NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Najbolj brano

Zadnje objave

Dinozavri, komarji, opice in turkizna pravljica

Ucim se novega. Politicnega sistema, kulture in ekonomije.
Berem.
Sprosceno pohajkujem.
Hodim.
Plavam.
Pozabljam.
In obujam spomine.
Kaj vse so prinesle odlocitve na kriziscih zivljenja ...

Malezijska pravljica se je nadaljevala na poti med Kota Bahrujem in Mersingom. Odkrivanje misli in idej, ki jih sproza narava, ki je na trenutke podobna moji, so neverjetni. Malezija je zelena in  domaca. Nocna voznja je minila brez posebnih presenecenj. Nespecnost in stevilne misli ujete v igre z datumi, sanjami, nacrti in spomini.

Mersing naju je z Irene sprejel ob petih zjutraj. Nic kaj veselo, vendar je cas nekaj, kar nahrbtnikarji imamo, in hkrati nekaj, kar po nekaj mesecih v Aziji ni vec na lestvici top deset vrednot.

Ladja do oddaljenega Tiomana je odrinila ob desetih in po skoraj dveh urah na hitrem katamaranu, ki je, kot je navada v Aziji, postregel s prevec uporabljeno klimatsko napravo, odprl pogled na otok Tioman. Otok je precej vecji od Perhentianskih otokov, tudi ta tropski in dzunglast, obdan s turkizno modrino. Kdo ve zakaj, morda zaradi dinozavrov, oddaljenosti ali velikosti, precej bolj umirjen in manj obiskan. Zgubljala sem se na plazi ABC, z nizjimi cenami in mladostnim vzdusjem. Cez dan na dvokilometrski plazi sama, zvecer na pisanih stolih edinega meeting pointa z nekje 40 somisljeniki. The Peace.







Stiri dni turkiznega morja, sonca, ki prinasa moji beli kozi rahle opekline, odlicne hrane, norega podvodnega sveta. Vse to zacinjeno z neverjetno nizkimi cenami (kava 50 centov, obrok 1 evro, pivo 1 evro, riba iz zara 2 evra in pol). In ... presenecenje: monitor lizard. Hm, moj prevod pravi, da sem se poblize spoznala z dinozavri. Gre za martincke, ki so nekje izgubili obcutek za velikost in postali precej veliki. Tisti, ki sem jih srecala popolnoma nehote - na primer pred bungalovom, pred restavracijo, ob opazovanju drevesnih kac - so merili med pol metra do nekje dveh metrov. Nic kaj prijetno se nisem pocutila ob bliznjem srecanju z njimi, sploh zato, ker nisem ravno verjela, da jih bom res srecala. Pa ni tezko. Eno izmed juter je prineslo obisk naravnega zivalskega vrta. Odprem vrata svojega bungalova in zagledam dinozavra in okoli 10 opic. Zacinjeno s potepuskimi in precej obolelimi mackami. No, vsekakor sem v prvo zaprla vrata in zadihala. Sele potem vnovic poskusila in uspela prepricati sebe in Irene, da je izkusnja pac edinstvena, in da se nas zivali verjetno bojijo bolj kot mi njih. No, za opice in macke to tezko recem, ker se niso zmenile za nas. Je pa celoten privatni zivalski vrt prav lepo poziral ob fotografiranju. Slike pridejo, ko se zopet vrnem v Phnom Penh.



Dnevi so minili ob knjiznih pobegih v Indijo in Afganistan, klepetih, spanskih melodijah, jammanju, jazzanju, malezijski hrani, pikih komarjev in snorkljanju po obalah turkiznega morja. Morske globine so tukaj tople in pisane.

Danes sem zapustila ta otocek intime, ki ne ponuja interneta. in ki ga dejansko ne potrebuje. Nekje na poti nasla malezijski obrok, ki ga naravnost obuzujem: nasi lemak (kokusov riz z ribo, orescki, necim pekocim) - izredno preprosto jed za pol evra. Ampak res okusno! :)

Navdusuje me novo mestece, Melaka, ki je zadnja postaja do Singapurja. Mestece svetovne dediscine (UNESCO), je neverjetno evropsko, barvito in zasvajujoce.
sreda, april 17, 2013
Read more

Picture? Free food? Smile?

Seveda sem se ze navadila, da me neznanci na cesti, natakarji, obiskovalci muzejev, lastniki hostlov, pac vsi, ki si upajo, prosijo, ce se lahko slikajo z mano.

V Aziji veljam za modrooko blondinko. Drugacnost.

Ampak toliko prosenj kot sem jih dobila v Maleziji, ne izraza stevilka po stirih mesecih pred tem.

You can feel like a superstar here.

Prijaznost tukaj ne pozna meja. Gospod Mohd Safuan Riffin je, ko je videl, da z Irene pripravljava instant noodles za 1 RM, skocil do bliznje stojnice, in nama kupil pravo vecerjo. Murtabak.

In to ni bilo prvic danes, da sva, zgolj zato ker sva, jedli 'darilo'.

Ceprav Kota Bahru ostaja mestece brez arhitekturne ali zgodovinske lepote, je kultura in prijaznost tukajsnjih ljudi povedla tale koscek zemlje med top obiskane destinacije ever.

In sedaj presedeva iz udobja tega mesteca na nocni bus proti jugu!
sobota, april 13, 2013
Read more

Kota Bahru - potrditev magnetnih sil

Kota Bahru je mesto, ki turistom ne ponuja skorajda nicesar. Na meji s Tajsko, ob reki nicesar, trguje s srebrom in rocnimi deli. S svojo strogostjo muslimanskega mesteca je zgolj postaja na poti raziskovanja Malezije.

In ko tako, brez pricakovanj, zajadras v to mesto, ne mores, da ne bi bil ocaran nad malimi stvarmi, ki te prepricajo, da je to kraj, ki ustvarja spomine.

Zacelo se je z navado, ki mi je zlezla pod kozo, ko zagledam svoj rdeci nahrbtnik. Zacenjanje pogovorov na balkonih, terasah, hodnikih - kjerkoli pac najdem lokalce z nasmehom.

Abu Antonio je 35 letni fant, za katerega si upam trditi, da ga skoraj gotovo srecas, ko se potikas po tem mestecu. Lokalna ziva znamenitost: clovek zgodb, nenavadnega zivljenja, podjetnik rocnih del, prostovoljec v hostlu, clovek, ki tudi v muslimanskem svetu najde pot do alkoholnih pijac.

'What is your name?'
'Ta-ta.'
'Oooo, the same bye bye in Malay. Where are you from?'
'Slovenia, ex Yugoslavia,' pojasnim, zdaj ze polavtomatsko z dodatkom podatka, da smo del Titove dezele.
Antonio vzame svojo crno knjizico, prelista nekaj strani in zacne s stavku: 'Koliko si star? Hvala. Hvala lepa. Kako si? ...'
Skoraj me sesede od nasmeha. Fant si zapise vrstice vsakega jezika, ki ga sreca in potem studira. Njegova crna knjizica ima gotovo okoli 300 popisanih strani slovarja, spominov, slikic ... V Cerana guesthouse mu je namenjena celotna stena spominov in zahval.

Ucenje slovenscine. In se vsaj 50 drugih jezikov sveta. Amazed.


Slovenscina! In to precej dobra. Skoraj se kosa z mojo!!! :-)

Dan prezivljava v mestu malezijskih avtomobilov, neverjetno barvitih lokalnih trznic, mosej, dzilbab, neverjetno prijaznih nasmehov in pozdravov, mesanice pristnosti s poskusi vdorov McDonaldsa in Pizzahuta.






Nasle sva pot do najboljse restavracije v mestu, kjer sva za polno kosilo za dve osebi s pijaco vred odsteli 8 RM. 2 evra. Velika riba, sveza in hrustljava, riz z dvema omakama, ki ustvarita odlicno kombinacijo pekocega in sladkega, in sladek ledeni napitek kdo ve katerega sadnega izvlecka. Omamno in lokalno. V svetu muslimanskih navad prehranjevanja z levo roko, zakritih teles in preprostih radovednih pogledov kombiniranih z nasmehi, sva se, bojda, odlicno znasli.

Pohajkovanje po mestu brez znamenitosti, ki bi pritegnile turiste, je zmotil prijatelj Antonio. 'Can you do me a favour? Short one, very near. Go Central bus station, buy local whiskey. Please. For friends. I cannot do it.'
Pa smo sli. V mestu muslimanov na lov za kitajsko trgovinico, ki v temacnem ozadju prodaja zgane alkoholne pijace. Na poti cvekamo o mestu, o njegovem biznisu. Za 10 RM kupiva lokalni whiskey zvarjen iz nekih korenin in ga pospraviva v svojo torbico. Ni tezava v kupovanju, Kitajci Antonia poznajo, ne more pa sam te pijace trogati po mestu. Beli ljudje si lahko privoscite vse, pravi. Na stopnicah zasilnega izhoda lokalnega supermarketa prelije whiskey v plastenko Coca-Cole in na obrazu se vedno kraljuje nasmeh. Prizge si cigareto in spregovori o svojem odrascanju, kako je sluzil kot sluzabik za vse ameriski druzini, kako zivi v hisi na meji s Tajsko, kako se je naucil surfati v treh groznih mesecih, kako sedaj dela vse, kar pac najde: rocna izdelava lesenih pripomockov za kuhinjo, turisticni vodic, ciscenje v hostlu ... Kar pac je. Svobodna dusa ujeta v muslimansko kulturo pravil. Bil je metalec, igral v bendu, osvajal punce.

Cvek zapelje v potrebo po drugi steklenici. Prijatelj, ki se je pridruzil pozneje, je zejen. Vse jutro je prodajal vodo na lokalni avtobusni postaji in sedaj rabi nekaj ur za odmor. Ponovimo sprehod do Kitajca, se malo cvekamo in se razidemo.

En dan narisal novih tisoc spominov. Vroce mi je, saj se trudim, da se asimiliram, in sem pokrila vse dele telesa, razen prstov na nogah in rokah. Perilo se ni oprano in posuseno, avtobusna karta proti jugu je v zepu in napoveduje nocnih deset ur udobja na cesti do Mersinga. Pravi malezijski caj je zavrel in cas je, da odlozim napravo zahoda in vklopim magnet za nove spomine.
sobota, april 13, 2013
Read more

Morski psi, nebesa visin in raj globin

Dozivela sem Kambodzo. Postala Ta-ta, in ime uporabljam tudi danes. Dozivela sem sprejetost v svet lokalnega in postala del sveta, ki sem ga smatrala kot gostitelja obiska zahodnjaka.

Odletela v Malezijo ... Ugotovila, da Ta-ta pomeni bye - bye. Nov jezik in nov svet. Zame popolnoma nova kultura muslimanskega sveta. Tri makasi zamenja kamboski okun. Hvala.

Preslalomirala sem na vrh dva tisocaka poraslega z junglo, tam opazovala soncni vzhod in zmrzovala, in se isti vecer na tropskem otoku kopala v kristalno cisti vodi polni tropskih ribic v mavricnih barvah.

Cameron Highlands je cajna pravljica Malezije. Sredi dzungle, ki jo pridno praznijo, rastejo cajne plantaze. Britanec Cameron je naredil okolici poluslugo. Zivijo od caja, vendar so v zameno mocno spremenili svojo kulturo, privabili tisoce migrantov kot delovno silo, in v zadnjih desetletjih postali turisticni magnet. 'Nekaksen Bled' je bila moja prva misel.




Izgubljala sem se med cajnimi plantazami - njih zelena barva je bolj zelena kot zelena, ki jo lahko naslikas s svojo barvno paleto.
Spoznala sam Krisha, gospoda srednjih let, ki se je po poteh jungle, kjer sem se sama lovila, sprehajal kot po tleh domace dnevne sobe. Krish, bivsi upravnik lokalne banke, je pred nekaj meseci zajadral na pot lokalnega turisticnega razvoja. Zgradil je nekaj bungalov v klasicnem dzugle stilu, preuredil staro britansko hiso v prijetno atmosfero sproscenosti. S svojim preprostim pristopom in nezahtevnistjo naju je z Irene navdusil, in podali sva se z njim na lov za soncnim vzhodom, v visine dva tisocaka. S Krishom, hidujcem, cigar starsi izpred dveh generacij so nasli pot od Indije do malezijskih gora.

Soncni vzhod je bil ob njegovih zgodbah se bolj spektakularen, dzungla se bolj blizu, caj se bolj sladek.

V zameno za druzenje (in ne za drobiz, ki sva na koncu nasule v njegove roke). In za priporocilo naprej, ki ga vsekakor dobi.

Premik do Perhetnian Islands je zahteval dolgo in dolgo in naporno voznjo preko drzave. In potem premik na hitri coln, da smo dosegli idilo tropskega razkosja turkiznih morij.

Dva otoka porasla z dzunglo objemata vroce tropsko morje in varujeta barve tisocerih rib, ki mavricno barvajo globine. Preproste kolibe gostijo redke turiste, ki v zacetku sezone zaidejo v raj turkiznega morja.







Plavala sem z orjaskimi zelvami in adrenalinsko nabita opazovala krozenje morskega psa. Plavala sem z 'nemoti' med koralami in mavricnimi ribicami. Odkrivala dzunglo na drugi strani rajske plaze. Hrana so mi bile ribe in adrenalin. Neverjetno, kaj zmorejo lokalni vodici, ki pod vodo delajo cudeze. Morski psi niso nic manj strasljivi kot v televizijskih zgodbah. Zelve so veliko vecje kot predstave in podobe v moji glavi. Barve so bolj pisane.

Letalo je pristalo v Kuala Lumpurju.







Petronas Towers. 88 nadstropij. 452 metrov. Do leta 2004 najvisja stavba na svetu, ki me ni spustila brez obcutij. Resnicno se ti zvrti, ko dvignes pogled proti vrhu.

Trije dnevi so zbudili zahodnjaka v meni. Stolpnice, vrtoglavo visoke, nakupovalni centri, neverjetno veliki, cene, presenetljivo nizke, nahrbtnikarji neskoncno odprti in zabavni, domacini prijazni v odstopanju praznih sob in spreminjanju njihov tal v posteljo za eno noc. Vecerja za 1,5 RM (35 centov) je verjetno mozna le v spremstvu domacina, ki pozna skrite ulice za vsem bliscem velemesta.

Starbucks. First in Asia. V KL sem jih nastela 10. What is your name? Poskusila sem s Slovenija. Rezultat je zapisan na kartonu kave. Skoraj.

V zadnjem tednu sem bila z lokalci, ure prezivljala v pogovorih o hinduizmu in budizmu. Spoznala islam in se vedno odkrivam. Bila sem z drugimi turisti in bila sem sama.

Berem Shantaram. In sanjam o Indiji.

Lokalni avtobus od obale pred Perhentian Islands do mesta Kota Bahru stane 6 RM, kar je evro in pol. Neluksuzna, a zadovoljiva pot traja skoraj dve uri. Jap, spoznanje, da smo v neturisticnih in preprostih koncih sveta, je zlezlo do kosti.

Hrana poceni, alkohol nedostopen, koza pokrita, nasmehi in besede resnicno prijazne, raj se ne zasut s turisti, morske globine se ne posute s plastiko in poteptane z mnozicami.

En velik lajk.
petek, april 12, 2013
Read more

Izgubljanje po Maleziji - short


Odkrila sem Kuala Lumpur, mesto ki vzbudi zahodnjaske misli.

Sprehajala sem se med plantazami caja, se izgubila v soncnem vzhodu nad dva tisoc metri, plavala z morskimi psi, se spuscala v globino z orjaskimi zelvami, bila ujeta v tropski nevihti brez strehe nad glavo, prezivela nekaj dni brez interneta, plavala v morju s tisocimi barvastimi ribami tropskega morja, katerega modrina iskri pogled.

Bilo je neverjetno. In se so dnevi pred mano!

Hladne nevihte tropskega podnebja magnetizirajo zeljo po izgubljanju pod odejo na dveh kvadratnih metrih nekje za mejami male Slovenije.
petek, april 12, 2013
Read more

Obrazi Kambodze

Pure happiness!


















I am in love. With life.
petek, april 05, 2013
Read more

Never been more thankful

Za nami sta dva neverjetna dneva.
In ja, res sem hvalezna.
Vceraj sem v tretje praznovala novo leto, danes pa je bil dan posvecen besedi hvala. Za vse te velike in male stvari.
Happy Khmer New Year! 
Tale rumeni nosek je tisti, ki me vedno vedno vedno spravi v dobro voljo. Navihanka je vedno povsod, vedno nasmejana, vedno malo bolj glasna in vztrajna pri mojem imenu: Ta Ta.
Tradicionalno darilo z vonjem smarnic. Se pri tebi prebuja pomlad?
Deklice iz prvega razreda osnovne sole. Eno presenecenj zahvalnega dne. Neverjetno koliko discipline v teh malih otrocih, spostovanja do tradicije kmerov in ja, fleksibilnosti telesa.
Glasbeniki.
Tradicija ob praznovanju novega leta je umivanje nog tistim, ki jih spostujes, si jim hvalezen, jih imas rad. Pri nas smo malo zamesali in si umivamo roke. Prevzel me je nasmeh, solze, neverjetna sreca, ko so dekleta pred mano klecale, se mi zahvaljevale in mi umivale roke. Sem jim vrnila, ceprav so se branile! Neverjetna tradicija. In ob tem sem se prvic zavedala, kako zelo sem del te skupnosti. Nisem gledana kot turist, za katerega pripravijo sov, ampak je vsaka taksna gesta narejena zato, ker je to nacin, kako tukaj recejo hvala. Ah, neverjetno blizu sem temu svetu!
I just gotta love them!
Welcome tradition.
Veselje pred pocitnicami in ob zakljucku izpitov! 
Dancing and singing!
Welcome, welcome, welcome!
Ob novem letu se menja marsikaj. Leto tigra prehaja v leto kace. Novico o prihajajocem letu posreduje angel. Obuzujem tradicijo in ah ja, nora sem na Kambodzo!
Razlicne skupine v kampusu so rekle hvala na svoj nacin: z dramo, pesmijo, plesom. 4 ure in pol programa nasmejanih obrazov in veselga vzklikanja! 
Live: stand up comedy Cambodia!
Tudi sestre so se zahvalile. S pesmijo in s. Malene v vlogi dobrega pastirja!
petek, april 05, 2013
Read more
Naročite se na: Objave (Atom)
Copyright © 2012 Out in the World - inside me.