Kota Bahru - potrditev magnetnih sil

Kota Bahru je mesto, ki turistom ne ponuja skorajda nicesar. Na meji s Tajsko, ob reki nicesar, trguje s srebrom in rocnimi deli. S svojo strogostjo muslimanskega mesteca je zgolj postaja na poti raziskovanja Malezije.

In ko tako, brez pricakovanj, zajadras v to mesto, ne mores, da ne bi bil ocaran nad malimi stvarmi, ki te prepricajo, da je to kraj, ki ustvarja spomine.

Zacelo se je z navado, ki mi je zlezla pod kozo, ko zagledam svoj rdeci nahrbtnik. Zacenjanje pogovorov na balkonih, terasah, hodnikih - kjerkoli pac najdem lokalce z nasmehom.

Abu Antonio je 35 letni fant, za katerega si upam trditi, da ga skoraj gotovo srecas, ko se potikas po tem mestecu. Lokalna ziva znamenitost: clovek zgodb, nenavadnega zivljenja, podjetnik rocnih del, prostovoljec v hostlu, clovek, ki tudi v muslimanskem svetu najde pot do alkoholnih pijac.

'What is your name?'
'Ta-ta.'
'Oooo, the same bye bye in Malay. Where are you from?'
'Slovenia, ex Yugoslavia,' pojasnim, zdaj ze polavtomatsko z dodatkom podatka, da smo del Titove dezele.
Antonio vzame svojo crno knjizico, prelista nekaj strani in zacne s stavku: 'Koliko si star? Hvala. Hvala lepa. Kako si? ...'
Skoraj me sesede od nasmeha. Fant si zapise vrstice vsakega jezika, ki ga sreca in potem studira. Njegova crna knjizica ima gotovo okoli 300 popisanih strani slovarja, spominov, slikic ... V Cerana guesthouse mu je namenjena celotna stena spominov in zahval.

Ucenje slovenscine. In se vsaj 50 drugih jezikov sveta. Amazed.

Slovenscina! In to precej dobra. Skoraj se kosa z mojo!!! :-)

Dan prezivljava v mestu malezijskih avtomobilov, neverjetno barvitih lokalnih trznic, mosej, dzilbab, neverjetno prijaznih nasmehov in pozdravov, mesanice pristnosti s poskusi vdorov McDonaldsa in Pizzahuta.






Nasle sva pot do najboljse restavracije v mestu, kjer sva za polno kosilo za dve osebi s pijaco vred odsteli 8 RM. 2 evra. Velika riba, sveza in hrustljava, riz z dvema omakama, ki ustvarita odlicno kombinacijo pekocega in sladkega, in sladek ledeni napitek kdo ve katerega sadnega izvlecka. Omamno in lokalno. V svetu muslimanskih navad prehranjevanja z levo roko, zakritih teles in preprostih radovednih pogledov kombiniranih z nasmehi, sva se, bojda, odlicno znasli.

Pohajkovanje po mestu brez znamenitosti, ki bi pritegnile turiste, je zmotil prijatelj Antonio. 'Can you do me a favour? Short one, very near. Go Central bus station, buy local whiskey. Please. For friends. I cannot do it.'
Pa smo sli. V mestu muslimanov na lov za kitajsko trgovinico, ki v temacnem ozadju prodaja zgane alkoholne pijace. Na poti cvekamo o mestu, o njegovem biznisu. Za 10 RM kupiva lokalni whiskey zvarjen iz nekih korenin in ga pospraviva v svojo torbico. Ni tezava v kupovanju, Kitajci Antonia poznajo, ne more pa sam te pijace trogati po mestu. Beli ljudje si lahko privoscite vse, pravi. Na stopnicah zasilnega izhoda lokalnega supermarketa prelije whiskey v plastenko Coca-Cole in na obrazu se vedno kraljuje nasmeh. Prizge si cigareto in spregovori o svojem odrascanju, kako je sluzil kot sluzabik za vse ameriski druzini, kako zivi v hisi na meji s Tajsko, kako se je naucil surfati v treh groznih mesecih, kako sedaj dela vse, kar pac najde: rocna izdelava lesenih pripomockov za kuhinjo, turisticni vodic, ciscenje v hostlu ... Kar pac je. Svobodna dusa ujeta v muslimansko kulturo pravil. Bil je metalec, igral v bendu, osvajal punce.

Cvek zapelje v potrebo po drugi steklenici. Prijatelj, ki se je pridruzil pozneje, je zejen. Vse jutro je prodajal vodo na lokalni avtobusni postaji in sedaj rabi nekaj ur za odmor. Ponovimo sprehod do Kitajca, se malo cvekamo in se razidemo.

En dan narisal novih tisoc spominov. Vroce mi je, saj se trudim, da se asimiliram, in sem pokrila vse dele telesa, razen prstov na nogah in rokah. Perilo se ni oprano in posuseno, avtobusna karta proti jugu je v zepu in napoveduje nocnih deset ur udobja na cesti do Mersinga. Pravi malezijski caj je zavrel in cas je, da odlozim napravo zahoda in vklopim magnet za nove spomine.