Ze pred odhodom na drugi celino sem si nekako priznala, da je tale pot predvsem zame. Da sicer je v meni neka ideja nevladnice, ki verjame, da le z lastno aktivacijo lahko kaj spremenimo, ampak da je sam nakup letalske karte povezan z milijoni razlogov, ki prednjacijo ...

Pa sem se nekje v drugi polovici januarja, potem, ko sem mislila, kako pametna postajam, ko odkrivam nove celine, kulture, nasmehe, pokrajine, vrgla v kambosko gnezdo. Navdusenje nad vsem novim, prijaznostjo, odprtostjo, hvaleznostjo, nenehno spoznavanje in prilagajanje je pocasi peljalo do spoznanja: aaaaaaa, to je to. Ne obiskati in oditi in ziveti samo nasmehe, ampak biti Z, v vsem, in ziveti Kambodzo. To je tisto, kar prinasa rast.

Solsko obzidje in srca deklet so me pocrpala vase. Stevilni pogovori, dobri in slabi dnevi, obiski domov, odprave v bolnisnico, obiski templjev z dekleti, dozivljanje praznovanj njihovih praznikov, jeza, spoznavanje njihovega sistema izobrazevanja, prilagajanje (se bolje rekonstrukcija) metod dela, osebno dozivljanje slabih dni, soocanje z boleznijo, domotozje, boji z vrednotami ... Za vse to, globlje dozivljanje, ni dovolj en mesec premikanja iz kraja v kraj (seveda predvsem po poteh, ki so zanimive za oci turista), lovljenja fotografsko idealnih trenutkov in pogovorov z mimoidocimi domacini.

In za vse to globoko dozivljanje se moras odpreti in prepustiti okolju, da te poskra vase. Dejansko zavedanje temeljev ali izhodisc problematike s katero se dnevno srecujem, pocasi prihaja sele sedaj, po skoraj stirih mesecih delovanja tukaj. In sele zdaj nekako vem, kam in kako vodi moja beseda, zgled, dejanja in nasmeh.

Sedaj razumem, zakaj je sest mesecev premalo. Zakaj je nujno spodbujati dolgorocne prostovoljske izkusnje. Vse ostalo je turizem in nenaraven vdor (ja, z negativno konotacijo) turista v svet, ki sam po sebi deluje! Ne deluje v nasih oceh, oceh Zahodnjaka, ki zaverovan v lastne vrednote in podobe, zeli spremeniti svet in 'pomagati' lacnim. Kamboski ljudje se srecajo z ogromno turisti prostovoljci (ali prostovoljci turisti), od katerih vsak nekaj da in nekaj odnese s seboj. En teden v sirotisnici, dva tedna ucenja anglescine, en dan gradnje stranisc v vaseh podezelja. Bolece je spoznanje, da je vecina deklet ze izgubilo, izgublja. In potem jih se mi vrzemo v nenehno predaliranje: Odpri!, Vzljubi!, Vzljubi! Ljubi! Zapri! Pozabi! Predal zapremo in odidemo. In dekleta so primorana, da znova cutijo, kaj pomeni izgubiti (brez skrbi, to ze vedo), in s casom jih nekdo drug znova prisili, da odprejo svoj predal ljubezni in ljubijo znova.

Vse turisticne igre dnevnih obiskov, tedenskih in mesecnih in polletnih, morda za malenkost odprejo oci nam, Zahdonjakom iz udobnih stolov lezernosti. Vidimo malo drugacen svet, vstopimo v novo kulturo, se jo morda trudimo razumeti. Ampak, ali s to svojo prisotnostjo res spreminjamo svet?

Spreminjamo sebe in to lahko stejemo kot koscek mozaika sveta. Igramo se turista, ki se po metodi opazovanja z udelezbo opere vest in si pridno pokimava: ja, ja, morda nisem resila sveta, sem pa naredila vec kot vecina ljudi naredi v svojem zivljenju.

Ceprav sem kriticna do svojega posega v svet kamboskih deklet, vem, da bo ob mojem odhodu verjetno ostala kaksna kapljica (seme) mojega dela: morda napredek v anglescini pomeni zagotovilo boljse sluzbe in stabilne prihodnosti za eno izmed deklet, morda jim moja ljubezen in blizina daje vedeti, da si zasluzijo biti ljubljenje, morda katero izmed deklet zenska moc v nasi skupnosti, ki jo vodijo zenske, preprica, da smo zenske mocne in sposobne, morda bodo igre, ki se jih igramo, osrecila njihove bratce in sestrice in nekoc otroke, morda bo znanje o tem, kaj je vulkan, kateri so kontinenti na zemlji, kako raznolik je svet, kako priti do potnega lista, kako poslati email ... nekoc kateri izmed njih kljucno spremenilo zivljenje.

Pa vsega tega ne vem in nikoli ne bom vedela. Moje vedenje bo ostalo na spoznanjih, do katerih sem se dokopala ob njih. Egoisticno, turisticno. Z njihovo ljubeznijo se polnim ob domotozju, z njihovo pohvalo in zahvalo, ko nisem prepricana, ce delam dobro. In moj rdeci nahrbtnik bo ob odhodu domov napolnjen s toliko spomini, da jih bom lahko pocasi zlagala v predale svoje harmonije celo zivljenje.

Velik skok blize in v bolj pravo smer so naredile zenske s katerimi vsak dan jem kosilo. Posebne, drugacne, odbite, prizemljene, zabavne, raztrescene ... In neverjetno mocne in sposobne v svoji veri. Odpoved sebi za to, da resnicno in v celoti zazivijo ta svet. Do konca zivljenja. Da skorajda pozabijo svoj dom in jezik in jim je dom ta svet tukaj. To dejanje je dejanje vredno priznanja. Ko si tukaj - Tukaj, ko ocalom Zahodnjaka potece rok trajanja, ko je riz bolj domac kot kruh. Potem lahko ta svet raste tako kot mora in ne tako, kot si je zamislil Evropejec (katerega socelinarji, naj klisejsko ponovim, glede na stanje, niso ravno uspeli s svojimi idejami o razvoju, politiki in gospodarstvu!).

Vsaka cast vsem pogumnim zenskam (in moskim), ki zivijo v tem svetu zivljenje cloveka tukaj. Brez ocal, prepricanj. Le z vero in ljubeznijo in upanjem. Najvecja od teh pa je Ljubezen.