Phum Chreh - navdusena!

Phum Chreh je ena izmed nasih sol v Phnom Penhu. Ta je drugacna. Je na obrobju mesta ob stiku s polji. Na svojem mestu je zrasla, ko tam ni bilo nicesar drugega kot revna barakarska naselja. Ta so se vedno, le da se tu in tam tlacijo med obzidja malo bogatejsih. Phnom Penh raste in revni ostajajo ujeti v kapital mocnejsih.


Obrazi otrok so drugacni. Poznajo se vec bolecine in bolezni. Ni pitne vode in ni elektrike. Druzine so velike in na robu prezivetja.



Dan v vrtcu in soli, ki sprejmeta okoli 400 otrok je bil tako neverjeten. V enem razredu je okoli 50 ucencev! 50!!! Sestre zelijo ponuditi izobrazbo kar se da veliko otrokom, je pa zal taksno delo potem naporno. Zal so zgodbe taksne, da kljub temu, da ima otrok solanje zastonj pri sestrah ali za res nizek prispevek, veliko otrok zakljuci po sestih razredih ali se prej. Delo na polju ali v tovarni prinasa denar, da druzina prezivi, solanje pa ne. Ali pa ostajajo doma, da pazijo na mlajse bratce in sestrice, da lahko starsi kaj zasluzijo.

Sprehod po vasi, barakarskem naselju, grozljivki za zahodnjaskega cloveka vzbuja mesane obcutke. Gre za domove, ki so kljub temu domovi, kjer se otroci igrajo in so srecni. Pa vendar nase oci to vidijo tudi kot boleco zgodbo.

Igre in vse pozdrave in priklone, ki sem jih prejela pa vzamem za energijo, ki me polni, ko sem sama malo bolj pri tleh. Jooooj, koliko veselja in energije v teh malih bitjecih!

Na poti domov sva s sestro Mino nesli nekaj hrane iz sole za eno izmed res prizadetih druzin. Sedem otrok in mama na robu prezivetja in lacna. Kako se svetijo oci, ko zagledajo piskercek juhe. Mama je prej po vasi prodajala kuhan riz in zelenjavo, ko pa ji je na blatni poti spodrsnilo in je padla, se je hudo poskodovala in izgubila se nerojenega otroka. Sedaj pocasi okreva, ampak zivljenje iz dneva v dan sedaj ne gre vec, ko pa ne more na delo. Tri dekleta so nase ucenke (nekje 3, 5 in 7 let), doma pa so se v naju zazrli se dodatni stirje pari oci. Najstarejsa je doma, da pomaga mami in skrbi za svoja dva bratca (enoletnika, ki boleha in dvoletnika). Baraka v kateri zivijo je skromna ... Se ena zgodba, ki je ob teh malih obrazih in velikih oceh zapisana na mojo spominsko kartico.



Je lahko zame vse enako, ko se vrnem v domac svet? Sprasujem se, ce obstaja gumb, ki vse to izklopi in zazivis po starem, ali te te zgodbe spremljajo tudi, ko zapravis 2 evra na kavi, ki je dejansko ne potrebujes?