Izgubljen in najden. Nasmeh.

Po zajtrku in jutranji pesmi se otroci razkropijo v svoje ucilnice in igralnice. Na cesti, ki pelje skozi kampus, stoji decek, star nekje 3 ali 4 leta, in joce. V rokah stiska nekaj malega denarja in drzi torbo, ki mu opleta nekje pri kolenih. Kaksnih sto metrov stran mu izza ograje maha stric, in ga usmerja proti stavbi, kjer je vrtec. Decek le joce.
Uciteljica, sicer zatopljena v svoje misli, opazi decka, opusti svoje delo, in pohiti k otroku. Z nasmehom na obrazu mu ponudi roko, in jok se spremeni v zalosten obraz, skozi katerega se prikrade nasmesek. Pa spet nekaj sekund joka in nasmeh. Pocasi se z drobnimi koraki uciteljica in decek priblizata vrtcu, kjer se fantek le se smehjla. Skupaj poisceta njegovo ucilnico. Vse poteka brez besed, govorita le obraz in ponujena roka. Decek brez starsev je zacel nov dan. Uciteljica tudi. Oba z nasmehom.