Z obale skozi nacionalni park do fascinatnih votlin nacionalnega parka

Hue je zame pomenil le kratek postanek in prijeten bozicni vecer v objemu stevilnih evropejcev in neskoncnih pogovorih o nasem potovanju, druzinah, obcutku pogresanja ...


Pridobila sem novo The North Face jakno in cevlje. Potrebujem jih za sever, ker nisem pricakovala tako nizkih tempraratur. Jakna je fancy, Goretex, original in NI stala toliko kot v Sloveniji. Sokirana sem bila nad dejstvom, da se je v trgovini drenjalo Vietnamcov, ki so placevali za jakne isto, kot sem placala jaz (ena redkih izkusenj, ko ni bilo cene za tujce), in nad dejstvom, da je bilo celotno mesto ta dva dneva polno teh jaken na motorjih. Zenske kupijo roza, moski pa vse. In mesto je postalo pisana premikajoca se mavrica motoristov.

Zjutraj se ob 6.30 narisem na zajtrku v hostlu: ameriske palacinke z medom in overedosom kave. Postajam zaljubljena v kavo Vietnama.
Malo pred sedmo barantam za ceno moto taksija pred hostlom. Po dolgem prepiranju, odhajanju naprej po ulici koncno zaslisim znesek, ki ji je vsec. 50.000 dongov za okoli 7 kilomterov je ok.
Barantanja sem se ze navadila: on rece znesek, ti odgovoris: TU MAC in narises na obraz tiste sokirane oci. Potem on ponovi svoj znesek, ti pa poves polovicnega. Potem pa se malo pogajata, vmes enkrat odides, na koncu navadno zmagas, ali pa se tvoja cena dvigne za max 25 %.

Avtobusno postajalisce, kamor prispem v upanju, da bom prvic normalno kupila karte na okencu, je ponudilo novo presenecenje. Enkrat ponovim ime kraja, kamor se odpravljam: Dong Hoi in potem se zacne vojna za moj denar. Lokalni avtobus in nek manjsi na videz delavski kombi sta oba srcno zelela mene na poti na sever. Zmaga seveda nizja cena in se bolj, takojsnji odhod. Torej delavski kombi, zopet edina zenska na prevoznem sredstvu. Cena 80.000 dongov za 180 kilometrov je na poti zrasla za 10.000. To je pomenilo, da naju je voznik ivrgel na glavni cesti, sredi nicesar, na kriziscu, kjer se zavije proti nacionalnemu parku Phong Nha-Ke Bang in vasici Son Trach. Dejstvo je pomenilo, da je edina opcija, da poisceva moto taksi, ki naju pelje se 20 kilometrov proti vhodu.
To je bila najboljsa odlocitev. Voznja med kmetijami, rizevemi polji proti nacionalnemu parku z vetrom v laseh, ko se z vsakim kilometrom bolj umikas od mesta in spoznavas, da se vozis v pristno naravo, ki je se ni odkril clovek z vsemi napravami sveta. Zato todi moj blog ni imel objav zadnje dni.

Pogled, ki me pricaka kaksen kilometer pred vstopom v park, ko se nad rizevimi polji dvigujejo mogocne skale, ki so kar vsepovprek nametane na ta rizeva polja, mi je narisal solze srece v oci (mogoce je bil samo veter!) in velik nasmeh na usta. To je to, kar sem zelela od Vietnama.

Nacionalni park je v bistvu hirbovit del centralnega Vietnama, UNESCOva svetovna dediscina. Gre za tropski pragozd, nedotaknjen in v veliki meri popopolnoma neprehoden. Nedolgo nazaj so v njem odkrili VAV velike in VAV lepe kraske jame. Navdusena.
Prvi dve obisces iz vasi, kjer je hotel stal 7 dolarjev za sobo! Sedes na coln z drugimi izgubljenimi v tej dzungli (prazno, prazno, prazno - je pa res, da je bil bozicni dan, vendar biti sam v tem precudovitem svetu narave, je vredno bozicnega dneva). In potem po dobre pol ure voznje zagrizes v nekaj cez 300 stopnic, da stopis v neverjeten svet kraske jame in kapnikov, ki so na nek nacin samo povecana in veliko manj obljudena 'kopija' postonjske jame. Ok. Je vav, samo vav je marsikaj.
Druga jama je se boljsa. To razisces po reki, po kateri te pelje coln na vesla. Nisem se mogla nacuditi velikosti: tako jame kot kapnikov. Sploh nocem izgubljati besed, upam, da spregovori kaksna slika, samo dvomim, da obstaja nacin, da to velicino narises drugace, kot da kupis letalsko karto in posljes nekoga sem, da si to pogleda.




Ostaneva v mestecu, kjer sva verjetno edina turista in naju obirajo kolikor pac lahko. Vse placava dvojno. Kavo, pivo, piskote, juho.

In najem motorja za drugi dan, ko se odpeljeva cisto v notranjost nacionalnega parka k Paradise cave (za javnost odprta 2011, s precej malo obiskovalci, najdaljsa suha jama na svetu). Ta dan sva premagala okoli 2000 stopnic, da sva se potem izgubljala v velikih sobanah (velikosti nogometnega igrisca in se vec) stalaktitov in stalagnitov. Neopisljivo!
Je pa verjetno jamo, ki je bila vav in vecino casa nisva govorila, premagala pot do tja. Z motorjem skozi nacionalni park, skozi skrivnostne meglice, neprehodne gozdove, po prasni cesti. Mimo rizevih polj, najbolj cistih rek in tolmunov. Filmsko. Na trenutke me je spreletel srh, saj se je film spreminjal v triler (hladen veter, po tem ko sva se ustavila za fotografiranje, motor ni takoj vzgal, kup ljudi ob cesti, ki te samo opazuje ...). Pa vendar se super, samo obcutek svobode na motorju in obcutek majhnosti pred velicino hribovja in barvitostjo zelenih gozdov.

Zavedanje lastne casovne omejitve in roka trajanja in brezkoncnosti stvarstva, igre vode, gozdov.

Iz skrivnoste vasice v nacionalnem parku, kjer celotno mesto deluje kot podjetniski kartel (cene se ne da spustiti in vsi imajo ... enako), sva pobegnila nazaj v Dong Hoi z moto taksiji in se z nocnim avtobusom odpeljala v Ha Noi, severno prestolnico Vietnama.

Ura je 8:09, caka me raziskovanje mesta in iskanje moznosti, da se zapodim po ulicah Sape in med otoki Halong Baya. Se dve highlight tocki narave in pocasi bom zapustila Vietnam in se podala naprej proti Laosu. Smer se bo nekje v zacetku januarja obrnila nazaj proti jugu.

Pisala bom se o: neverjetnem in nerazumljivem podjetnistvu, ki obstaja v Vietnamu. Nekaj idejah socialnega podjetnistva, ki sem jih srecala na poti. :)