Denar, čigav vladar?

Če pa kaj, sem pa v zadnjih dveh tednih spoznala, kam pluje moja ladja (in da sploh pluje). Ali povedano drugače.
Bojda imamo ljudje samo enkrat možnost odločanja. Ko naredimo prvi korak. Takrat smo še gospodarji svoje poti. Ko naredimo drugi korak, smo že sužnji. S prvim korakom smo namreč že nakazali smer in postanemo vodljivi. Torej sem odrinila iz pristanišča, sedaj pa me samo nese naprej.

Definitivno se z velikim entuziazmom prebijam skozi literaturo duhovnih voditeljev. Razglabljam o temah o katerih pred pol leta ne bi. In razglabljam z ljudmi, ki so na drugi strani (in s katerimi pred pol leta ne bi). Lajkam. Listam Sveto pismo in izbiram besede, ki nagovarjajo.
Tudi za Nikodemove večere. Kot moderatorka sem danes sedela med dr. Arharjem in dr. Štuhecom. Vav, vsebin za poglabljanje in zapis je nešteto. Veliko novega, dosti starega, vse pa zanimivo povezano v zgodbo. Tokrat v zgodbo o denarju in odnosu do njega. Je mar skozi čas res tako zelo prerasel menjalno funkcijo in postal del našega vrednotnega sistema? Če si lahko kupim srečo in naklonjenost - je to res sreča in naklonjenost, ki jo rabim, ali gre le za hipne zadovoljitve? Kje sem jaz, če je ves moj obstoj in zadovoljstvo odvisno od denarja, ki ga imam, njegove trenutne vrednosti, bančnega sistema, borznega delovanja, inflacije?

Noro je, da spoznavam, kako močno drži trditev dr. Arharja. Vlagamo (in verjamemo) v vse, kar nam daje občutek stabilnosti. In načeloma vlagamo samo v to. Včasih še v kaj, kar nam daje možnost, da bo nekoč prineslo stabilnost. Pa ne gre le za raven denarja. Tudi vložki v odnose, v nas same, v svoj izgled ... Stabilnost je vrednota. (Je moje potovanje iskanje stabilnosti ali je, kot za večji del moje okolice, drzno in pogumno dejanje?)
Tudi za podjetniško pot se odločamo po načelu stabilnosti. Približno verjamemo, da bo ideja zdržala vodo in prinašala dobiček. Tvegamo in začnemo. Je težko. Vendar tveganje sprejmemo, ker vemo, da lahko računamo na pomoč. Takrat bomo vsem povedali, da jo rabimo, nekdo se bo že odzval. Če pa nam uspe, pa bomo valda tiho.
Podjetniška pot, državna podjetja, banke, javna uprava. Vedno ista zgodba.

Le država ni podjetje. Bankrota države ne poznamo. Ni stečaja, le dolžniška zamuda je. Ki jo načeloma vedno plačajo (glej zgodovino!) naslednje generacije, naslednji državljani (te mednarodne pomoči so le kaplja v morje, čeprav se zdi, da smo na točki, ko verjamemo, da nam bo nekdo gotovo pomagal).

Kakšno korelacijo pa imata vera in denar (če se že ravno gibljem po teh temah)? Denar živi (vsaj njegova vrednost je živa) iz zaupanja in verovanja. Zaupanja v denar je podobno zaupanju v Boga. Oboje daje občutek gotovosti in varnosti.

Ekola. Spet sem se podala v spreminjanje sveta. Nekdo drug pa v spreminjanje sebe. Na trenutke ljubosumna ne njega, ki si samozavestno jemlje čas zase in raste. Pa če postavim vprašanje, kot ga postavlja mala jaz. Kdo je torej večji sebičnež? Je delo na sebi: vzeti si čas za razmislek in ustavljanje, poglabljanje in razmišljanje, bolj egoistično dejanje, kot dejanje razdajanja in soustvarjanja družbe in okolice? Je biti aktiven in verjeti v možnost, da tvoje dejanje in beseda sproži niz sprememb, utopično egoistično dejanje? Da bom potem nekoč, morda, nekje, lahko sebi vzela avtorske pravice za to spremembo? Je napaka, ker se dobro počutim, ko dam sebe sočloveku? Imenujemo to egoizem?

V naši moči je, da neko stvar spremenimo: jo naredimo uporabno ali neuporabno. Kul, a ne? Človek ima moč. Jaz imam moč. Ti imaš moč.