Dinozavri, komarji, opice in turkizna pravljica

Ucim se novega. Politicnega sistema, kulture in ekonomije.
Berem.
Sprosceno pohajkujem.
Hodim.
Plavam.
Pozabljam.
In obujam spomine.
Kaj vse so prinesle odlocitve na kriziscih zivljenja ...

Malezijska pravljica se je nadaljevala na poti med Kota Bahrujem in Mersingom. Odkrivanje misli in idej, ki jih sproza narava, ki je na trenutke podobna moji, so neverjetni. Malezija je zelena in  domaca. Nocna voznja je minila brez posebnih presenecenj. Nespecnost in stevilne misli ujete v igre z datumi, sanjami, nacrti in spomini.

Mersing naju je z Irene sprejel ob petih zjutraj. Nic kaj veselo, vendar je cas nekaj, kar nahrbtnikarji imamo, in hkrati nekaj, kar po nekaj mesecih v Aziji ni vec na lestvici top deset vrednot.

Ladja do oddaljenega Tiomana je odrinila ob desetih in po skoraj dveh urah na hitrem katamaranu, ki je, kot je navada v Aziji, postregel s prevec uporabljeno klimatsko napravo, odprl pogled na otok Tioman. Otok je precej vecji od Perhentianskih otokov, tudi ta tropski in dzunglast, obdan s turkizno modrino. Kdo ve zakaj, morda zaradi dinozavrov, oddaljenosti ali velikosti, precej bolj umirjen in manj obiskan. Zgubljala sem se na plazi ABC, z nizjimi cenami in mladostnim vzdusjem. Cez dan na dvokilometrski plazi sama, zvecer na pisanih stolih edinega meeting pointa z nekje 40 somisljeniki. The Peace.







Stiri dni turkiznega morja, sonca, ki prinasa moji beli kozi rahle opekline, odlicne hrane, norega podvodnega sveta. Vse to zacinjeno z neverjetno nizkimi cenami (kava 50 centov, obrok 1 evro, pivo 1 evro, riba iz zara 2 evra in pol). In ... presenecenje: monitor lizard. Hm, moj prevod pravi, da sem se poblize spoznala z dinozavri. Gre za martincke, ki so nekje izgubili obcutek za velikost in postali precej veliki. Tisti, ki sem jih srecala popolnoma nehote - na primer pred bungalovom, pred restavracijo, ob opazovanju drevesnih kac - so merili med pol metra do nekje dveh metrov. Nic kaj prijetno se nisem pocutila ob bliznjem srecanju z njimi, sploh zato, ker nisem ravno verjela, da jih bom res srecala. Pa ni tezko. Eno izmed juter je prineslo obisk naravnega zivalskega vrta. Odprem vrata svojega bungalova in zagledam dinozavra in okoli 10 opic. Zacinjeno s potepuskimi in precej obolelimi mackami. No, vsekakor sem v prvo zaprla vrata in zadihala. Sele potem vnovic poskusila in uspela prepricati sebe in Irene, da je izkusnja pac edinstvena, in da se nas zivali verjetno bojijo bolj kot mi njih. No, za opice in macke to tezko recem, ker se niso zmenile za nas. Je pa celoten privatni zivalski vrt prav lepo poziral ob fotografiranju. Slike pridejo, ko se zopet vrnem v Phnom Penh.



Dnevi so minili ob knjiznih pobegih v Indijo in Afganistan, klepetih, spanskih melodijah, jammanju, jazzanju, malezijski hrani, pikih komarjev in snorkljanju po obalah turkiznega morja. Morske globine so tukaj tople in pisane.

Danes sem zapustila ta otocek intime, ki ne ponuja interneta. in ki ga dejansko ne potrebuje. Nekje na poti nasla malezijski obrok, ki ga naravnost obuzujem: nasi lemak (kokusov riz z ribo, orescki, necim pekocim) - izredno preprosto jed za pol evra. Ampak res okusno! :)

Navdusuje me novo mestece, Melaka, ki je zadnja postaja do Singapurja. Mestece svetovne dediscine (UNESCO), je neverjetno evropsko, barvito in zasvajujoce.