Kultura srecnih

S silvestrovanjem z druzino, v eni izmed vasic v okolici Sape, ki poleg rizevih polj, blatnih 'cest', svoje lastne, presentljivo idilicne srece in seveda turistov, ni nikoli srecala 'napredka sodobne druzbe', sem vstopila v tisti del potovanja, ki sem ga, ocitno, ves cas iskala.

Sapo, in s tem tudi Vietnam, sem zapustila v razpadajocem mini busu (nabito poln: ljudje, prtljaga, tovor, izvboz, prasici), ki je preko prelazov in prasnih cest, ki to dejansko niso (vsaj ne po nasih merilih, vendar so na poti, da to postanejo), s skupino mladih, s katerimi sem prezivela zadnjih sedem dni. Z nekaterimi delim tudi zrak trenutnega prevoznega sredstva, ko se premikamo proti jugu, Huay Xai. Avstrijka in Francoz, Kalifornijec, Nizozemec in Avstralec je del skupine, ki je po izgubljanju in spoznavanju druge kulture, imenovala jo bom kultura srecnih, ostala skupaj, s podobnimi zeljami in plani.



Skoraj takoj po prestopu meje z Vietnamom, mi je postalo jasno, da je Laos drzava, ki sem jo potrebovala. Tu se je cas ustavil nekje 100 let nazaj, in vecino casa se zdi, da se ljudem tukaj nikakor ne mudi naprej. Cas tece pocasneje, kultura srecnih pa tako postane bolj ocitna. Ko srecas skupino otrok, ti z veseljem mahajo, in se ti smejijo s preprostim 'sabadi' na njihovih ustnicah. Cene za turiste so v visini cene za domacine. Naporni poskusi nizanja cene tukaj odpadejo. Drzava je ogromna, 236.000 sq km, z samo 6,1 milijona prebivalci. Nezanimiva za kapital. In zato toliko bolj zanimiva za turiste, ki se znajdemo v njej. Precej manj nas je in precej bolj sprejeti smo kot v Vietnamu.

Kultura srecnih je najbolj izrazita v vasicah, ki se jih je neprevozna cesta dotaknila pred nekaj leti in kjer je elektrika se vedno cudo, brez katerega se brez problema prezivi. Nasmehi so pristni in vrata vedno odprta, da prisedes h kosilu, kavi ali rizevemu zganju. Vedno sprejet z nasmehom! Igre otrok so preproste in akcijske, ceprav ne govorimo skupnega jezika, nam je uspelo! Skriti se za nekaj, kar bi lahko bil svinjak (pa to ni, ker se zivali prosto sprehajajo po vasi), igrati igre z rokami, plavati v reki in se uciti metati frizbi.
Noe, smejoci fant, ki je pred nami odpiral junglo je zasluzen, da sko se vecino casa smejali - iz srca, cetudi ni slo vse po planu. Ljudje iz tega okolja so res neverjetni in zgodbe, ki jih pise zivljenje na robu prezivetja v revni drzavi kot je Laos, se bolj! Ziv dokaz kulture srecnih.

V mestih podobno. Se jim na veliko izogibam. Trenutno v mali vasici  Pak Beng ob reki Mekong, kjer sem pristala po razburljivi voznji s hitrim colnom. Neudobno, ampak res adrenalinsko in hitro. Uzivam. V vsem, kar ni samo mesto, v trenutkih s super ljudmi in razpravljanjih z domacini. Koliko razlik in koliko ugotovitev, da smo si ne glede na razvojne razlike, kulturne, geografske, ljudje po vsem svetu enaki. Prepoznavam karakterje in odzive ljudi in se smejim podobnostim in obcutkom srece, ko koga izmed vas, ki to berete prepoznam v ljudeh tukaj.