Bila je nedelja in ustavil se je cas

'Kaj pa ti? Gledava iste zvezde?'

Bila je nedelja, ko sem sedela, nimam pojma kje, ob kamboski avtocesti (nasa magistrala) na bencinski postaji. Cakala ne vem tocno koga, ne vem koliko casa. Pocutila sem se rahlo izgubljeno, zopet vrzeno v svet popotnika brez cilja, prepuscenega trenutku vetra. Kapljice znoja so mi tekle po vratu in mahanje turisticnim avtobusom ni in ni hotelo obroditi sadu.

Koncno eden ustavi in brez besed vstopim v zmrzljivo hladen prostor (klimatska naprava je zato, da se jo uporablja do njenega maksimuma!), ki me je povedel ne vem tocno kam. Zamenjala sem stiri vrste prevoznih sredstev, vsakic ponavljajoc iste besede: Battambong in predrago, da potrebujem cenejso moznost, da zivim v Kambodzi in da nisem turist. Pa je uspelo. Nekako pocasi, vztrajno, z veliko nasmehov in popaceno kmerscino.

Sever je drugacen. Sever je zelen, tu pa tam najdes kaksno soncnico, zaplato posajenega krompirja. Nekaj vec hribov in kaksno stopinjo manj. Battambong Province ali The Rice Bowl of Cambodia. Tukaj je vec zivljenja na poljih, malo manj v solah in na ulicah. Slisim: 'Studiranje ti ne prinese riza, polja pa!'

Druzina je vse kar imas.

Nasla sem vasi, ki so prazne, ker jih po casu Rdecih Kmerov nihce vec ni naselil. Nasla sem razglede rizevih polj, katerim ni konca in ni konca. Nasla sem oblake, ki so tako blizu, da se jih skoraj lahko dotaknes.

Nasla sem hiske, ki samevajo, medtem ko se njihovi lastniki borijo za riz v sosednji Tajski.

Odkrila sem, da vsak moj ''I like'' prinese darilo. Sedaj ga uporabljam resnicno previdno.

Dnevi so se zdeli ujeti v vecnost. Zdelo se mi je, da sem v svetu, ki mu pripadam. In vsako sekundo sem srkala vase, upajoc, da me spomin nikoli ne zapusti, da bom vonje, obcutke, okuse, objeme in nasmehe lahko zadrzala v sebi za vedno.

Tri osebe na motorju so minimum. Poskusiti vsako hrano, ki mi pride pred nos, je nuja. Dotiki tet in otrok so tako moji, tako iskreni, da me posrkajo vase. Drzimo se za roke, stisnejo me k sebi, primejo me za kolena, otroci plezajo po meni, moj nos je hit govoric in osrednji kos razstave v vasi.

Poskusili so me porociti. S sinom, ki ga nisem uspela spoznati. Ponudili so mi otroka, ki zaradi okvare ne slisi (in ne govori). Povabljena sem bila na poroko in morala odpeketati preden se je zgodila. Pojedla sem pet mangov na dan in domov prinesla okoli 20 kilogramov manga. Ker sem rekla, da ga imam rada.

Dnevi so imeli angleske podnapise in svet je postal lazji. Savet in Saren sta dobili intenzivni tecaj anglescine, jaz pa zivljenje na vasi. Ob izmenjavi sem imela ogromen profit.

Obvladam tusiranje s sarongom in vrcem vode. In v tem uzivam.

Ne bojim se vec razpadajocih kvazi stranisc.

Jezik postaja bolj domac, in se vedno razveseljuje ljudi.

Spoznala sem, da je tri ali sest razredov osnovne sole lazna obveznost. Cele nepismene vasi se vedno iscejo svoje mesto na zemljevidu.

Nasla sem dogovorjene poroke, se naucila vse o tradiciji kmerskih porok. Jezno spoznala, da so Rdeci Kmeri ubili dostojanstvo, ljubezen in objeme. Battambong provinca je bila prizorisce lutkovne predstave Pol Pota, ki je z rezisersko taktirko narekoval smrt. In zivljenje.

Dve koloni - v eni moski, v drugi zenske. Stopajo naprej in kakor se pac po nakljucju razporedijo, se pari porocijo. Ljubezen, nasmeh in objem so prepovedani. Le katera generacija bo spet nasla pomen ljubezni in obcutke malega otroka. Zensko telo je tovarna: ce lahko za otroka dobim televizor - super. Naslednje leto lahko imam novega otroka, tako kot bo na polju spet zrasel kaksen sadez. Enostavno.

Kace - se nas bojijo bolj kot mi njih.

Britje nog nam odvzame moc, zato je strogo prepovedano.

Zabe so izjemno okusne.

Kmetovanje je za zahodnjaka skorajda prepovedano. Ojoj, kaksna zgrozenost, ko sem se pojavila na polju. Sem pa ja pripadnica nadrase!

Nikoli ne razkrijem ramen, ce je v blizini moski (ali moznost, da se pojavi). Podobno je s koleni. Nikoli ne zapusti sobe brez nedrcka, ce nisi porocena! (Ob tej zadnji sem skoraj naredila napako, pa so me dobesedno potisnili nazaj v hiso in me pokrivali.)

Tla v hisi, ki cez dan prazno samevajo, ponoci priklicejo neznano stevilo spalcev - tudi do 15 na enih tleh pokritih s preprosto bambusovo preprogo, seveda brez vzmetnic.

Naucila sem se pomembnosti daril in za jabolka, rizeve testenine, kumaricno solato, milo, zobno pasto, neznano sadje in KRUH zapravila kar lep del premozenja. Vse to je predrago za povprecen dan in druzino. Pa vendar narise nasmehe, objeme, zahvale in velikodusnost gostitelja.

Vedno imej v zepu bonbone. Vedno. Otroci te preplavljajo in v trenutku spustijo blizu, blizu, blizu.

Spoznala sem, kako tezko je biti ucitelj v javni soli. 50 dolarjev ni dovolj niti za sobo in hrano. Ucitelji sprejemajo podkupnine, vsak test je placljiv. Javno solstvo - tako zelo dostopno in zastonj - ni ne dostopno ne zastonj. Sole dajejo obcutek, da ne bodo zdrzale naslednje nevihte. Okna niso zaprta, ker se jih ne da zapreti, stene pokajo, ker nihce ne posveti ure casa, da jih pokita. Knjig ni, ucimo se na tablicah. En zvezek za vse potrebe pripada srecnim.

Stopila sem v budisticni tempelj, spoznala oceta Savet, ki se je, potem ko je porocil sedem svojih otrok in Savet spravil v dobro solo, odlocil, da postane monk (budisticni redovnik). Nekaj kilometrov juzneje od svojega doma moli in meditira med zelenimi polji preprostega budisticnega centra. Otroci ga obcasno obiscejo in ob obisku pred tem svetim clovekom: ocetom (sprasujem se, ce naj uporabim navednice) pokleknejo do tal. Zena je ostala sama s pomocjo svojih otrok, ki vsi zivijo v isti vasi, nekaj his narazen. Malo je jezna. Pa vendar je to sprejemljiva pot. Buddha je nad vsem: ce se odlocis, da mu sledis, skupnost sprejme. Za en dan, mesec ali leto ali za vedno. Kakorkoli ze. Zena gura ob skrbi za vse in polja so se vedno obdelana, otroci se vedno obleceni, kosilo se vedno skuhano. Uf, kaksna moc kamboske zene, ki pa v skupnosti ni priznana niti za pikico.

Nisem spala. Pa ne zaradi trdega lezisca - to mi ustreza. V vsaki vasi, kjer sem legla k pocitku, je bila isti vecer tudi porocna slovesnost in zabava. Porok je ogromno. O tem moram kaj napisati, saj je tradicija poroke izjemna. Glasna glasba, ki kot vedno odmeva iz ogromnih zvocnikov ob cesti (z namenom, da vsi vedo za poroko), mi ni prinesla spanca. Ob stirih zjutraj me je zbudil me je glas monka, ki je skozi podobne zvocnike s podobnim namenom, izrekal molitve za umrlim sovascanom.

Pesem zaveje iz starega tranzistorja v budisticnem centru, ko otroci monki (ja, tudi otroci so lahko monki, vecina ze zato, da dobijo neko izobrazbo, ker nimajo druzin, ali ker jih njihova druzina ne more preziveti) koncajo ucno uro verskega pouka. Lovimo signal edinega (skrivnega) radija, ki se je izognil cenzuri in poroca kriticno. Ki ljudi osvesca, da bo, ce ob julijskih volitvah uspesno spremenijo ime politicnega vrha zadnjih tridesetih let, Kambodza rasla hitro. Da so bancni racuni v tujini prepolni kamboskega denarja, ki ga ne vidijo ne ceste, ne javne sole, ne kanalizacija, ne kuhinje kamboskih ljudi.

Vse manj se mi zdi, da lahko predstavim svet taksen kot je, pa vendar dovolj razumljiv za oci, ki me spremljajo preko ekrana. Vse bolj se mi zdi, da bi tisoc trenutkov, ki so zame najbolj vsakdanji, nekomu na drugi strani pomenili drugacnost. Se trudim ujeti, zapisati. Pa ne gre. Racunalnik dela kambosko pocasi. Moja spominska kartica vcasih zablokirala. K sreci imam fotografije, da bodo vsaj podobe lahko opominjale na obcutke, glasove in vonje.

Vendar. To je sever. To je tisti konec Kambodze, kjer sem zacutila pomen mojega biti tukaj. In ceprav resnicno ne maram Phnom Penha, ceprav se mi vcasih zdi, da je vse to prevelik blisc, vem, da so moje roke tukaj v pomoc temu severu. In ce se kdaj vrnem, kar si morda sedaj resnicno zelim, se bom podala na sever.

Bolj pristen, bolj domac, bolj moj.

Sleeping Buddha. Eden izmed nekje tridesetih na Phnom Sampeau, gori, ki prepleta vero, razgled in lokalni turizem.

Everywhere.

View. Rice fields and mountains. Hills v nasih merilih. Kambodza je ena sama ravnina, vsak hrib je obcudovan in poznan. Razgled je neverjeten. Res bi si ga zelela videti, ko so vsa ta rizeva polja v intenzivni zeleni barvi.

Savet, Tata in Saren. Moji angleski podnapisi v obliki Prijateljic.

Jezero v objemu dveh hribov je cudovito. V susni dobi izgleda kot sedaj na sliki, ko pa je dez, je vsa dolina napolnjena z vodo. Od njega zivijo polja in ljudje. Napolnjeno je z ribami in daje zivljenje.

... vendar za to, da je tukaj, je najprej vzelo zivljenje vec deset tisocim suznjem komunisticnega rezima, ki so jezero umetno ustvarili z lopatami, nekaj voli, znojem, krvjo, stradanjem. Je spomenik zivljenja ustvarjenega s smrtjo.