Pobrite glave kamboske kulture
Moja laicna misel je bila sprva povezana z usmi (male zivalice, ki najdejo dom na nasem lasiscu). Imela sem tudi preblisk, da bi lahko slo za modno muho.
K sreci novinarski duh postavlja vprasanja (velikokrat neumna!) in odgovori niso vedno neumni. :) Gre za stvar tradicije. Ko umre starejsi clovek (dedek, babica), si njegov otroci in najstarejsi vnuk / ali in najstarejsa vnukinja obrijejo glavo v znamenje spostovanja, hvaleznosti, zalovanja. Velikokrat si glavo obrije celotna druzina, sploh v druzinah, kjer je tradicija se posebej zakoreninjena.
Smrt ni tako mocno povezana z zalostjo, kot je to v nasi zahodni kulturi. Budizem narekuje, da gre za konec enega zivljenja, kar pa zgolj pomeni, da se za umrlega zacenja novo zivljenje - vedno je upanje, da bo to zivljenje boljse, sploh ce je clovek v tem zivljenju zivel dobro in pravicno. Budisti so navadno upepeljeni in njihov pepel naceloma odlozijo v t.i. stupo v vaskem templju. Velikokrat stupo zgradijo kar na domacem dvoriscu, vendar zgolj na posebno zeljo umirajocega. In seveda tudi tukaj velja kambosko pravilo vecjega: vecja kot je stupa (grobnica), bolj pomemben in bogat clovek, ki je pokopan v njej.
Truplo po smrti operejo, oblečejo in namestijo v krsto, ki je (vcasih) okrašena s cvetjem in s fotografijo pokojnega. Pred hiso izobesijo belo zastavo (imenujejo jo "bela krokodilja zastava"), kar sporoca, da je v tej hisi umrl. Isto sporocilo prenasa tudi zvok iz zvocnika, ki stoji pred hiso in odmeva v celotni vasi od trenutka, ko je monk uspel priti v hiso pokojnega. Tako se slisi molitev, mrmranje pesmi v vasi vcasih ze od sredine noci pa vse do pogrebnega obreda.
Krsto v pogrebnem sprevodu popeljejo po vasi do krematorija achar (predstavnik religije), budistični menihi, družinski člani in drugi zalujoči. Zakonec in otroci pokažejo žalovanje z britjem glave in naceloma nosijo belo obleko. Relikvije, kot je na primer zob ali kos kosti umrlega so v nekaterih vaseh in tradicijah se vedno visoko cenjeni amuleti, ki jih druzinski clani nosijo na zlatih verigah, ali hranijo na svojih domovih v posebnih skrnjicah.
Smrt ni tako mocno povezana z zalostjo, kot je to v nasi zahodni kulturi. Budizem narekuje, da gre za konec enega zivljenja, kar pa zgolj pomeni, da se za umrlega zacenja novo zivljenje - vedno je upanje, da bo to zivljenje boljse, sploh ce je clovek v tem zivljenju zivel dobro in pravicno. Budisti so navadno upepeljeni in njihov pepel naceloma odlozijo v t.i. stupo v vaskem templju. Velikokrat stupo zgradijo kar na domacem dvoriscu, vendar zgolj na posebno zeljo umirajocega. In seveda tudi tukaj velja kambosko pravilo vecjega: vecja kot je stupa (grobnica), bolj pomemben in bogat clovek, ki je pokopan v njej.
Krsto v pogrebnem sprevodu popeljejo po vasi do krematorija achar (predstavnik religije), budistični menihi, družinski člani in drugi zalujoči. Zakonec in otroci pokažejo žalovanje z britjem glave in naceloma nosijo belo obleko. Relikvije, kot je na primer zob ali kos kosti umrlega so v nekaterih vaseh in tradicijah se vedno visoko cenjeni amuleti, ki jih druzinski clani nosijo na zlatih verigah, ali hranijo na svojih domovih v posebnih skrnjicah.