Sleeping bus

Pocasi se prebijamo skozi meglo vietnamskih gozdov. Precej zastrasujoce, glede na to, da skozi okno ob dnevni svetlobi vidim zgolj in samo belo barvo. Z avtobusom sem pred dvema urama odrinila iz Dalata na sedemnajst urno potovanje do Dananga. Bela barva je gosta nepretrgana megla v katero se zaganjamo. Vietnamski gozdovi, s katerimi so porasli tudfi dvainvec tisocaki, pa so pragozdovi, prekinjeni z malimi oazami vasic, rekami in zivalmi, ki nimajo pastirja in lastnika.

Claudia je izbrala Vietnam Airlines za 50 dolarjev + strosek nocitve v Danangu, jaz pa 16 dolarsko potovanje s sleeping busom, pri cemer ne rabim nocitve, saj v letalisko obmorsko mesto prispem okoli seste ure zjutraj. Jutri se dobiva na kavi, oziroma, ce mi uspe, skocim se v njeno sobo zamizat za kaksno uro in preizkusit tus, da analiticno ugotoviva, ce sva se odlocili prav.

Sleeping busi so udobni avtobusi, ki imajo namesto dveh vrst dvojnih sedezev tri enojne pol postelje v dveh nadstropjih. Spoznala sem ga ze na poti HCMC do Mui Ne (5 ur) in bila navdusena. Danes potujem z Futabuslines in sem edina turistka na njem. Obcutek nelagodja s kilometri izginja, saj se pocutim varno, je pa vedenje, da nihce ne zna niti besede anglesko, rahlo zaskrtbljujoce. Nekako bo ze, v zadnjem tednu precej napredujem v pantomini (soigralci pri Activityu - you better watch out, when I arrive back).

Za mano je precej prijeten, soncen in lahkoten dan. Se vedno me crvici, ker ne vem, ali je na naslovnici knjige Socialno podjetnistvo moje ime, ali pa je bil jutranji mail v mojem nabiralniku samo izvirna sala mojih sodelavcev, ki so mi sobotno jutro popestrili s slabostjo v zelodcu.
Dalat je danes postregel moje misli z dvema kavama, x kolicino sladkih substanc iz pekarne in dolgim izgubljanjem po mestnih ulicah in parkih in jezeru.

Ugotovitev iz Dalata: ce te ustavi Vietnamec, se ne pomeni, da ti bo nekaj prodajal, nekateri zelijo skozi pogovor resnicno nekaj izvedeti o tebi, ali se bolje, vaditi svojo anglescino.

Vav, zunaj dezuje. Prvi dez v Vietnamu. In pogled na divjino okoli mene je se vedno top. Gozdovi tukaj so pravzaprav pragozdovi, nihce jih ne ureja, verjetno se tudi ne splaca. Precej povrsin je prepoznanih kot nacionaslni park in naravna dediscina. Moj ati bi tu lahko delal 100 svojih zivljenj pa dvomim, da bi kaj spravil v red. Razgled je cudovit, saj z visine nekaj manj kot 2000 metrov opazujem zelene doline, gozdove in reko.

Cesta se vedno slaba. Sele ko vidis to, se zaves luksuza infrastrukture v Evropi, in kar naenkrat je slovenski javni transport pravljica.

Dalat pa je bil pomemben zame tudi zaradi Claudie. Predstavila mi je delovanje Singapurja (in velike letalske druzbe) tako, da se je nehote znasel na moji to do listi. Glede na to, da zanj bojda potrebujem le nekaj dni, ga mogoce obiscem se v casu do avgusta - domestic flights v Aziji so resnicno dostopni. :-) Je pa to trip za katerega ne rabim iskasnja nastanitve. Mimogrede, naj navrzem nekaj dejstev o Singapurju, ki nakazujejo drugacnost in pojasnjuje konstantnost rasti njihovega BDP-ja:
- poudarek na izobrazevanju: pri treh letih se zacne ucna pot
- izredna dostopnost javnega prevoza in taksijev
- cena vozniskega izpita 80.000 dolarjev (posledicno so mesta prazna)
- najdaljsi cas prebivalca brez zaposlitve: 14 dni
- najprej poskrbimo za lokalno prebivalstvo, potem za tujce (Singapur je prava medkulturna in mednarodna skatlica presenecenj)
- leta in leta so svoja vrata na stezaj odpirali tujemu znanju in kapiralu, sedaj, ko so uspeli zbildati svoje, pa pocasi in vztrajno zapirajo vrata
- ker starejsim drzava ne more zagotoviti varne starosti, jim omogoca neke vrste 'malo delo', ki ga vecinoma opravljajo kot taksisti ali delavci v restavracijah.

I will go and check it once.

Mimogrede, najemnina za 30 kvadratnih metrov veliko (lepo, moderno in svetlo) stanovanje v sestnajstem nadstropju ene izmed neskoncnega stevila visokih stolpnic je 2200 eurov mesecno. In to je poceni!

Nikakor se ne morem nacuditi neverjetni naravi vietnamskih gora. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Zato je verjetno nasa knjiga: zelena.

... minile so stiri ure voznje, ki smo jo prekinili s pocitkom. Ker smo na avtobusu bosi - tako kot v guesthousih in hostlih in po domovih - dobimo za pavzo njihove rumene natikace. Obcestna menza za vsaj 5 avtobusov je zazivela in popotnikom z avtobusa (ki se peljejo v Danang z nemoremnikakorpogruntatiinnihcenegoborianglesko razlogom). V mnozici na postajaliscu sem bila edina belka in zaradi zmede nerazumevanja dolzine postasnka, sem se odrekla toplemu obroku za 40.000 dongov (s pijaco, kruhom in juho) in si napolnila torbico z nerpoznanim sadjem. Sosed na avtobusu, starejsi Vietnamec pa mi je prinesel banano. Sem se oddolzila s kosom sadja, ki ga ne poznam, je pa odlicna mesanica okusa limone, melone in ananasa.

Spet. Zadnjih 20 kilometrov mojo pot osvetljuje stotine in stotine luck. Sedim na desni strani avtobusa (priznam sem doublcheckalas, ce gre za pravo desno!) in moj pogled s postelje sega na odprto morje. Ura je 21h in obale so preplavili ribici, ki si z micnimi lucmi osvetljujo morske globine. Amazing. Pogled na to je res velicasten.
Kljub temu, da je tema, so me navdusdili mogocni, hriboviti mali otocvki, katerih obrise zaznavam v morju. Fascinirana sem nad obalo, ki se iz bele pescene spreminja v pecvine, v kastere se zaletavajo mogocni valovi. Na vrhu teh pecin se znajde cesta, po kateri se pocasi in rukajoce premikamo proti severu.
Fascinirajo me tudi mogocni hribi na levi strani avtobusa, v katere se nadaljuje rob ceste na nekaterih mestih vklesane v hrib. Vav.

Tudi nocna voznja ima svoje care in po enem tednu se pocasi zaljubljam v Azijo.

In po enem tednu se norija in vzhicenost prvih dni potovanja, pocasi spreminja v refleksijo odlocitve zanj in pogled nazaj. In pocasi, a vztrajno spoznavam, kaj ostane, ko stopis z letala, in je vse kar imas 8 kilogramov materiala, sebe in svoje spomine.


Wifi dostopen v Danangu, v prijetni hotelski avli hotela z noro udobno zimnico. Vcasih je super preskovit na luksuz!