Spoznala svoj novi dom

Vav.
Vceraj nekje ob polnoci me je nekje v milijonskem mestu Phnom Penh pricakala sestra Ljudmila, direktorica sole v kateri bom prezivela naslednjih nekaj mesecev. V to mesto tisocerih luci, ki pa je ponoci presenetljivo prazno, sem prispela precej pozno, avtobus je ob voznji po Kambodzi imel rahlo velike tezave z gumami. Ceste pa pogresajo zaplate asfalta ... Tako sem z zamudo treh ur in pomocjo prijaznega gospoda na avtobusu, ki mi je posodil telefon s kambosko stevilko, nekaj ce polnoc ze pila kakav v jedilnici svojega novega doma.

Pocasna avtobusna voznja me tokrat ni ovirala. Veliko stvari mi je slo skozi misli in dejstvo, da se po mesecu in pol sedaj ustalim na enem mestu za naslednje pol leta, je potrebovalo nekaj casa za razmislek ...

Kambodze se ne poznam. Izziv spoznavanja kulture tukaj, me vztrajno lovi in pocasi srka vase. Poznam pa te 4 hektarje zemlje na obrobju mesta, kjer objekti, vrtovi in infrastruktura sluzi izborazevanju in delu skoraj 1000 ljudem. Vrtec, osnovna sola in poklicno usposabljanje, v kombinaciji z dijaskim in studentskim domom. Vrtce je najbolj zivahen in glasen predel kampusa, no, poleg igrisca. Danes sem prejela veliko informacij, spoznala ogromno ljudi in raziskala kar nekaj prostorov. Bo pa navajanje na to zivljenje vsekakor vzelo kar nekaj casa.

Urnik je precej ustaljen, in dnevi tecejo gladko, kot kazalci na uri. Vse ima svoj red in spoznavam tudi smisel in namen. Bom predstavila svoj urnik v naslednjih dneh ...

Prvi sestanek uciteljic anglescine je ze za mano. Ker smo tri, sem izbrala skupine tistih ucencev, ki jim anglescina nikakor ne gre. Jutri jih spoznam, zacnemo s prvimi urami pouka, in se res veselim.
Ucila bom vsak dan, stiri solske ure, dva razlicna razreda. Moj dan pa bo, kot kaze zapolnjen s stevilnimi drugimi obveznostmi. Vendar pocasi, korak za korakom, da se navadimo tempa, deklet in okolja ... Sem ze ugotovila, kaj je prva stvar, ki jo moram kupiti: ura!

Kako se pocutim? Kot doma. Malo izgubljena, ampak sprejeta. Neverjetno, kako je nasmeh tu dragocen. Dekleta me ze pozdravljajo s "'Hello, teacher!" in rahlim priklonom.
Ena izmed stvari, ki naredi ta svet resnicno domac, pa je gotovo tudi uporaba slovenskega jezika s s. Ljudmilo. Sem se je resnicno veselila, je pa res, da sem vcasih kar malo izgubim in zaidem v anglescino. Kako hitro se clovek navadi.

Vrocina. Ja, danes ze cel dan cutim, kako po kapljicah tece izpod mojih las. In to sploh se ni to - poletje sele pride! Upam, da uniforma, ki me ze caka v omari, ne bo prevroca. Porocam. In definitivno posljem slike. Se meni se zdi to nekaj tako novega, da je vredno dokumentacije.

Pol leta bom prezivela v druzbi prostovoljke Marie iz Singapurja in prostovoljke Irene iz Spanije. Delile si bomo malo hisko na obrobju kampusa, kjer bo vsaka kraljevala v eni izmed sob s kopalnico. Zaenkrat se mi zdi, da vse tukaj tece. Sicer pocasneje kot doma, vendar z nekim redom in veliko veliko ljubezni.

Punce, vzdusje in ostali zaposleni dajejo obcutek sprejetosti in misli, da bodo izzivi naslednjih 6 mesecev preprosto lepi!