Dubaj - na pol poti

Uspelo. Nahrbtnik nalozen na check-in mizo je tehtal 8.4 kilograme. To je torej tisto nujno malo, kar nisem mogla pustiti doma.
Najbolj nujno in najbolj ljubo. Slednjega sploh zelo malo v nahrbtniku.

Nekdo je kriv, da precejsen del zasedajo knjige (se najdes, a ne?), nekdo drug pa, da je z mano verjetno kaksna odvecna tableta. Upam.

Naceloma sem ob pakiranju ugotovila, da sem ponosna na svoje prijatelje, ki kupujejo uporabna darila. :-)

Lagala bi, ce bi rekla, da je Dubaj prva postojanka, ki mi prepihava misli. Objemi zadnjih dveh dni so bili precej tezki. Vse kar se je dogajalo je imelo izjemen pomen zame. So pa bile tezke in prehitre tudi nekatere moje besede. Uf, spet se mi je potrdilo, da zivcnost in prijaznost do najblizjih, nista ravno prijateljici. Resnicno opravicilo vsem, ki se najdete!

Torej. Ko sem stiskala angelcka v zepu, in se na beneskem letaliscu se zadnjic stikala z evropskimi tlemi, odpravljajoc se na letalo v arabski svet, sem se cisto malo zavedla, da grem. Prvi medcelinski, tehnicno precej izpopolnjen let, zasedajo moski in nekaj druzin. Precej stereotipna ocena cez prst, sem bila edina nahrbtnikovalka. Preden me je cisto zares poneslo v tehniko medcelinskih letov in opazovanje dveh druzinic, sem se prebila cez prvih 15 strani The ultimate hitchhiker's guide to the Galaxy. Zakljucek: da bom vedela, kako do galaksije, bom se kar nekaj minut brala. In vadila anglescino. Hvala Cehovci za nekaj, kar me bo intenzivno zaposlilo, medtem ko bom pogresala delo!

Sedaj cilam na letaliscu v Dubaju. Ravno sem pojedla ostanke obroka na letalu, ki sem si jih zlozila v taizejski zajtrk: mala strucka, maslo in koscek temne cokolade. Okus, ki zbuja spomine.

Aja, stranisca na letaliscu v Dubaju imajo tuse. Tokrat nisem preizkusila, kako delujejo. Potovalna brisaca je nekje v trebuhu enega izmed letal. Morda poskusim na poti nazaj. Cez 8 mesecev.

Dojemam, da grem. Sprasujem pa se, kdaj dojames, da gres za vec kot nekaj dni.