NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Med otoki zmaja


Opravljeno. Halong bay v vsej svoji velicini otocja zmaja, stivilnih malih, skalnatih otockov, ki so raj za alpiniste in razgledi, ki so raj, za sedaj ze precej razvajene oci nahrbtnikarja. Dva dneva na ladji, v skupini 14 razlicnih ljudi in posadke, sta pripeljala do novih spoznanj:
- solo popotniki smo najbolj zabavni in najbolj druzabni in vedno za poskusanje novihh stvari,
- potujoci s svojim partnerjem so dolgocasni, nedruzabni, zadovoljni z druzbo drug drugega, ce je le mogoce zginejo v svoj kot,
- razlike v letih ni,
- podgane na ladji so prijetna popestritev noci,
- tudi mirno potovanje z ladjo skozi neskoncno stevilo otockov, zalivov in obal pred seboj, je lahko prava avantura,
- vojak, slusolistka, financni analitik in novinarka / NGOjevka skupaj zmoremo vse. Razen pregnati podgan z ladje.

Pisana druscina na ladji je sprozila nove valove razmislekov o sebi in socloveku. Sedaj, ko sem zopet na celini, me je vrglo v razmisljanje o ljubezni. Pocasi crpam iz rega potovanja veliko vec, kot le izjemne podobe narave in spoznanja, da je ta mogocnejsa in trajnejsa. In se, tako kot clovek, spreminja. Sorazmerno pocasneje in nic manj vztrajneje.

Morda je jaz, ki sem danes, ze opazna sprememba. Bolj verjetno pa je, da sem ostala na tej strani brez kakrsnekoli druzbeno pripisane vloge, ki bi ji morala slediti. Tukaj nisem hci, nisem novinarka, nisem student, prijatelj sem zgolj sama sebi, nisem menedzer in nisem strokovnjak. Vse maske odvrzene, nihce od mene ne pricakuje igre, pametnih besed, sproscenega nastopa ne gkede na morebitno telesno bolecino, za nikogar mi ni treba risati nasmeha in pozabljati na svoje lastne obcutke. Ceprav imam svoje vloge v druzbi rada in jih z veseljem opravljam, tudi ko so popoln izziv, vem, da je tole iskanje odgovora na vprasanje, kaj ostane, zame nujno.

In zavedam se, da je prav, da sem ob tem sama. Pogovori z neznanci, ki so vedno odprti za tvoje zgodbe, in ki vedno znova delijo in odpirajo svojo lastno intimo (presenetljivo, kako zelo se je na taksnem potovanju lahko odpreti), so zdravilni in pomirjajoci.

Poleg tega, da sem prvic spala s podganami, prvic s kajakom raziskovala zalive, prvic spala na ladji, prvic ribarila sredi noci, prvic zacutila neko preprosto sreco ob pogledu na soncni zahod, sem tudi prvic ugotovila, da resnicno zivim svoje sanje. In tega ne obzalujem niti v tistih manj prijetnih trenutkih. It's an adventure!