Nothing suprises me

I am never alone. V nasem kampusu imam stevilne prijatelje.

Podgane so z mano, ko ob vecerih iscem brezicne povezave s Slovenijo, martincki in pajki, mi delajo druzbo v sobi, kukarace in hrosci na hodnikih, pred vrati, v sobi za ucitelje.

Pa vsi stirje psi, ki ustvarjajo nase dneve s svojimi neumnostmi in verjetno sedaj tudi sami verjamejo, da so junaki filmskih vecerov za prostovoljke. Pa nekaj mack za katere se nihce pretirano ne zmeni, dokler ne poskusijo pojesti tvoje vecerje.

Pa hrosci (beatle), ki sedaj v dezevni odbi obvladajo svet: delajo se mrtve, lezijo na hrbtu in mahajo z vsemi nozicami in cakajo boljse case. Pa seveda komarji. Teh je se vedno milijone in posledice komarjevih pikov na moji kozi se vedno izginejo presenetljivo hitro: v dveh urah. :) Odkrila sem nov nacin boja proti komarjem: uporaba ventilatorja.

In nekaj skrivnostih zivali, ki jih poznamo le po zvokih in jih nikoli nismo odkrili v njihovi fizicni obliki.

Za vse te prijatelje sploh ne potrebujem zapustiti klasicne poti: okoli 300 kvadratni metrov vsakodnevnega polja gibanja.

In ni mi bilo potrebno narediti niti koraka, da sem spoznala prijatelja na sliki. Le odprla sem vrata in tezko zadihala. :) Ni prva kaca v kampusu, verjetno ne zadnja, upam pa, da edina, ki je ustavila moj dih za nekaj sekund.

Rateater. Imamo ga radi, ker je misi in podgane. Bojda ni nevaren. Z mano se druzi pred vhodnimi vrati v naso hisko. In ja, tako dolg je kot se zdi na sliki!