NOVO

8 mesecev Azije. 6 drzav. V sirino, visino in globino. Kulture, okolja, delovanja, politike, druzbe, posameznika, narave in mest. Predvsem pa vase. In ob zivljenju prostovoljke v misijonih za sest mesecev v kamboska dekleta. Temu recem Ljubezen.

Ujeta v otrosko igro Laosa


V zadnjih dneh sem dozivela nekaj neverjetnih trenutkov umirjene srece. Ali je zato zasluzna sproscenost, ki pride po dolocenem casu potovanja, dobra druzba, narava, ljudje, kultura srecnih, kulinarika ali kaj drugega, ne vem. Ure ob reki Mekong v eni preprosti vasici, so v meni pustile poseben pecat.

Po dopoldanskem divjem trekingu (kar pomeni, da imam sedaj noge in roke jasno oznacene z razlicnimi rastlinami s katerimi sem se poblize spoznala med samim plezanjem na hrib, ki smo se ga odlocili osvojiti), smo se odlocili, da speremo pot in prah v osvezujoci vodi. Reka Mekong je v susni dobi vsaj 10 metrov nizja kot v dezevni, kar pomeni, da je za nas ustvarila pescene sipine toplega in zlato svetlikajocega se peska na obali. Med iskanjem poti do teh plaz se nam je pridruzila gruca lokalnih fanticev, nekje med 5 in 14 let, ki so nam pokazali pravo pot do plaze in igre, ki se jih nacelom igrajo sami. Taksne sproscenosti ze dolgo nisem dozivela. Najprej smo skakali s skal - ne v vodo, ampak na mehke pescene sipine, potem smo se metali po vodi, se potapljali, spet metali frizbi, koncali pa z igrami na plazi. Vrtiljak me je dokoncno utrudil. Ker cas v sprošcemi igri mine mneverjetno hitro, smo bili ob igri delezni nevetnega soncnga zahoda, ko je sonce svoj odsev odlocno potapljalo v reko, ki mocno zaznamuje zivljenje tega dela Azije.






Vecer smo zakljucili v tajski restavraciji, kjer je Mike, poznavalec tajske kulinarike, za nas narocil preobilno, a odlicnopreobilno vecerjo. Tako smo vsaj malo poskusili vstopiti v dezelo na drugi strani reke.





Speed boat, pogajanja, srecanje z lokalno turisticno policijo in koncno, opevani Luang Prabang. Ne mores se mu izogniti in zagotovo drzi, da v tem mestecu vsak najde nekaj zase. Turisticno meste, ki ima nek car, vendar dejansko ni nic posebnega (morda se zaljubis, ce imas rad templje, reke in turistom namenjene ulice, lepe hotele in stevilne male trgovinice in bare), mene pa je navdusila predvsem ulica nocne trznice s ponudbo hrane. Spet sem se vrgla v pokusanje nepoznanih jedi, nepoznanih sadezev in tokrat tudi sladic. Vegi all you can eat za 1 evro.

Naslednji dan smo se zapodili na tuk tuk - meni res ljubo prevozno sredstvo - in se odpravili na krajsi treking v okolico Kuang si slapov, in potem kopanje nad in pod enega lepsih slapov, ki sem jih kdaj videla. Skakanje v kaskade vode ima pac svoje care.

Vang Vieng, destinacija, izbrana kot naslednja, je najprej zahtevala naporno voznjo z avtobusom. Obljubljenih 5 ur, se je zavleklo na 8. Ne razumem zakaj, saj sem voznika poimenovala nori voznik. Cez ovinke severnejsega dela Laosa, ki vodijo cez hribe in doline, namrec ni opazil stevilnih lukenj na cestu, nasproti vozecih se avtobusov in tovornjakov (Laos premore res nizko stevilo avtomobilov), slabe ceste in se slabsega avtobusa. Natrpan avtobus, na katerem so domacini celo stali. Poskusi spanja so se vedno znova obracaili v grozljive momente valovanja avtobusa, skorajsnje dusenje v oblakih prah, ki se je valil skozi odprta vrata avtobusa, in poskusi prepricevanja, da je tudi to del spoznavanja Laosa. V Vang Vieng, nekdaj predvsem zurersko deatinacijo, sem prispela ob pol treh zjutraj, kar je pomenilo naporno iskanje prenocisca. Ceprav tuk tuk do centra mesta, zaradi njegove blizine, ni bil nujen, je voznik zasluzen, da je druzina, ki je spala v trgovinici pred guesthouse, vstala in nam pomagala do sob. 2,5 evra sicer ni veliko za sobo, je pa soba zato ze zasedena: z mravljami. Zahtevnost popotnika se ob treh zjutraj spusti na negativo, zato sem to noc z lahkoto zaspala na zimnici, kjer cutis vsak feder in z mravljami. Je pa bilo jasno, da bom naslednje jutro zamenjala prenocisce, kar se je izkazalo za izredno nezahtevno nalogo. Ker mestece ne obisce vec toliko turistov kot nekoc, je to prenasiceno z nocitvenimi kapacitetami, cene pa so temu primerno nizke. Naslednjo noc sem prezivela v precej bolj luksuzni sobi za isto ceno.
Vang Vieng je se vedno precej napolnjen z mladimi, ki iscejo odklop na reki in v stevilnih lokalih v mestu in travnikih ob reki. Lokali vecinoma vrtijo prevec glasno glasbo in ponujajo udobne 'danbrezdabikajpocel' lezalnike. So pa vecinoma prazni. Noc vecino ljudi zapelje ven iz mesta, saj se v njem lokali zaprejo ob 23h, na zurerske travnike, kjer zakoni ocitno ne veljajo.


Sama sem se podala na kajak ekskurzijo. Nenacrtovano. Ob iskanju zajtrka, me je prepricala skupina na tuk tuku, ki je ze bila na poti na izhodisce. Spustila zajtrk, pograbila kopalke, sla. Prvic kajakirala v reki in bilo je orto zabavno. Poskusila sem tudi tubing, in sicer ob ogledu podzemne jame, ki jo je skopala reka. Kako to izgleda? V ledeno mrzlo reko in jamo se podas na velikem slaufu: mrazu se ne mores izogniti, za lazji ogled temne reke in nekaj kapnikov, dobis naglavno lucko. Potem malo cofotas, vecinoma pa se po gladini reke pomikas tako, da se potegnes naprej vrvjo, ki je navezana po sredini jame. Jama sama ni impresivna, strop je nizek, osvetljave razen naglavnih luck ni. Je pa zaradi samega nacina ogleda, adrenalina, ko si globoko v temi jame lebdec na gladini reke, tole bila posebna dogodivscina.

Kajak voznja me je navdusila, tega se bom se lotila, tudi druzba s katero smo se metali po vodi in za odbojkarsko zogo je bila super. Tako smo vecer skupaj zakljucili v Irish pubu s pridihom evropske hrane (dragi pire krompir, nisem vedela, da sem te tako zelo pogresala) v druzbi dveh Svedov, Nizozemca (ostanek prejsnje skupine) in malezijsko-avstralsko-anglesko-nemsko-slovenskega para.

Naprej na jug. Vientiene.

Slike in anglesko besedicenje:http://straying-astray.tumblr.com