Sukothai je presenetil predvsem s svojo malo manj turisticno hektiko. Ujela sem se v dneve pohajkovanja med templji ostankov kmerskega imperija  in premagovanja kolesarskih kilometrov. Telo opozarja na mlahavost misic, ki so ponoven opomnik, da se naslednji teden zagrizem v tekaske cevlje. Vsekakor bo po osmih mesecih japonk in tevik to verjetno sok za moja stopala, navajena svobode, ampak trma / vztrajnost / odlocenost so se mi v zadnjih mesecih pokazale kot moje kljucne vrline.

Vmes sem se uspela pojaviti na tajski verziji vaske veselice, ki je za oci zahodnjaka nenavaden sov nasemljenih v premajhna oblacila in plesocih vseh, brez alkohola! Sploh. In imeli smo se cisto dobro. Sprasujem se, kako bom moje nealkoholno leto zaznamovalo slovensko odvisnost od njega. Verjetno precej spece.

Na severu sem se malo umirila in antibiotiki so odplaknili infekcijo na ocesu. Ena nocna voznja z busom, ki so jo zaznamovali gnojni izcedki, je bila zadosti, da sedaj raje recem vroce je, kot da se nastavljam klimatskim napravam in ventilatorjem. Je pa res da vrocino spira tudi dez, ki me opere vsakih nekaj ur. Mimogrede, tole blatno vreme je iz mene naredilo wellness zurerko in nic kaj zagrizeno sprehajalko po dzunglastih gozdovih. Morda kdaj drugic, morda pa le se po nasih gozdovih, ki so, vsaj zame, precej bolj prijetna. Morda pa me oca nauci upravljanja z motorko. :-)

Nekje med sadnimi napitki in kolesarskimi podvigi sem srecala socialno delavsko nevladnico, ki me je mocno opomnila, da je cas za stourno kavo z Natalijo. Drzim pesti, da preokupirana aktivistka najde cas zame! :-)

Chiang Mai je v mojo lenobnost navlekel nove note. Meditacija mi je poznana, veliko sem studirala o tem, in se je ucila na svoj nacin. Zadnjih sest mesecev, v kapeli ujeti v prah kamboskih dvorisc. Sedaj sem oblekla bela oblacila in se na meditacijskih 'duhovnih vajah' vrgla v tehnike budisticnih mislecov. Ne recem, da sem naduspesna, vsekakor pa bodo tehnike se uporabljane. Stoje, sede, leze in v hoji, vse je lahko meditacija. Uporabljena bo tudi joga, ki je sprozila preblisk skusnjave, da se je lotim. Pomesana med dvajsetinnekaj pridruzenih norcev sem vstajala ob gongu in meditirala na ukaz. Vse v belih oblacilih in vegeterijanski kulinariki ujeti v zeleno brezhibnosti.

Zopet se po mestu sprehajam z Zavedanjem (de Mello) in tokrat ga berem drugace. Lepo se poklopi z razmisljanjem ljudi, ki so ustvarjali moj vsakdan zadnjih osem mesecev. Vmes skocim na neverjetno tajsko masazo in tajsko kavo. Pregresim pravilo kave brez mleka in se znova vprasam, zakaj tako. Buca. Ce sem ze spoznala, da ne maram kave z mlekom, zakaj se potem vracam k njej???

Zobozdravnik je bil kar prenavdusen nad mojimi zobmi, in taksno navdusenje me bolj vlece v obisk se kaksne ordinacije, kot pa ploskanje sami sebi. 12 evrov me je stalo ciscenje zob in poslusanje hvalospeva o pravilnem ciscenju in pravilni razporeditvi mojih zob v ustni votlini. No, vsekakor sem se nalezla dolocene mere obsesije v casu svojih pisarij za Medicino danes, vendar je bilo slisano zame predvsem pretiravanje.

Se dve noci udobja in se ujamem v splet letalsikih dogodivscin. Sobotnih 12 ur potovanja do Bangkoka, spanje na letaliscu, jutranji let v Saigon. 12 ur ubijanja casa na letaliscu in vecerni let v Dubaj. 10 ur spanja v Dubaju in potem jutranji let v Benetke. Vse zato, da bom na ponedeljkovo popoldne lahko stisnila k sebi tiste, ki jih najbolj pogresam, in ki so resnicno edini, ki so ostali z mano v prav vsakem trenutku mojega azijskega boja. Cudno, kako se stevilka manjsa, intenzivnost pa veca. Paradoks odnosov. :-)

Se vedno vztrajam, da se pes pride dalec. In se dlje. Morda ne na zeleni vrtoglavi hrib, povsod drugod pa.

Caka me se ena trznica, se eno razvajanje, se eno prepakiravanje. 66 ur Tajske. Ce bi imela neomejeno denarja, bi kupila dodatne kilograme za vso navlako, ki mami oci, da jo odnesem s seboj. Vesela sem, da nizkocenovniki poznajo omejitve. In prav tako moj budget.

Slik se ni in jih se nekaj casa ne bo. Se vedno je fotoaparat predvsem v napoto v razpadajoci torbici.