalci pa nad njim navduseni: deluje! Ja, morda imamo smrtno kazen za trgovanje z drogami in druge vtroglave kazni, ampak zaradi njih je to najbolj varna in razvita drzava. Oprani mozgani ali mnenje? Vodljivi prebivalci ali dober sistem vodenja drzave?

Marie je Singapur prikazala v vseh njegovih carih: preprostosti ulic revnejsih, neskoncnih taksi vozenj, vrtoglavih cen pijac v barih, ulicni hrani, udobnosti in odprtosti njenega dom. In se ostajam tukaj.

Kako se pocutim? Irene je na terasi 57 nadstropja stolpnice - hotela z najbolj velicastnim pogledom na Singapur rekla, da se pocuti kot kraljica sveta.

Afekt je zame nasproten. Pocutim se majhno. Majceno.
Ta veliki svet velikih luci in blisca prestiza ni moj svet. Moj svet je malo bolj na severu, kjer je nasmeh in dotik tisti, ki osupne.