Vse hiti prehitro. Kaj so to neki trenutki solza in daril? Kaj so ti trenutki, ki mi nikakor niso vsec, ko se zdi tako nerealno, da bom svojemu domu pomahala in odsla???

In zadnji veceri politicnih debat, ki presunejo z energijo in elanom v zelji politicnih sprememb. Ko se znajdes v svetu, kjer nekdo suvereno rece, da je pripravljen umreti za dobro drzave. Ko te zadnje igre in trenutki s prijateljicami (nikakor ne studentkami) postavijo na realna tla, da je konec.

Dneve prehitevam po desni. Cutim podobno, kot sem cutila, ko sem zapuscala Slovenijo. Zapuscam poznano, odhajam v neznano. In ne glede na organizacijo casa in dneva in trenutka in sebe, se mi zdi, da bi morala ostati vsaj se mesec ali dva, da bi zakljucila vse tako, kot bi si zelela in si mislim, da bi bilo najbolje.

Pa ne bom. Imam omejeno stevilo dni in pocasi omejujem seznam zelja in ciljev in sanj. In poskusam omejen seznam pokljukati karseda kakovostno in ucinkovito.

Za dekleta, prijateljice, bodoce in sedanje uciteljice nasih sol, ki se znova od nekoga poslavljajo in za male skatlice, ki romajo iz rok do srca: HVALA!

Klop na kateri so potekale nase debate / ucne ure anglescine / plani / igre / delitev sanj in upanj in Ljubezni. Skatlice spominov in solz in upanja in hvaleznosti.