(Socialno) podjetnistvo

Ceprav nekje 100 let za 'razvitimi' drzavami, je del azijske celine, ki sem ga spoznala, razvil stevilne, zame precej osupljive momemnte podjetnistva.

Nanizala jih bom nekaj; vedno znova obzalujem, da moj spomin nima avtomatskega zapisa na papir oziroma v digitalno obliko.

1. Druzinsko podjetnistvo
Ker sem tudi sama odrascala z eno nogo v ocetovi delavmici in pisarmi in stevilnih pogovorih o delu, nadurah, prodaji, se vec o delu, terenu, me je nota druzinskega podjetja na tej strani sveta najbolj presunila. Dejstvo, da tudi otroci delajo in pomagajo v druzinski restavraciji, trgovini ali popravljalnici motorjev, je verjento logicno in predstavjivo. Vendar gre tukaj se za precej vec. Samoiniciativnost in nekaksna sreca in ponos, da lahko pomagajo, je presentljiva! V restavracijah srecas otroke ob pomivanju posode, strezbi, igranju pod mizo, privabljanju gostov z nasmehom in, ne boste verjeli, tudi v kengurujcku sefa gostilne, ki ocetovsko in direktorsko vlogo vzame kot eno. V turististom namenjenim lokalih se pogosto zgodi, da otrok dobi neko mednarodno ime, in postane del tega okolja. Poleg otrok je v teh druznskih podjetjih se nekaj presenetljivega. So namrec eno z njihovim domom. Si lahko predstavljate? V guesthousih ali manjsijh hotelih, druzina najveckrat spi kar v avli na tleh, v viseci mrezi ali kaksni klopci. Morda zato, da ne zamudijo potencialnega gosta, vendar ob dejstvu, da je vecina sob v hotelu praznih, torej brez gostov, je to zame se vedno znova presentljivo.
V Vietnamu me je presenetilo dejstvo, da uporabljajo recepcijo hotela tudi kot garazo in seveda, logicno, kot jedilnico ali dnevno sobo. Bari z ,manjso ponudbo hrane,' navadno delujejo tako, da je obrok zate pripravljen v druzinski kuhinji. Tudi toalete so za goste iste kot za druzino. Ko sem prvic v nekem lokalu v Dalatu s svojo potrebo po toaleti iz kopalnice takorekoc sredi tusiranja pregnala eno izmed sefovih hcerk, se res nisem pocutila najbolje. Kasneje spoznas, da je to pac del njihovega zivljenja, in se jim ob vsej preprostosti, zdi to popolnoma logicno.

Tudi to, da druzini dnevno sobo predstavlja ena izmed miz v lokalu, kjer gledajo TV,  klepetajo in vecerjajo.


2. Socialno podjetnistvo. Predpostavka, da je v drzavah z vecjo socialno ogrozenostjo, vec socialnega podjetnistva, se je na tem koncu sveta potrdila. Ideje kar plesejo okoli mene in ne morem, da ne bi omenila nekaj najbolj ocitnih. O restvaraciji v Milanu, kjer kot natakarji delajo izkljucno slepi, sem ze govorila. Obiskovalci te vedno napolnjene restavracije, dozivijo poleg odlicnega obroka tudi resnicen obcutek slepote, saj je njihov obrok postrezen v popolni temi, s pomocjo sslepih, ki se tam pac dobro znajdejo. V mestecu Hue pa sem se navdusila nad podobmo, pa vendar drugacno idejo. V restavraciji s preprosto vietnamsko hrano, je delo dobilo okoli 10 nemih in gluhih mladih, ki svoje delo opravljajo vec kot izvrstno. Zame kot turistko, ki tako ali tako ne zmore vec kot 10 besednih zvez vietnamskem jeziku, postrezba tako ni pomenila velike razlike, ker sem ze v osnovi vajena pantomime, risanje in kazanja na menije! Je pa tole ideja, ki je vredna uresnicevanja tudi drugod.

Presentila me je tudi iznajdljivost, kako skombinirati proizvodnjo cesarkoli ze (svila, bonboni, rizeve ploscice, rizevi gobelini) in turizma. Resni proizvodni obrati ponujajo namrec brezplacne vodene oglede postopkov, kjer se lahko velikorat pridruzis k delu tudi sam. Podobno zadevo sem srecala na eni izmed ulic Laosa, kjer so v nekem baru vsi: lokalci in turidti, pakirali v bambusove liste neke vrsto rizoto, torej malico za nekatere otroke ene izmed sol. Brez placila, v zameno za druzenje in kavo. Prisedes k eni izmed miz, eden izmed domacinov, ti pokaze kako, in akcija. Mini tecaj kuhanja hkrati z dobrim delom in kavo na prijetni ulici. Kulsko, a ne?