View Tadeja Mesojedec's profileKje sem danes?
Verjamem v znamenja.In celotna pot v svet (in predvsem vame), se je začela z znamenji že kar nekaj časa nazaj. Najbolj konkretno avgusta letos. In potem znamenja kar niso potihnila, bila so vse glasnejša in danes sem tu, kjer sem. Prijateljica reče, da sem si ta znamenja ustvarila sama. Ker jih sedaj opažam, in si jih razlagam kot znamenja. Tudi prav. Ali pa morda še bolje. Ker potem moja odločitev dejansko izhaja iz mene same.
In kje sem danes?
Kompleksno vprašanje. Zelo konkretno v prijetnem študentskem stanovanju v centru Ljubljane. Pri prijateljici. No, dveh prijateljicah. Sheram posteljo, vsebino hladilnika, wireless. In ključe. To je bolj zabaven del. Se pa da. Znižujem standarde.
Danes sem po nekaj letih v Ljubljano pribežala z vlakom. Kulsko, a ne? Družba je bila zabavna, nostalgično študentska in verjamem, da iskreno navdušena nad mojimi odločitvami.Zadnjih nekaj tednov zmanjšujem vse, kar se zmanjšati da. Razen sebe, ker sem v fazi, ko bi pojedla vse, kar je okvirno užitno. Očitno delam zaloge za fizično slabše čase. Sicer pa rastem. S tem, ko se fizično pripravljam na pot, se pripravljam tudi duhovno in psihično. Vseeno je tale pot daljša od nekaj sto kilometrov levo, desno, severno in južno, ki sem jih opravila do sedaj. Tudi časovno je daljša tale pot.
Torej, zmanjšujem. Vso svojo lastnino zmanjšujem na prostornino enega nahrbtnika. Zabavno? Meni je. Z vsako opredmeteno stvarjo, ki jo oddam, se počutim lažjo. Dejansko človek potrebuje zelo malo. Iz petdelne omare v moji garsonjeri, sem trenutno v stanju ene police v stanovanju, ene police v službi, ene police doma. Z mano na pot bo šla ta polica v ljubljanskem stanovanju in nekaj knjig, ki so trenutno še v moji torbici. Bolj malo časa za branje, sem pa včeraj pogoltnila Prodano življenje, ki bi jo moral prebrati tudi ti. Kdorkoli si že in kakršnikoli so tvoji nazori. Hvala, Talika. Sem bogatejša. Torej, ena ura branja, in ena ura stremljenja pred sebe, ko začneš dojemati svet v svoji bližini malo drugače. Zmore vsak, a ne?
Podajam se na potovanje, ki ne bo zgolj potovanje v svet, ampak predvsem potovanje v mene samo. Zato sem tako poimenovala te zapise. Upam, da mi bodo šli. Pišem predvsem zase in za tiste, ki jim bo zanimivo spremljati, kaj se dogaja z mano.
Čez en mesec bom na drugem koncu sveta. In upam, da potem kmalu, bliže sebi.
